Pred bližnjim referendumom se polemika o evtanaziji stopnjuje, a ostajata argumentaciji za in proti bolj ali manj enaki. Zagovorniki poudarjajo predvsem pravico posameznika, da odloča o svojem življenju, in trpljenje neozdravljivo bolnih. Vendar ima evtanazija tudi širše učinke, predvsem za svojce umirajočega.

V svojem bistvu je evtanazija samomor s tujo zakonito pomočjo. Pravih samomorov pa je med trpečimi in obupanimi bolniki verjetno veliko. Zdravniki priznavajo, da se dogajajo tudi v bolnišnicah, veliko več pa jih je gotovo v domačem okolju. A teh samomorov nihče niti ne beleži niti raziskuje. Pri neozdravljivo bolnem se najbrž nihče ne sprašuje, kako je smrt nastopila, če samomor ni očiten. Samomor pa svojci, če je le mogoče, tudi zamolčijo.

Samomor je namreč eden od tabujev, ki pa ima drugačno ozadje kot tabu smrti. V krščanskem okolju zahodne civilizacije je namreč življenje pojmovano kot dar, ki z njim ne razpolaga posameznik, ampak darovalec, to je Bog. V krščanstvu velja samomor za upor človeka proti Bogu in kot največji greh, zato samomorilci v preteklosti niso bili deležni cerkvenih pokopov in so jih pokopavali v neposvečeno zemljo. Tudi zato vest o samomoru še danes povzroča nelagodje. Nelagodno se počutimo pri izražanju sožalja svojcem samomorilca, pa celo ko gremo mimo hiše ali kraja, kjer se je zgodil samomor. Najbolj pa samomor obremeni in zaznamuje same svojce samomorilca. Družine, v katerih se je zgodil samomor, so zaznamovane družine. Samomorilec se reši svojega problema, ga pa sebično naprti svojcem in prijateljem. Samomor neizbežno povzroči tudi občutek krivde pri sorodnikih in prijateljih, ki se sprašujejo, ali bi ga lahko preprečili, če bi bili bolj pozorni do stisk samomorilca.

Pri zakonsko reguliranem samomoru, kar evtanazija je, pa te zadrege in travme odpadejo. Svojci imajo možnost vplivati na odločitev bolnika. Če mu stojijo ob strani, je njegovo trpljenje gotovo olajšano in si glede evtanazije lahko tudi premisli. Ob strani pa mu lahko stojijo tudi, če je pri svoji odločitvi neomajen, in se s tem znebijo vsakega občutka krivde. Smrt z evtanazijo ne zaznamuje ne družine ne prijateljev. Povsem drugače se počuti človek, ki pove, da je njegov oče naredil samomor, kot če reče: »Oče se je odločil za evtanazijo.«

Nasprotniki evtanazije pa nimajo za svoje stališče nobenih pravih argumentov. Prepričanje, da je življenje sveto in podarjeno, je »argument« samo za vernike. Enako je prepričanje, da trpljenje plemeniti in očiščuje, smiselno samo za verujoče v posmrtno življenje in poslednjo sodbo. Nasprotniki evtanazije se zavedajo, da ti »argumenti« prepričajo le malo ljudi, niti vseh vernikov ne, zato sprenevedavo navajajo druge razloge proti evtanaziji, predvsem možne zlorabe. Pri družinah umirajočih vidijo najprej grabežljive dediče, v medicinskem osebju, ki bi pri evtanaziji sodelovalo, pa morilce. Pri politikih, ki pravico do evtanazije zagovarjajo, pa celo evgenike, ki bi se radi znebili nekoristnih članov družbe. Nikoli pa ne navajajo, katere zlorabe in v kakšnem obsegu se dogajajo tam, kjer evtanazijo poznajo že vrsto let. Navsezadnje pa bi po tem kopitu morali biti proti vsakemu zakonu, kajti vsak zakon je mogoče tudi zlorabiti, če ima človek za to interes.