Branje knjig poleti, od nekdaj sinonim za neopisljive avanture, za pogovore – kakor je pokazal že
Dante v
Božanski komediji in skoraj nedavno
Boris A. Novak v
Vratih nepovrata – z zdajšnjostjo, preteklostjo in prihodnostjo. Morda bi se komu lahko zdelo vsiljivo vdiranje v posameznikov duhovni prostor, a zmeraj, ali vsaj če je mogoče, moram videti, kaj sosednja kopalka ali kopalec bere.
Poletje za branje
Elektronski bralniki so tak knjižni voajerizem žal naredili precej nepraktičen, skorajda nemogoč, če nisi pripravljen ravno na odvečno kramljanje z neznancem o vremenu in siceršnjih splošnostih, sredi katerega lahko »presenetiš« sopripadnika bralskega plemena s predvidljivim vprašanjem: Kaj pa vi zdaj berete?
In kaj naj bralec, ki kolikor toliko uspešno spremlja domače knjižne novitete, izbere za poletno branje? Prav zmeraj seveda ostajajo knjige, za katere smo ob novici o izidu rekli, da jih pa že moramo prebrati, ali pa knjige, ki si jih želimo prebrati znova, potem pa tečejo dnevi in meseci, pa ni nikdar pravi čas. No, poletje – tako je uveljavljeno mnenje – pač je.
Najbrž ni težko razložljivo, da videti na desetine bralcev naenkrat deluje pomirjajoče, skoraj tolažilno.
Sicer je francoski pisatelj
Daniel Pennac pred leti med pravicami bralcev prijazno navrgel tudi pravice, da ne beremo, da pri branju preskakujemo strani, da knjige ne preberemo do konca in da o prebranem molčimo, a bolj kot te so privlačne tiste, ki pravijo, da lahko beremo karkoli, da beremo zaradi užitka in da beremo, kjerkoli se nam zazdi.
Biti človek sredi poletja
Pennacov sonarodnjak, pariški profesor
Pierre Bayard je v knjigi
Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali razpravljanju o branju dodal nekaj odličnih velikih vprašajev: nonšalantno in duhovito je zavrnil tako občutek dolžnosti, da bi brali, kot tudi zahtevo, da zmeraj beremo natančno, ne pa izbrani naslov zgolj površno preletimo. Njegove izkušnje, je zapisal, so tudi pokazale, da »je popolnoma mogoče poglobljeno razpravljati o knjigi, ki je nisi prebral, tudi – in morda še zlasti – z nekom, ki je ravno tako ni prebral«. Lahko le priporočam v branje. Nenazadnje je
Susan Sontag, preverjeno dobra bralka, o branju nekoč povedala, da je enostavno dejanje, ki iz nas šele dokončno naredi človeško bitje. Le kdo ne bi hotel biti človek sredi poletja?
Načelna pripravljenost na kakršnokoli branje seveda ni dovolj, treba je vedeti, izbrati vsebino početja, ki ga je eden največjih bralcev,
Jorge Luis Borges, nekoč označil celo za bolj intelektualno dejavnost od pisanja samega in v nekem intervjuju dodal sproščujoč nasvet: »Če vas knjiga dolgočasi, jo pustite, ne preberite je samo zato, ker je znamenita, moderna ali stara.«
Gates, Obama in drugi
Nekaj podobnega je imel verjetno v mislih pesnik
W. H. Auden, ko je zapisal: »V zamisli, da bi vsak dan preživeli v objemu res velike pesmi in ohranjali potrebno pozornost, ki jo zahteva, je nekaj frivolnega. Mojstrovine bi morali hraniti za svoje zasebne praznike duha in jih ne konzumirati ob navadnih dneh.« Knjiga kot praznik? Najbrž ni s tem nič narobe, a iskanje prave je zmeraj pustolovščina. Zagotovo pomaga nepotešljiva radovednost, ki zna priskrbeti srečna naključja oziroma presenetljive naslove, za katere si prej sploh ne bi mislili, da obstajajo.
Mnogokrat obvelja za primerno dobronamerno priporočilo dobrega bralca, nič manj ne štejejo predlogi zaupanja vrednih bralcev, najsibo pisateljev, za katere bralci zmeraj ugibamo, od koga si morda pustijo vplivati, do drugih znanih osebnosti. Nemara so tudi zato vsakoletna priporočila
Billa Gatesa in nekdanjega ameriškega predsednika
Baracka Obame oziroma njuni bralni seznami globalno vplivno branje o branju.
Branje je v času ustavitve javnega življenja, kakršno smo poznali, postalo celo javni dogodek v obliki digitalne solidarnosti, nekakšnega virtualnega literarnega salona, v katerem pravzaprav vsi molčijo (govoriti ne morejo, ker pač berejo). Priljubljene so čez noč postale tihe bralne zabave, o katerih je letos maja poročal
New York Times, ko so se bralci vsako sredo ob isti uri sicer spravili v doseg spletne kamere, prižgali aplikacijo zoom, s knjigo v roki sedli na kavč, posteljo, za mizo ... in se potem dve uri pustili opazovati od sobralcev pri branju. To še kar počnejo, in kot kaže, ne mislijo kmalu nehati, pa čeprav kdo v času prenosa na kavču zakinka s knjigo na prsih, se loti krožnika s testeninami ali si primakne kozarec z vinom. Najbrž ni težko razložljivo, da videti na desetine bralcev naenkrat deluje pomirjajoče, skoraj tolažilno.
Nebralcev vse več
Pokojni ameriški profesor
Harold Bloom, ki je v življenju poleg vsega drugega – na primer najbolj vplivnega presojevalca del iz ameriškega in ne le ameriškega kanona – veljal predvsem za bralca, se ni mogel motiti, po njegovem prepričanju je literatura oziroma branje eden še redkih izvirov smisla in vrednot v degradiranem svetu, Susan Sontag pa je v pismu Borgesu obljubila, da »nekateri od nas nikdar ne bomo zapustili vélike knjižnice«, on pa bo ostal njihov svetnik in heroj.
V podalpskih krajih, se bojim, pleme bralcev ni številno, lani ob koncu leta, ko se seveda nikomur ni moglo niti sanjati, da bodo čez nekaj mesecev knjigarne enostavno zaprte dolgih petdeset dni, je zadnja raziskava
Knjiga in bralci VI. pokazala več neljubih dejstev, med njimi, da se slovenske domače knjižnice v primerjavi s podatki drugih članic OECD krčijo, da se je število tistih, ki v enem letu ne kupijo niti ene knjige, med letoma 2014 in 2019 dvignilo za 4 odstotke, na skupnih 53 odstotkov, da se je število tistih, ki se sami opredeljujejo za nebralce, v petih letih povečalo za 4 odstotke in da je bil delež tistih, ki so v letu dni prebrali vsaj eno knjigo, najnižji od vseh doslejšnjih raziskav, 51 odstotkov. Le kaj bodo pokazali podatki na koncu leta in kako jih bodo razumeli tisti, ki so odgovorni za kulturno politiko?
