Zid je padel, naj živi zid

Danes imamo na evropskih mejah spet zidove in žične ograje, ljudstvo pa se boji za prihodnost. 
Fotografija: KARIKATURA: Marko Kočevar
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar

Tri desetletja je, odkar je padel berlinski zid, ta oprijemljivi simbol železne zavese. To je dve leti več, kolikor je zid stal. Mejo med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom so zabetonirali leta 1961, da bi Vzhodnim Nemcem preprečili bežanje iz nedemokratične Vzhodne Nemčije v obljubljeni zahodni svet. Der Spiegel je na naslovnici številke, ki je izšla 13. novembra 1989, zapisal: »Ljudstvo je zmagalo, odprte meje, svobodne volitve«.

Če je takrat vzhodno Evropo in njene zatirane narode preveval fantastični optimizem, če so ljudje v prihodnost zrli z upanjem o uresničitvi dolgoletnih sanj o svobodi in o tem, da bodo končno imeli vse, kar Zahod že ima, danes slika ne bi mogla biti bolj diametralno nasprotna. Zdaj imamo na evropskih mejah spet zidove in žične ograje, ljudstvo pa v prihodnost zre s strahom. Optimizem o svetli prihodnosti je v glavah ljudi postal žival, ki izumira.



Nič drugače ni v nekdanjem vzhodnem delu Nemčije, čeprav so ga tri desetletja enotnosti vzhodnonemške dežele vendarle socialno in ekonomsko približale standardu na zahodu. Vzhodni Nemci po treh desetletjih ugotavljajo, da se jim sanje niso (v celoti) uresničile, tistim z zahoda države pa očitajo, da nanje gledajo zviška in da jim ne priznavajo njihovega prispevka k skupni državi. Celotna država se sprašuje, kaj je šlo narobe, da kar okoli 60 odstotkov Nemcev meni, da ne morejo svobodno izražati svojih stališč. Da v državi z neprekinjeno desetletno gospodarsko rastjo vse močnejša postaja skrajno desna Alternativa za Nemčijo, ki ji nacionalsocialistična ideologija ni v ničemer tuja. In to predvsem na vzhodu.

Vsi iščejo odgovore: koliko so za takšno stanje krive dejansko slabše ekonomsko-socialne razmere na vzhodu, koliko je kriva zgodovina, koliko je kriva migracijska kriza iz leta 2015.

Praznovanje 30. obletnice padca berlinskega zidu je tako predvsem priložnost za preizpraševanje. Tri desetletja so dovolj dolgo obdobje, da je mogoče objektivno oceniti, kako uspešen je bil projekt združitve. In tudi priložnost za obuditev zgodovinskega spomina na vzroke, zakaj je demokratična in združena Evropa naš skupni in ključni cilj. Ne nazadnje, ne bi nam škodoval kanček optimizma, ki je tistega, zdi se neskončno oddaljenega 9. novembra 1989, preveval ljudi z obeh strani padajočega zidu.

Preberite še: