Velikanska, manj znana moč Evrope
Fotografija nad tem zapisom zaboli. Boli, ker je resnična. Boli, ker je nastala pičlih 2300 kilometrov stran od nas. Boli, ker sta na njej otrok in ženska, zagotovo prav nič kriva za zla dejanja, ki so se zgodila 7. oktobra. Hkrati gre za prizor, ki je v umetnosti nekaj stoletij klasičen. Pietà. Podoba Jezusa in njegove matere Marije v Jeruzalemu, ki je od Gaze oddaljen manj kot 100 kilometrov. Podoba, ki se je v resničnem zgodovinskem svetu odvrtela nekako pred 1990 leti, menda aprila leta 33, morda dve ali tri leta prej. Pietà – sočutje, milost, usmiljenje. Podatki ne morejo biti natančni. V dobrih dveh mesecih obleganja Gaze je umrlo od 5000 do 8000 palestinskih otrok. Umrlo je več kot 18.000 ljudi. Ženske in otroci predstavljajo dve tretjini žrtev. Ni znano, koliko teroristov so izraelske sile nevtralizirale, kot se reče. Enega terorista na deset ubitih otrok? Je za to, da bi nevtralizirali enega terorista, umrlo pet otrok? Razmerje med tarčami, ki so med ostudno krutostjo vojne legitimne, in tistimi, ki zagotovo niso dopustne, je zločinsko. Uvrščanje pobitih otrok v statistični register kolateralne škode je zločinsko samo po sebi.
Smo ob tem zločinu povsem nemočni? Morda velja besedo prepustiti Judu, ki je bil v mladih letih sionist, sicer pa je veljal za enega najbolj briljantnih mislecev s konca 20. in začetka 21. stoletja. V New Yorku živeči angleški zgodovinar Tony Judt je nekaj mesecev pred smrtjo povedal, da hoče Izrael dvoje. Hoče ameriško vojaško pomoč. »Dokler jo bo imel, bo lahko počel neumne stvari, pobijal Palestince in škodil samemu sebi.« Glede ameriške vojaške pomoči na tem delu sveta ne moremo storiti prav dosti. Je pa briljantni um opozoril na globok paradoks. »Več kot sto let so se Judje trudili, da bi na Bližnjem vzhodu zgradili svojo državo. Zdaj ves čas namenijo temu, da bi prišli z Bližnjega vzhoda. Nočejo biti ekonomsko, kulturno ali politično v svetu, katerega del se ne počutijo, niti nočejo biti njegov del. Zato ima Evropa velikansko moč. Če bi od Izraela zahtevali samo, da spoštuje mednarodno pravo, če hoče uživati ekonomske ugodnosti, ki jih želi in jih v veliki meri že uživa, bi to imelo v Izraelu izreden odmev ...«
Potem si je Tony Judt v pogovoru, ki ga je vodila novinarka Kristina Božič, objavljen pa je bil v Dnevnikovi prilogi Objektiv (in pozneje v London Review of Books), zastavil vprašanje. Zakaj Evropa tega ne naredi? Zaradi izsiljevanja, je odgovoril Judt in se popravil: »Bolj gre za samoizsiljevanje.« Naprej: »Ko sem o tem govoril z Evropejci, so rekli: 'Tega ne moremo narediti. Zakaj? Zaradi Auschwitza.' Ta argument razumem. Velik del moje družine je umrl v Auschwitzu. A to je noro. Evropa ne more večno živeti na račun zločinov nekoga drugega, da bi opravičevala državo, ki povzroča in izvaja svoje zločine.« Verzija intervjuja, ki je bil objavljen v London Review of Books, je po trinajstih letih v resnem delu globalnih družabnih omrežij dočakala nekakšno vstajenje, novo, a zelo aktualno inkarnacijo.
Ko gre za vojne zločine, je odgovornost osebna. Nekdo z imenom in priimkom je sprejel zločinske odločitve.
Evropa še zdaleč ni idealen del sveta. Je pa utemeljena na nekaterih pravilih. Nekaj da na mednarodno in humanitarno pravo. Občasno sprejme odločitve, s katerimi se ogradi od držav, ki mednarodnega in humanitarnega prava ne spoštujejo. Prav nobenega dokaza ni, da bi Netanjahujev Izrael spoštoval mednarodno ali humanitarno pravo. Torej? Kaj je z velikansko močjo, ki je v rokah Evrope, kot je razložil Tony Judt, pa je Evropa ne uveljavi? Leta 2025 bo minilo 80 let od takrat, ko so bili krivci za holokavst postavljeni pred sodišče. Zaradi zločincev, ki so bili novembra 1945 zaradi holokavsta (pa tudi zaradi zločinov proti Slovanom, ne pozabimo) postavljeni pred mednarodno kazensko sodišče, sedanje generacije Evropejcev pač ne morejo tolerirati novih zločinov.
Med glasovanjem generalne skupščine Združenih narodov o resoluciji, ki poziva k prekinitvi ognja, se je sedem članic EU vzdržalo. Avstrija in Češka sta resoluciji nasprotovali.
Kaj hoče Izrael? Hoče biti del evropske ekonomske, kulturne, politične, športne [...] sfere, nam je razložil Tony Judt. Želi si nastopati na Evroviziji. Želi si, da bi izraelski nogometaši brcali žogo v ligi prvakov. Košarko bi igrali proti Olimpiji. Želi si trgovati z Evropo. Geostrateški nasvet pokojnega judovskega zgodovinarja Evropi je bil enostaven: Vsekakor. Dobrodošli. Spoštujte mednarodno pravo.
In če ne? Ko gre za vojne zločine, je odgovornost osebna. Nekdo je sprejel odločitev, da je dopustno, če za nevtralizacijo enega terorista umre pet, deset otrok. Nekdo je sprejel odločitev, da so bolnišnice legitimna vojaška tarča. Nekdo je sprejel odločitev, da bi preživelo prebivalstvo Gaze iztisnili na Sinaj, Gazo pa etnično počistili. Ljudje z imeni in priimki.
