Toliko ugovorov in ena nespodobnost
Janeza Janšo je iz zapora izpustilo natanko isto pravosodje, ki ga je vtaknilo vanj.
Odpri galerijo
FOTO: Tomi Lombar/Delo
Tožbeni zahtevek, v katerem je SDS od države terjala 900.000 evrov odškodnine zaradi vpliva sojenja v zadevi Patria na državnozborske volitve 2014, je zelo simptomatičen. Za začetek pozornost vzbudi količina 900.000 evrov, kajti to je številka, ki se je v pravnomočni sodbi znašla v izreku vrhovnega deželnega sodišča v Avstriji, ko je obsodilo avstrijske mešetarje pri ponudbi za posel s Patrio. Jožetu Zagožnu, je zapisano tam, naj bi se izročilo to vsoto, v zameno bi predsednik vlade Janez Janša prižgal zeleno luč za posel z oklepniki. Ta denar je bil izročen, zelena luč se je prižgala in to je avstrijsko sodišče ugotovilo zelo nedvoumno. To je prvi vidik.
Drugi vidik je ta, da je v Sloveniji stekel ločen proces zoper Janeza Janšo in tedaj še domnevne sostorilce in država ga (jih) je po z ustavo predpisanem avtonomnem pravosodju spoznala za krivega korupcije in mu odredila zapor. Aprila 2015 je ustavno sodišče dveletno zaporno kazen za Janšo razveljavilo, proces vrnilo na prvo stopnjo, tam pa je zastaral. Drugi vidik torej ni v tem, da bi sodišče Janšo spoznalo za nedolžnega, temveč da je dobil izhod iz problema zaradi procesnih pogojev. Pravno in moralno občutljiv človek se verjetno nikoli ne bo znašel v takšnem položaju, toda če bi se, bi bil bržkone zadovoljen, da se je izšlo tako, kot se je.
Tretji vidik je, da je Janšo iz zapora izpustilo natanko isto pravosodje, ki ga je vtaknilo vanj, in da se danes sklicuje na svojo nedolžnost natanko z argumenti tistega pravosodja, o katerem trdi, da deluje sistemsko protipravno. V tem je nekaj nelogičnega. Če je bilo sojenje v zadevi Patria res politični proces, potem bi nas moralo skrbeti, kajti v tem primeru se je na prostosti znašel kriminalec, ki bi moral biti za zapahi in kot tak ne bi smel imeti nikakršnega vpliva več na naš demokratični proces.
In četrti vidik je plod logike, ki jo najdemo v prejšnjem vidiku. Če se nekemu sodniku očita protipravno ravnanje, nastane problem, ki je strokovno enostaven in ga je mogoče rešiti zelo eksaktno. Ta stroka ima namreč strogo predpisane pravne postopke in norme. Vse skupaj je sledljivo in preverljivo, ne nazadnje je sistem postavljen v kaskado višjih in nižjih stopenj prav zato, da se iz njega izžene moment pretirane sodniške subjektivnosti.
Tu se bržkone začne epilog iz logike skrivnostnih 900.000 evrov, ki jih SDS terja za odškodnino. Tako kot se podkupnina preobrazi v odškodnino, tako se predvolilni politični napad na pravosodje preobrazi v tezo, da sta SDS in Janša nedolžni žrtvi političnega sistema, katerega udarna pest je tudi v letu 2018 še vedno pravosodje. V tej tezi pa tiči velika nespodobnost, kajti tako Janša kot SDS beležita četrt stoletja sodelovanja pri oblasti, tudi dve »premierstvi« in bi jima lahko očitali, da sta soustvarjala novi totalitarizem.
Drugi vidik je ta, da je v Sloveniji stekel ločen proces zoper Janeza Janšo in tedaj še domnevne sostorilce in država ga (jih) je po z ustavo predpisanem avtonomnem pravosodju spoznala za krivega korupcije in mu odredila zapor. Aprila 2015 je ustavno sodišče dveletno zaporno kazen za Janšo razveljavilo, proces vrnilo na prvo stopnjo, tam pa je zastaral. Drugi vidik torej ni v tem, da bi sodišče Janšo spoznalo za nedolžnega, temveč da je dobil izhod iz problema zaradi procesnih pogojev. Pravno in moralno občutljiv človek se verjetno nikoli ne bo znašel v takšnem položaju, toda če bi se, bi bil bržkone zadovoljen, da se je izšlo tako, kot se je.
Tretji vidik je, da je Janšo iz zapora izpustilo natanko isto pravosodje, ki ga je vtaknilo vanj, in da se danes sklicuje na svojo nedolžnost natanko z argumenti tistega pravosodja, o katerem trdi, da deluje sistemsko protipravno. V tem je nekaj nelogičnega. Če je bilo sojenje v zadevi Patria res politični proces, potem bi nas moralo skrbeti, kajti v tem primeru se je na prostosti znašel kriminalec, ki bi moral biti za zapahi in kot tak ne bi smel imeti nikakršnega vpliva več na naš demokratični proces.
In četrti vidik je plod logike, ki jo najdemo v prejšnjem vidiku. Če se nekemu sodniku očita protipravno ravnanje, nastane problem, ki je strokovno enostaven in ga je mogoče rešiti zelo eksaktno. Ta stroka ima namreč strogo predpisane pravne postopke in norme. Vse skupaj je sledljivo in preverljivo, ne nazadnje je sistem postavljen v kaskado višjih in nižjih stopenj prav zato, da se iz njega izžene moment pretirane sodniške subjektivnosti.
Tu se bržkone začne epilog iz logike skrivnostnih 900.000 evrov, ki jih SDS terja za odškodnino. Tako kot se podkupnina preobrazi v odškodnino, tako se predvolilni politični napad na pravosodje preobrazi v tezo, da sta SDS in Janša nedolžni žrtvi političnega sistema, katerega udarna pest je tudi v letu 2018 še vedno pravosodje. V tej tezi pa tiči velika nespodobnost, kajti tako Janša kot SDS beležita četrt stoletja sodelovanja pri oblasti, tudi dve »premierstvi« in bi jima lahko očitali, da sta soustvarjala novi totalitarizem.
