Državljani niso zadovoljni s stanjem demokracije

Prof. dr. Dimitriju Ruplu (DR) sem lahko samo hvaležen, saj mu je uspelo pred kratkim v Sobotni prilogi Dela dokaj obširno predstaviti še kako tehtno vprašanje o demokraciji in z njo povezanih volitvah. Priznanje gre tudi uredništvu priloge, ker je izpostavilo njegovo trditev, da se je nad pomanjkanjem demokracije v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih najglasneje pritoževala politična levica. Tej trditvi bodo morda hoteli ali morali oporekati drugi poklicani, sam pa bom raje osvetlil dejstvo, ki ga naše politične stranke – leve, sredinske in desne – praviloma nočejo videti. Gre za znani podatek, da je v ustrezni raziskavi javnega mnenja okoli 85 odstotkov anketirancev izjavilo, da niso zadovoljni s stanjem demokracije v naši državi.

V prikazu preteklih iskanj bolj demokratičnega sistema volitev v Državni zbor Republike Slovenije (DZ) se DR naveže na dogajanje med letoma 1996, ko je potekal referendum o volilnem sistemu o treh predlogih volilnih sistemov (sorazmerni, kombinirani, večinski), in 1998, ko je ustavno sodišče v odhajajoči sestavi s tesno večino sprejelo sporno odločbo, da je bil na referendumu leta 1996 izglasovan predlog za uvedbo večinskega volilnega sistema. Ta je na referendumu dobil 44,5 odstotka glasov udeležencev referenduma.

Bralca moram seznaniti s tem, da je bilo v političnih pogovorih pred referendumom decembra 1996 dogovorjeno, da se lahko uveljavi le predlog sistema, ki bo dobil vsaj 50 odstotkov glasov vseh udeležencev referenduma. Tudi sicer je referendum zaradi vsaj treh možnih odgovorov bolj spominjal na anketo, v kateri je za novopredlagani sorazmerni sistem glasovalo 26,2 odstotka, za kombiniranega pa 14,4 odstotka volivcev; 14,9 odstotka pa je z »neveljavnimi« glasovnicami pravzaprav podprlo obstoječi sorazmerni volilni sistem. Zato sem na že spremenjeno sestavo ustavnega sodišča zaradi take odločbe leta 1998 skupaj s še 33 podpisniki naslovil pritožbo, ki pa je »morala biti« tudi v novi sestavi sodnikov »zaradi uradne nezmotljivosti tega sodišča« zavrnjena.

Gledano ne le z današnjega zornega kota na izid tega referenduma mi ob omenjenem nezadovoljstvu s stanjem demokracije v Sloveniji pride na misel srbski pregovor »dva loša ubiše Miloša« ali prevedeno v jezik referenduma, »kadar se interesi vase zagledanih politikov dopolnjujejo, dobri nameni drugih nimajo možnosti udejanjenja«. Predlagani kombinirani volilni sistem, ki ga navezujem na dobre namene članov Slovenskega razvojnega sveta pod predsedovanjem prof. dr. Janvita Goloba in s podporo Državnega sveta RS s predsednikom prof. dr. Ivanom Kristanom, bi takrat (in še danes) ogrozil strankarske interese na levi in desni strani političnega spektra. Strankarskim strategom je bila že misel, da bi v primeru zmage kombiniranega volilnega sistema dobili ne le boljše poslance – tudi nekaj neodvisnih –, ampak tudi zmanjšali razprtije v slovenski družbi, očitno vsaj tuja, če ne celo neznosna.

Zato ne preseneča misel akademika Tineta Hribarja na prvem programu TV Slovenija 20. decembra lani, da kasneje »ustanovljeni Študijski center za narodno spravo (ŠC) povzroča še večji razkol v narodu«. Tudi sam se sprašujem, ali je za ŠC zgolj poudarjeno izpostavljanje napak in nečednosti, ki jih je ob vsej upravičenosti odpora proti okupatorjem med drugo svetovno vojno počela partizanska stran, po vojni pa partijska oblast, prava pot k ciljani spravi ali pa stranpot, ki to spravo še bolj odmika. Sam bi od ŠC pričakoval, da v srž svojih prizadevanj vključuje tudi pozitivne primere človeškega ravnanja in odpuščanja obeh strani, pri čemer mi pride na misel sporočilo filma Trenutki odločitve.



Lahko pa na zapisano v prejšnjem odstavku zaznamo določeno podobnost med ravnanjem zmagovalcev po letu 1945 in poigravanjem strank okrog zahtevane spremembe volilnega sistema po letu 1991. Namreč tako kot se je (navznoter najbolje organizirana) Komunistična partija Slovenije (kot del KPJ) v imenu Osvobodilne fronte (OF) po končani vojni leta 1945 brezobzirno, vsaj do sopotnikov v OF, polastila učinkov zmage v narodnoosvobodilnem boju, torej oblasti, so se tudi politične stranke po letu 1991 polastile in si v razmerju do civilne družbe samovoljno nenehno prilaščajo popolno oblast.

Oba predloga volilnega sistema, predlagana v DZ leta 2020, eden v bolj levi, drugi v bolj desni koaliciji, sta tako v resnici zgolj nevaren placebo za zastrupljen organizem slovenske politike in s tem družbe, ki boleha za škodljivo prevlado strankokracije. Ker smo te dni v pričakovanju učinkov cepljenja proti covidu-19, naj zapišem, da naš slovenski družbeni organizem, enako kot ljudje cepivo, nujno potrebuje boljši volilni sistem, ki bo onemogočil prevlado strankokracije in s tem omogočil začetek zdravljenja družbe. Volivcem je s spremenjenim sistemom volitev v državni zbor treba dati večjo težo z vsaj dvema oziroma tremi glasovi pri izbiri kandidatov in strank. Sama izbira novega volilnega sistema ne bi smela iti mimo državljanov, saj pri tej pomembni sestavini političnega sistema ne gre le za vprašanje interesov političnih strank in prestiža posameznikov. V ospredju njegove določitve morata biti predvsem zagotovitev vladavine ljudstva in upoštevanje znanih načel dobrega volilnega sistema.

Ne morem niti mimo razmišljanj, predstavljenih v članku Suzane Kos z naslovom Po ustavi neodvisni, ubogati pa morajo vseeno (mišljeni so poslanci; op. MM). Sam sem prepričan, da morajo izvoljeni poslanci postati konkretno odgovorni tistim, ki so jih izvolili, čeprav so formalno predstavniki vsega ljudstva. Vsaj v normalnih volilnih sistemih so poslanci izvoljeni zato, da bi pri svojem delovanju – v okviru širše sprejemljivih moralnih in smiselnih materialnih omejitev – izpolnjevali predvsem pričakovanja svojih volivcev in ne toliko svojih strank. Prav zato bi moral dober volilni sistem vključevati možnost odpoklica, ki pa bi ga smeli zahtevati le volivci, ki so konkretnemu poslancu namenili svoje glasove. Tej možnosti naj bi v dobrem volilnem sistemu služila kopija izpolnjene oddane glasovnice, ki bi jo volivec spravil po opravljeni volilni dolžnosti in pravici.

Naj si ob koncu dovolim predlagati, da naj Študijski center za narodno spravo svoje delo raje usmeri v prizadevanja za več demokracije v Sloveniji danes in v prihodnosti, saj bodo tako »s spravo ciljani državljani« lažje našli več skupnega kot v preteklosti. Pri tem bi center lahko računal tudi na podporo »nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«, o kateri razmišljajo v nekaterih civilnih pobudah, zlasti v Koaliciji civilne družbe Sinteza.