Tonin še ne bo Kurz

Kurz se je z ministrskega presedel v premierski naslanjač, Tonin pa se vanj (še) ne bo namestil.
Fotografija: Tonin zavrača oceno, da je začel uporabljati vse bolj populistične prijeme, kot je na primer tudi razkazovanje družine in njena uporaba v politične namene. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Tonin zavrača oceno, da je začel uporabljati vse bolj populistične prijeme, kot je na primer tudi razkazovanje družine in njena uporaba v politične namene. FOTO: Jure Eržen/Delo

Matej Tonin je bil v soboto s prepričljivo večino izvoljen na položaj prvega človeka stranke in NSi je tako dobila najmlajšega prvaka stranke na desnem političnem polu. Že pred meseci, ko je 34-letnik pomagal k odločitvi, da njegova predhodnica Ljudmila Novak pomaha v slovo, smo ga začeli primerjati z njegovim avstrijskim političnim kolegom Sebastianom Kurzem, ki je pri 31 letih postal najmlajši evropski predsednik vlade.

Kaj ju, poleg mladosti, še povezuje? Pravzaprav skoraj vse. Oba pripadata novi generaciji politikov, oba sta v svoji stranki pomladila vodstvo. Oba sta svojo politično pot do vrha gradila postopno. Pripadata enaki krščansko-demokratski politični opciji.

Kurz pred volitvami ni izključeval nobene koalicije, tudi Tonin je ne. In čeprav je sicer na sobotnem kongresu izstrelil nekaj puščic proti svojim političnim konkurentom, Desusu ter instant strankam, kot sta Pozitivna Slovenija in SMC, ostaja pristaš neizključevanja in pušča odprta prav vsa vrata povolilnih koalicij.

Oba govorita v ljudem razumljivem jeziku. Zastopata programsko podobna načela in cilje, gibljeta se med konservativnim (vrednote) in liberalnim (privatizacija). Kurz je kampanjo gradil na ostrejši migrantski politiki. Predvolilna kampanja v Avstriji se je tudi sicer v glavnem vrtela okoli problema beguncev; kar je razumljivo, saj pri sosedih nimajo takšnih težav z zdravstvom, bankami in sodstvom kot pri nas.

Na naši strani meje za zdaj v predvolilne namene migrantsko tematiko uporablja predvsem Janševa SDS. Druge stranke pa strašenja pred (ne)integriranimi tujci še niso vzele za eno osrednjih tem nagovarjanja volivcev. Ni nujno, da bo tako ostalo. Nasprotno.

Da se zna zadeva spremeniti, kažeta vsaj dve zadevi. Prva je, kot ugotavlja tudi ministrica za notranje zadeve, porast nezakonitih migracij na novi balkanski poti. Policija zato potrebuje šefa s polnimi pooblastili in vlada se je zaradi »poslabšanja migracijske slike« prejšnji teden odločila za imenovanje novega šefa policije.

Pozornemu bralcu pa ne uide niti aktualna dopolnitev programa NSi, v kateri so poudarili zavračanje ilegalnih migrantov in nujnost zavarovanja slovenskih državljanov ob meji, da jih prišleki ne bi nadlegovali. Da so migranti struna, na katero je mogoče učinkovito zaigrati, je ne nazadnje pokazal tudi bučni aplavz in vzkliki »tako je«, ko je v soboto novi predsednik NSi poudaril, da »je treba tistim, ki prihajajo, jasno povedati, da pri nas ne bodo lačni in žejni, a da se bodo morali prilagoditi našim vrednotam, običajem in pravnemu redu«.

Tonin zavrača oceno, da je začel uporabljati vse bolj populistične prijeme, kot je na primer tudi razkazovanje družine in njena uporaba v politične namene. V zahodni Evropi je po njegovih besedah pač normalno, da politika podpre tudi njegova družina. Prav očetovstvo in odgovornost, ki prihaja z njim, pa naj bi mu dala drugačen pogled na svet in konkretizirala skrb za prihodnost.

Javnomnenjske ankete so Listi Sebastiana Kurza pred volitvami napovedovale več kot 33 odstotkov, do takšnega rezultata NSi manjka še veliko. Kurz se je iz ministrskega presedel v premierski naslanjač, Tonin pa se vanj, ne glede na vse primerjave z aktualnim avstrijskim kanclerjem, glede na volilne napovedi (še) ne bo. Tudi zaradi pomanjkanja karizme. A te je v slovenski politiki tudi sicer žal ni veliko.