Gospod Rupel, poglejmo dejstva o izseljencih

Gospod Dimitrij Rupel v svojem, predvsem v preteklost zazrtem zapisu, objavljenem v Sobotni prilogi Dela 7. junija piše o pristranskem kadrovanju, posebej v socializmu. Opozarja, da so posledice takšne neenakopravnosti občutne še po zamenjavi oblasti. Nemudoma po izpostavitvi pobijanja ideoloških nasprotnikov po drugi svetovni vojni se obrne k slovenskim izseljencem (pa ne le po drugi svetovni vojni), ki so v tujini dosegli znatne poklicne uspehe. Od mnogih posebej imenuje štiri.

Prvi, Joe Sutter, se je rodil leta 1921 v Seattlu v zvezni državi Washington. Slovenski izseljenec je bil njegov oče Franc Suhadolc, ki ga je v ZDA privabila zlata mrzlica, verjetno še konec 19. stoletja. Pri njem torej ne moremo govoriti o kakšni negativni kadrovski selekciji, politično ali ideološko pogojeni neenakopravnosti ali komunističnem pregonu nekdanjih družbenih, poklicnih, meščanskih elit (vir Wikipedija).

Pri drugem, Antonu Peterlinu, bi lahko verjel, da je šlo za politične motive, saj naj bi bil po uspešni ustanovitvi in vodenju inštituta Jožef Stefan leta 1959 odstranjen in je leta 1960 svojo kariero nadaljeval v Münchnu v Nemčiji, že leto pozneje pa odšel v ZDA, kjer je tudi ostal. Tako vsaj piše na spletni strani SAZU, katere redni član je bil. Glede na dejstvo, da je ostal reden član SAZU, leta 1983 prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo in leta 1988 častni doktorat Univerze v Ljubljani, sklepam, da tukajšnji politično-ideološki pregon Antona Peterlina ni bil prav globok in dolgotrajen. Domnevam, da so bile zanj karierne možnosti v ZDA pač veliko bolj mikavne kot doma, kar za mnoge ambiciozne posameznike velja tudi danes.

Tretji navedeni, Dušan Petrač, je po diplomi iz fizike v domovini nekaj časa poučeval na gimnaziji, potem pa ga je verjetno poklicna ambicija skupaj s pravo priložnostjo zvabila v Kalifornijo (ZDA), kjer je doktoriral in naredil zgledno znanstveno kariero. Takšne so navedbe Dela, Svetovnega slovenskega kongresa in Trombe. Kot gimnazijski profesor v Kranju bi jo kljub morebitni ideološki neoporečnosti in politični podpori najbrž veliko težje.

Anton Mavretič je četrti uspešni slovenski izseljenec, ki ga je navedel g. Rupel. V njegovem kratkem življenjepisu na spletni strani SAZU piše, da ga je še pred koncem študija elektrotehnike pri nas v ZDA povabil stric. Tam je študij nadaljeval in dosegel naziva B.Sc. ter M.Sc., kar po mojem razumevanju nekako ustreza sedanji prvi in drugi bolonjski stopnji. Po končanem študiju se je vrnil v domovino na služenje vojaškega roka, potem pa spet odšel v ZDA, kjer je tudi ostal. Tudi pri njem ne zaznam političnega ali ideološkega vzroka za odhod v tujino.

Ta del svojega zapisa g. Rupel zaključi z ugotovitvijo, da je »brain drain« izguba za deželo izselitve in pridobitev za deželo priselitve. Glede na dejstvo, da so trije ohranili precej tesne stike z domovino, dva pa sta bila celo redna člana SAZU, domnevam, da se je nekaj teh »odtečenih možganov«, znanja in pameti vrnilo k nam in da je to spodbudilo nadaljnjo izmenjavo znanja. Morda ne ravno somerno izmenjavo, a vendar neko izmenjavo, dotok svežega znanja, drugačnih pogledov in praks, odpiranje priložnosti.

Predvsem pa obrise življenjepisov teh uspešnih ljudi razumem tako, da so jim bolj kot politika in ideologija bile skupne velike ambicije, želja po poklicnem in znanstvenem ukvarjanju na področjih, na katerih v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji ne bi mogli doseči vrhunske ravni. In tako bo tudi v prihodnje, ne glede na politični režim ali prevladujočo ideologijo. Boj proti ambicijam posameznikov, četudi te vodijo k odtekanju znanja in pameti iz naše deželice, vidim kot omejevanje osebnih ambicij, omejevanje nadpovprečnih, krnjenje potenciala elite.

Naj zaključim z vprašanjem, ali bi bilo bolje za Slovenijo, če bi Dušan Petrač ostal gimnazijski profesor v Kranju? Oziroma, kolikšna je bila možnost, da svoje mladostne strokovne želje in poklicne ambicije uresniči tukaj?

***

Bojan Prosenc, Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.