Tovarna sanj
Dobili smo cestno parodijo na Gašperšičevo napoved o nujnosti tirov.
Odpri galerijo
Ni tako hudo, da bi se mudilo. FOTO: Jure Eržen
Ravno sem hotel zapisati, da bodo na današnji dan začeli pripravljati državni prostorski načrt (DPN) za širitev ljubljanske obvoznice v tripasovnico, pa so me hitri slovenski urbanisti, okoljski mojstri, specialisti za hitrost in odličnost v mobilnosti prehiteli pet dni pred prvim aprilom. Dobra šala, kaj, da bodo za DPN potrebovali osem let. Pa da se bodo prva dela začela že leta 2025 in končala že čez dobrih 30 let. To je najbrž parodija na Gašperšičevo vročo napoved iz leta 2014, ko je rekel, da še najmanj 30 do 40 let ne potrebujemo drugega tira.
V bistvu si je Ljubljana za takšno gnečo na ringu sama kriva. Še bolj so si sami krivi vsi, ki se v ta ring peljejo. S papirji, ki jih bodo zdaj osem let spravljali skupaj, se niti nima smisla ukvarjati. Kaj osem let! Spomnite se ceste do Dragonje, ki je nekoliko mehkejši oreh od ljubljanske obvoznice: priprava njenega DPN traja že 16 let. Po tem ritmu bi za ring potrebovali vsaj 22 let. Za papirje, mislim (da ne bi pretiravali z optimizmom). Ceste do Dragonje ne potrebujemo in še manj ljubljanske obvoznice. Šoferji se bodo že kako znašli. Saj se vedno. Se kdo še spomni Milke Planinc, ki je uvedla par – nepar? Vedno je bilo mogoče iz številke 3 na registrski narediti 8, vedno je bilo dovolj bencinskih bonov ... Samo na videz je manjkalo limon, masla, kave, bencina ... Vse je teklo kot namazano. Zato je gradnja cest in tirov v Sloveniji ena velika izguba. Se pa ceste in tire splača popravljati. Čim večkrat. In na istih odsekih.
Moji kolegi so planili po Šarcu. Kakšen osornež, kaj?! A sploh ve, kakšna institucija je Bruselj? Lepo naj bi govoril, spodobno ponižno in prijazno do avtoritet. Saj ni važno, kaj je res. Važno je, da si prijazen, da lepo govoriš, da lepo obljubiš. Tudi če koga malce nategneš. Tudi če zgodovino trikrat obrneš. Četudi daš sebi denar, hlapcu pa vbogajme. Hlapec mora itak ubogati! Torej, pomembno je izhodišče. Saj je tudi Šarec inštitucija. Ampak on je samo majhna slovenska inštitucijica. Zato bi moral v Bruselj in jim jih napeti, povedati, kar jim gre. Kakšno priložnost smo izgubili. Lahko bi jim izrekel vse, preklel mame, očete, fašiste, komuniste, kapitaliste, imperialiste, arbitraže, banke, tire, monopoliste, birokratiste ... Vse bi jim povedal. Nemci, Francozi, da ne govorimo Italijani, pa bi povesili uhlje. In Slovenci bi bili danes čisto drug narod. Očiščen, spravljen, spoštovan. Takoj za Švicarji. Ali pa celo pred njimi. To nam je naredil ta Šarec. Pa še grdo je govoril o teh naših evroposlanskih brusljih. Si predstavljate to katastrofo? In kaj bomo zdaj? Zato je povsem na mestu razprava o Šarčevi moralni oporečnosti. Da gre tako prikrajšati svoj narod! Za takšno priložnost in tak napredek slovenstva. Daleč premalo besed smo namenili temu. Pravzaprav se strinjam z Ljudmilo. Kaj ceste, kaj morje, kaj tiri, kaj žice rezilne, kaj penzije ...
Zmešnjav z novo piransko metlo ni konca. Na forumu, ki podpira župana Đenija, so se zdaj spravili na kritične medije in predvsem na prakso nekaterih spletnih portalov, kot je na primer Regional Obala. Trdijo namreč: če imaš pogodbo z njimi, so prijazni, sicer pa pasji kot sto hudičev. Takoj so na knjigo obrazov prilepili podatek iz Erarja, da je Tovarna sanj (Regional Obala) v lasti Draška Golubarja v desetih letih iz javnih sredstev pridobila 619.811 evrov, medijska družba Regional pa v zadnjih dveh letih še 109.344. Reci in piši 729.155 evrov javnih sredstev. Večino denarja sta prispevala proračuna občine Koper in Piran, pa koprska Marjetica, Okolje Piran, Pokrajinski muzej Koper, Avditorij Portorož, Univerza na Primorskem in drugi. Gvin je pokazal, da sta Tovarna sanj in Regional (družbi, v katerih ima ta »javni uslužbenec« Draško Golubar večinsko lastništvo in enega zaposlenega) leta 2017 imela 169.849 evrov prihodkov. Mnenjski voditelji županove stranke GZOP so kljub grožnjam iz Tovarne sanj o kazenskih pregonih pozvali župana, naj takšne novinarske prakse ne podpre več.
