Zaprtje vrat
Vzdušje v evropskih državah se je spremenilo; tudi v najbolj odprtih kultura dobrodošlice postaja sinonim za nepremišljeno politiko.
Odpri galerijo
Ladja Lifeline rešuje migrante. FOTO: Hermine Poschmann/AP
Druge rešitve bi bile veliko bolj brutalne, je začetek strožje politike EU na področju migracij in azila utemeljeval predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Tri leta po izbruhu begunske krize je edino vodilo postalo obvladovanje migracijskega toka za vsako ceno. Ponovitve položaja iz leta 2015/16 pred zaprtjem balkanske poti in dogovorom s Turčijo, ko je v EU bolj ali manj nenadzirano vstopilo več sto tisoč migrantov in beguncev, ne bi več smelo biti. Tabujev pri doseganju tega ni več – tajne kupčije v Libiji, neposredno vračanje rešenih na morju v Afriko, zaprti centri v sami EU.
Četudi so številni ukrepi začeli delovati in se je migracijski tok skozi Sredozemlje krepko zmanjšal, migracijsko vprašanje ostaja eksplozivna mešanica. Nova oblast v Italiji želi za vsako ceno hitro ukrepanje EU in delitev bremen. V Berlinu je grozila vladna kriza. Višegrajska četverica in avstrijski kancler Sebastian Kurz z veliko mero samozadovoljstva ugotavljajo, da so drugi šele z zamudo uvideli pravilnost njihove trde drže. Namesto s kvotami se je Unija le začela ukvarjati z varovanjem zunanje meje, ustavljanjem toka na drugi strani Sredozemlja, vračanjem gospodarskih migrantov.
Vzdušje v številnih evropskih državah se je spremenilo in tudi v najbolj odprtih, kakršna je Švedska, kultura dobrodošlice postaja sinonim za nepremišljeno politiko. Predvsem populisti po Evropi podžigajo strahove in zlorabljajo napake, ki so bile narejene v zadnjih letih. Na evropskih volitvah prihodnje leto bi nerešeno migracijsko vprašanje lahko močno vplivalo na njihov razplet. To je eden od razlogov, da desnosredinski tabor v EU želi ustaviti vsakršno nezakonito priseljevanje (gospodarskih migrantov) in sprejemati begunce le v strogo nadziranih postopkih.
Vrh EU, ki je bil stiliziran kot prelomnica in reševanje nemške kanclerke Angele Merkel v notranjepolitični bitki, je v svojih sklepih združil vse omenjene silnice. Dovolj so nejasni, da lahko vsakdo v njih razbere, kar želi, in doseženo zagovarja pred domačo javnostjo. Takšni so vsi veliki kompromisi o velikih evropskih temah. Tudi zagovorniki bolj vzdržnih, dolgoročnih rešitev lahko v njih preberejo napovedi temeljitejšega angažiranja EU v Afriki, ki bo s svojimi demografskimi gibanji, revščino in nestabilnostjo v številnih državah še dolga desetletja velik izziv za EU.
Tako kot številne druge stvari v evropski politiki bodo morale rešitve še zaživeti v praksi. Mnoge že dolga leta neuresničene krožijo na različnih ravneh. Nihče ne ve, v katerih članicah bi lahko bili zaprti centri za rešene na morju in kako bi v Afriki lahko delovale platforme za izkrcanje. Stvari utegnejo biti kočljive z vidika mednarodnega prava in samih vrednot, ki so temelj EU. Za uspeh lahko velja že to, da so članice spravile svoje želje na najmanjši skupni imenovalec. Tako so na najvišji politični ravni dosegle potrditev smeri, ki se v praksi že dlje časa izvaja – zapiranje vrat.
Četudi so številni ukrepi začeli delovati in se je migracijski tok skozi Sredozemlje krepko zmanjšal, migracijsko vprašanje ostaja eksplozivna mešanica. Nova oblast v Italiji želi za vsako ceno hitro ukrepanje EU in delitev bremen. V Berlinu je grozila vladna kriza. Višegrajska četverica in avstrijski kancler Sebastian Kurz z veliko mero samozadovoljstva ugotavljajo, da so drugi šele z zamudo uvideli pravilnost njihove trde drže. Namesto s kvotami se je Unija le začela ukvarjati z varovanjem zunanje meje, ustavljanjem toka na drugi strani Sredozemlja, vračanjem gospodarskih migrantov.
Vzdušje v številnih evropskih državah se je spremenilo in tudi v najbolj odprtih, kakršna je Švedska, kultura dobrodošlice postaja sinonim za nepremišljeno politiko. Predvsem populisti po Evropi podžigajo strahove in zlorabljajo napake, ki so bile narejene v zadnjih letih. Na evropskih volitvah prihodnje leto bi nerešeno migracijsko vprašanje lahko močno vplivalo na njihov razplet. To je eden od razlogov, da desnosredinski tabor v EU želi ustaviti vsakršno nezakonito priseljevanje (gospodarskih migrantov) in sprejemati begunce le v strogo nadziranih postopkih.
Vrh EU, ki je bil stiliziran kot prelomnica in reševanje nemške kanclerke Angele Merkel v notranjepolitični bitki, je v svojih sklepih združil vse omenjene silnice. Dovolj so nejasni, da lahko vsakdo v njih razbere, kar želi, in doseženo zagovarja pred domačo javnostjo. Takšni so vsi veliki kompromisi o velikih evropskih temah. Tudi zagovorniki bolj vzdržnih, dolgoročnih rešitev lahko v njih preberejo napovedi temeljitejšega angažiranja EU v Afriki, ki bo s svojimi demografskimi gibanji, revščino in nestabilnostjo v številnih državah še dolga desetletja velik izziv za EU.
Tako kot številne druge stvari v evropski politiki bodo morale rešitve še zaživeti v praksi. Mnoge že dolga leta neuresničene krožijo na različnih ravneh. Nihče ne ve, v katerih članicah bi lahko bili zaprti centri za rešene na morju in kako bi v Afriki lahko delovale platforme za izkrcanje. Stvari utegnejo biti kočljive z vidika mednarodnega prava in samih vrednot, ki so temelj EU. Za uspeh lahko velja že to, da so članice spravile svoje želje na najmanjši skupni imenovalec. Tako so na najvišji politični ravni dosegle potrditev smeri, ki se v praksi že dlje časa izvaja – zapiranje vrat.
