Veliko prostora za izpolnjevanje predvolilnih obljub

V dneh pred 1. majem nas statistični uradi, sindikati, inšpektorati in še kdo kar zasipavajo s številkami in njihovimi interpretacijami, ki kažejo podobo trga dela v Sloveniji. Na eni strani so uradne statistike spodbudne – število delovno aktivnih se od leta 2013 ponovno povečuje in je že preseglo milijon. Lani je bilo 819.000 zaposlenih, kar je kar 73.000 več kot leta 2014. Brezposelnost je najnižja v zadnjih osmih letih, delodajalci so razpisali 65.300 prostih delovnih mest, kar je tretjino več kot leto prej, navaja statistični urad. Pričakovanja glede zaposlovanja v slovenskem gospodarstvu so bila v prvem četrtletju 2018 nad dolgoletnim povprečjem, podjetja ugotavljajo, da se bodo pozitivni trendi zaposlovanja nadaljevali. Številni delodajalci se pritožujejo nad pomanjkanjem delavcev, opozarjajo na to, da zelo težko najdejo ustrezno usposobljen kader.

Vse te številke odsevajo gospodarsko rast in zbujajo optimizem.

A ni mogoče prezreti še druge plati. Ne gre pozabiti, kako huda so bila nasprotovanja letos januarja ob dvigu minimalne plače, ki jo prejema skoraj 34.000 zaposlenih, in sicer za slabih pet odstotkov, na 638 evrov neto. Še bolj pomenljiv je podatek, da je lani skoraj dve tretjini vseh zaposlenih v državi prejemalo manj od povprečne plače, ki je znašala 1062 evrov neto. In ta delež se z leti ne spreminja, ostaja bolj ali manj enak, ne glede na to, v kakšni kondiciji so javne finance ali gospodarstvo.

Vsako leto več prijav

Da se je klima na področju zaposlovanja in dela spremenila, se nekako odraža tudi pri primerih, ki jih obravnava inšpektorat za delo. Prijav prejmejo vsako leto več, a so ugotovljene kršitve drugačne – neizplačilo plač ni več tako pogost problem, kot je bil včasih, so pa še zamude pri dnevu, ko je dohodek nakazan, in pri nespoštovanju drugih pravic. Inšpektorji se srečujejo s tem, da delodajalci prosijo zaposlene, naj ostanejo prek svojega delovnega časa in brez dni počitka. A očitno te nadure večina tudi plačuje, saj jih delavci ne prijavljajo tako pogosto, kot so jih prej. Na inšpektoratu pa opozarjajo, da je kljub koncu krize raven spoštovanja delovnopravne zakonodaje še vedno skrb zbujajoča in še zdaleč ne taka, kot bi si jo želeli.



Še eno področje, kjer, po mnenju inšpektorata, statistika prijav ne odseva pravega stanja v praksi, pa je sklepanje pogodb civilnega prava v okoliščinah, kadar obstajajo vsi elementi delovnega razmerja. Čemur se v javnosti največkrat reče prekarno delo. Večino od 176 kršitev, kolikor so jih lani ugotovili, so odkrili predvsem pri usmerjenih poostrenih nadzorih v posameznih dejavnostih. Manjši delež pa so jih ugotovili zato, ker bi se posameznik, ki je v prekarnem razmerju, po določilih zakona o delovnih razmerjih pa bi moral biti zaposlen, obrnil nanje. Čeprav so pristojni s spremembo področnih predpisov lani naredili korak k večji zaščiti šibkejšega člena v tem razmerju, torej delavca, izboljšav ni opaziti.

Če ne morem niti na bolniško ...

Tudi med tistimi, ki jim po bilancah v tem statusu nikakor ne gre slabo, navajajo izpad dohodka v primeru bolezni kot največjo težavo v samozaposlitvi. »Vse lepo in gladko teče, ko si popolnoma zdrav. V trinajstih letih prakse nisem odležala niti ene viroze ali vročine. To je jasno, da ne moreš ostati doma, ker to nikogar ne zanima. Bolniške ni oziroma je, ko si že napol mrtev, in po dveh mesecih dokazuješ raznim komisijam zdravstveno stanje. Cela dva meseca pa ostajaš doma, bolan, na lastne stroške. Dopust je tudi luksuz in podobno, kot je z bolniško, je to tvoja stvar. Če si ga privoščiš, ne pričakuj ničesar od nikogar,« pripoveduje zobozdravnica, ki se je sama odločila za zasebno prakso, ta pa je prinesla tudi delavnike, ki praviloma presegajo osem ur in pričakovanja strank po stalni dosegljivosti.

Situacije so zelo različne in samozaposlene, ki predstavljajo 12 odstotkov aktivne delovne sile, bi bilo skrajno površno vse zmetati v en koš kot prekarce. Najbrž je tudi od dejavnosti in kompetenc posameznika odvisno, ali je on tisti, ki ima svobodo odločitve, kakšno pogodbeno razmerje bo sklenil, ali pač mora sprejeti delodajalčeve pogoje, ker preprosto potrebuje delo. Zlasti pri zelo iskanih kadrih, ki se lahko izpogajajo za po njihovih kriterijih dobro plačilo, želja po redni zaposlitvi ni, saj bi jim ta dala neto nižji znesek, kot jim ga sedanji status.

Po analizi, ki so jo pred kratkim opravili na statističnem uradu, se je med samozaposlenimi skoraj tretjina samozaposlila zaradi primerne priložnosti, četrtina je nasledila družinsko podjetje, 13 odstotkov pa zato, ker niso našli zaposlitve. A hkrati bi se skoraj petina med njimi oziroma 22.000 raje zaposlila.

Rešitev v enakih obremenitvah in več pravicah vsem?

Na inšpektoratu so prepričani, da njihov nadzor ne more biti edino in tudi ne glavno sredstvo za boj proti temu pojavu, vztrajanje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas pa tudi ne edina rešitev. Že pred leti so predlagali, da bi veljalo iti v smeri izenačitve cene vseh oblik dela, saj so nekatere precej manj obremenjene, in da se s tem odpravijo anomalije na trgu dela. Seveda pa bi tudi drugim oblikam zaposlitve morali zagotoviti dodatne pravice.

In tu je eden od izzivov, ki čaka naslednjo vlado – in najbrž še kakšno za njo. Številnih poklicev, ki jih danes poznamo, že čez nekaj desetletij, mogoče pa že prej, ne bo več. Pojavljajo se nove platforme in oblike, ki jih do pred kratkim ni bilo, družba je vse bolj dinamična. Država kot regulator mora to upoštevati pri postavljanju pravnih okvirjev. Vlada ne more vplivati na višino povprečne plače, v rokah pa ima vzvode za ustvarjanje razmer, v katerih delavci, v takšnih in drugačnih pogodbenih razmerjih, s svojim delom zaslužijo za dostojno življenje in uživajo pravice, ki pritičejo družbenim standardom.

Od napovedovane reforme trga dela, temeljni dokument zanjo so naslovili prav Za dostojno delo, je ostalo še precej neizpolnjenega. Je ena rešitev razbremenitev plač, ki jo obljubljajo številne stranke, ki bi se rade videle v parlamentu v naslednjih štirih letih? Še nekaj dejstev je, na katera bodo morala najti odgovore. Kupna moč v Sloveniji precej, kar za četrtino, zaostaja za povprečjem EU. Statistike o visoki gospodarski rasti in vse nižji brezposelnosti ljudem ne pomenijo dovolj, če sami ne občutijo blaginje, ki naj bi jo vse to spremljalo.