Za kakšno tovarno sanj gre, ni treba pisati doktorskih disertacij, dovolj je bilo spremljati zapisane Popovičeve predvolilne dosežke lani jeseni. Sanje za posameznike, tovarne za rajo, v prah zdrobljeno zaupanje v medije in vse tiste, ki se vsemu navkljub še zmeraj trudijo drugače.
V bistvu si je Ljubljana za takšno gnečo na ringu sama kriva. Še bolj so si sami krivi vsi, ki se v ta ring peljejo. S papirji, ki jih bodo zdaj osem let spravljali skupaj, se niti nima smisla ukvarjati. Kaj osem let! Spomnite se ceste do Dragonje, ki je nekoliko mehkejši oreh od ljubljanske obvoznice: priprava njenega DPN traja že 16 let. Po tem ritmu bi za ring potrebovali vsaj 22 let. Za papirje, mislim (da ne bi pretiravali z optimizmom). Ceste do Dragonje ne potrebujemo in še manj ljubljanske obvoznice. Šoferji se bodo že kako znašli. Saj se vedno. Se kdo še spomni Milke Planinc, ki je uvedla par – nepar? Vedno je bilo mogoče iz številke 3 na registrski narediti 8, vedno je bilo dovolj bencinskih bonov ... Samo na videz je manjkalo limon, masla, kave, bencina ... Vse je teklo kot namazano. Zato je gradnja cest in tirov v Sloveniji ena velika izguba. Se pa ceste in tire splača popravljati. Čim večkrat. In na istih odsekih.
Slovenci bi bili danes en čisto drug narod. Očiščen, spravljen, spoštovan. Takoj za Švicarji. Ali pa celo pred njimi. To nam je naredil ta Šarec, ker ni šel v Bruselj.
Moji kolegi so planili po Šarcu. Kakšen osornež, kaj?! A sploh ve, kakšna institucija je Bruselj? Lepo naj bi govoril, spodobno ponižno in prijazno do avtoritet. Saj ni važno, kaj je res. Važno je, da si prijazen, da lepo govoriš, da lepo obljubiš. Tudi če koga malce nategneš. Tudi če zgodovino trikrat obrneš. Četudi daš sebi denar, hlapcu pa vbogajme. Hlapec mora itak ubogati! Torej, pomembno je izhodišče. Saj je tudi Šarec inštitucija. Ampak on je samo majhna slovenska inštitucijica. Zato bi moral v Bruselj in jim jih napeti, povedati, kar jim gre. Kakšno priložnost smo izgubili. Lahko bi jim izrekel vse, preklel mame, očete, fašiste, komuniste, kapitaliste, imperialiste, arbitraže, banke, tire, monopoliste, birokratiste ... Vse bi jim povedal. Nemci, Francozi, da ne govorimo Italijani, pa bi povesili uhlje. In Slovenci bi bili danes čisto drug narod. Očiščen, spravljen, spoštovan. Takoj za Švicarji. Ali pa celo pred njimi. To nam je naredil ta Šarec. Pa še grdo je govoril o teh naših evroposlanskih brusljih. Si predstavljate to katastrofo? In kaj bomo zdaj? Zato je povsem na mestu razprava o Šarčevi moralni oporečnosti. Da gre tako prikrajšati svoj narod! Za takšno priložnost in tak napredek slovenstva. Daleč premalo besed smo namenili temu. Pravzaprav se strinjam z Ljudmilo. Kaj ceste, kaj morje, kaj tiri, kaj žice rezilne, kaj penzije ...
Ceste lahko počakajo. Še najbolj obvoznica. FOTO: Jure Eržen
Zmešnjav z novo piransko metlo ni konca. Na forumu, ki podpira župana Đenija, so se zdaj spravili na kritične medije in predvsem na prakso nekaterih spletnih portalov, kot je na primer Regional Obala. Trdijo namreč: če imaš pogodbo z njimi, so prijazni, sicer pa pasji kot sto hudičev. Takoj so na knjigo obrazov prilepili podatek iz Erarja, da je Tovarna sanj (Regional Obala) v lasti Draška Golubarja v desetih letih iz javnih sredstev pridobila 619.811 evrov, medijska družba Regional pa v zadnjih dveh letih še 109.344. Reci in piši 729.155 evrov javnih sredstev. Večino denarja sta prispevala proračuna občine Koper in Piran, pa koprska Marjetica, Okolje Piran, Pokrajinski muzej Koper, Avditorij Portorož, Univerza na Primorskem in drugi. Gvin je pokazal, da sta Tovarna sanj in Regional (družbi, v katerih ima ta »javni uslužbenec« Draško Golubar večinsko lastništvo in enega zaposlenega) leta 2017 imela 169.849 evrov prihodkov. Mnenjski voditelji županove stranke GZOP so kljub grožnjam iz Tovarne sanj o kazenskih pregonih pozvali župana, naj takšne novinarske prakse ne podpre več.
Za kakšno tovarno sanj gre, ni treba pisati doktorskih disertacij, dovolj je bilo spremljati zapisane Popovičeve predvolilne dosežke lani jeseni. Sanje za posameznike, tovarne za rajo, v prah zdrobljeno zaupanje v medije in vse tiste, ki se vsemu navkljub še zmeraj trudijo drugače.
