Zgled
Menda pri vzgoji otrok velja, da jih do tretjega leta še lahko vzgajamo z besedami, potem šteje samo še zgled, kar je seveda precej težja naloga kot modrovati in pametovati.
Odpri galerijo
Foto Issei Kato Reuters
Verjetno podobno velja tudi na vseh drugih področjih oziroma kar povsod, kjer poslušamo veleumne nauke in nasvete. Vse do vzvišenega branja levitov in vsevednega soljenja pameti, ki se praviloma zaključijo z žalobnim konstatiranjem, da so se »prave vrednote« nekam izgubile.
Približujejo se prazniki in nobenega dvoma ni, da bomo spet z vseh strani poslušali, kako so se naša praznovanja izrodila. Vsi samo še nakupujejo in zapravljajo, se nalivajo s kuhanim vinom, občudujejo lučke, stikajo za idealno raščeno smrečico. Na praznični večer pa so pomembni le še okusi in pisano obložena miza, medtem ko se v ozadju že tisoč in prvič predvaja skladba Jingle Bells. Vse to je gotovo res, vendar se zdi temeljno vprašanje, zakaj določen praznik sploh proslavljamo.
Božič je verski praznik in kot tak tudi ima svoj smisel in pomen. Tisti, ki se v cerkvi znajdejo le na poroki in pogrebu, verjetno do tovrstnega praznovanja nimajo posebnih afinitet in pravzaprav ni velike razlike, če bi – kot je v današnjih kvazi svetovljanskih časih pač modno in šik – namesto božiča začeli množično proslavljati, recimo, hindujski Divali, praznik luči. Čemur bi se Indijci, ki take zadeve še vedno jemljejo zelo zares, verjetno le pomilovalno čudili.
Enako velja tudi za vse druge praznike. Ali kdo ob 8. februarju res razmišlja o pomenu kulture in umetnosti, za 1. maj o težavah delavcev ali ne nazadnje 25. junija o pomenu samostojne slovenske države? Verjetno malokdo in tudi prazniki so postali zgolj formalizem. Zato je danes edino, kar šteje, zgled, torej če je nekdo res predan in zavezan določenim »vrednotam« in predvsem njihovim avtentičnim vsebinam. In o tem malo ali sploh nič ne govori.
Približujejo se prazniki in nobenega dvoma ni, da bomo spet z vseh strani poslušali, kako so se naša praznovanja izrodila. Vsi samo še nakupujejo in zapravljajo, se nalivajo s kuhanim vinom, občudujejo lučke, stikajo za idealno raščeno smrečico. Na praznični večer pa so pomembni le še okusi in pisano obložena miza, medtem ko se v ozadju že tisoč in prvič predvaja skladba Jingle Bells. Vse to je gotovo res, vendar se zdi temeljno vprašanje, zakaj določen praznik sploh proslavljamo.
Božič je verski praznik in kot tak tudi ima svoj smisel in pomen. Tisti, ki se v cerkvi znajdejo le na poroki in pogrebu, verjetno do tovrstnega praznovanja nimajo posebnih afinitet in pravzaprav ni velike razlike, če bi – kot je v današnjih kvazi svetovljanskih časih pač modno in šik – namesto božiča začeli množično proslavljati, recimo, hindujski Divali, praznik luči. Čemur bi se Indijci, ki take zadeve še vedno jemljejo zelo zares, verjetno le pomilovalno čudili.
Enako velja tudi za vse druge praznike. Ali kdo ob 8. februarju res razmišlja o pomenu kulture in umetnosti, za 1. maj o težavah delavcev ali ne nazadnje 25. junija o pomenu samostojne slovenske države? Verjetno malokdo in tudi prazniki so postali zgolj formalizem. Zato je danes edino, kar šteje, zgled, torej če je nekdo res predan in zavezan določenim »vrednotam« in predvsem njihovim avtentičnim vsebinam. In o tem malo ali sploh nič ne govori.
