Slovenija potrebuje novo razvojno politiko

Časnik Delo v tem dokaj kaotičnem času zelo prizadevno spodbuja različna okolja k dvigu občečloveškega zavedanja, kako naj v samostojni Sloveniji v prihodnosti sploh živimo, da bo država kot skupnost cvetela in da bo vsakdo deležen najbolj izpopolnjujočega in osrečujočega življenja. Žal nam svet daje vse bolj trpke zglede in nam kaže uničujočo podobo lastnega obstoja. In tudi v Sloveniji se kot rak razpredajo razdiralne sile.

V zgodovini je bilo polno odločujočih trenutkov, ko smo znali in zmogli doumeti, kdo smo in kam želimo iti. Zato smo, lubi Slovenci, tudi zmogli stati inu obstati. In sedaj je čas, da se znova zavemo svojega bistva in združimo moči za nov razvojni napredek.

V Delu je 9. junija Nejc Gole pripravil podlago (članka Slovenija potrebuje novo razvojno politiko in Prelomno obdobje za gospodarstvo) za poglobljeno samospraševanje vsakogar, ki resnično želi vse najboljše za celotno skupnost.

Časnikar med drugim izhaja iz pregleda neugodnih demografskih trendov. »Prebivalstvo Evrope, in Slovenije še bolj, se stara … V Sloveniji se povečuje število starejših od 65 let; danes jih je 460.000, leta 2050 pa nas bo 630.000.« Velika številka. Kaj naj država počne z vso to naraščajočo množico; tako se sprašuje mlajše prebivalstvo, ki ga skrbi, kako bo zmoglo vzdrževati tako »breme«.

Tu predlagam premik v zavedanju in globljih družboslovnih pogledih. Velik del starejše populacije je še zelo dejaven in zmožen dograjevati skupno blagostanje. Seveda pa imajo starejši, kamor sodim tudi sam, svoje posebne potrebe in njihovo reševanje lahko temelji na povsem novih, inovativnih pristopih. Govorim o mobilnosti starejših.

Opozorila o alarmantnih trendih: država potrebuje novo razvojno politiko

Ni problem, kako živeti v kuhinji in dnevni sobi ali pa stopiti na kratek sprehod, temveč je težava v širši in osebno zadovoljujoči mobilnosti. Kako si omogočati zadovoljevanje potreb zunaj stanovanjskih vrat, kako priti od doma do zdravnika, trgovine, prijateljev ali urediti vrsto drugih opravkov, ne da bi morali vsakokrat iskati in prositi za ustrezno prevozno pomoč. Pri tem gre za vrsto osebnih, posameznikovih skrbi, težav in vprašanj praktične, tehnološke, fizične in psihične narave in podobno. Niso to samo preproste stvari, temveč zadevajo širše okoljske, sociološke, družbene vidike.

Star človek je lahko mobilen, če mu nekdo (ne govorim o vozno sposobnem lastniku avta) ponudi ali omogoči (javni promet) sedež v vozilu. Pa še po vožnji mora potem utrudljivo pešačiti do cilja. Zaželeno bi bilo, da bi imel na voljo kakšno bolj prijazno in uporabno obliko prehajanja v določenem kraju.

In ker Delo spodbuja ideje za novo razvojno politiko, ponujam predlog ali dva za širši politični, sociološki in gospodarski premislek o načinu, kako pri mobilnosti dejansko pomagati starejšim in drugim.

Zamisel o slovenskem avtomobilu prihodnosti izhaja iz treh temeljev: na izdelavi majhnega, enostavnega in poceni električnega vozila, na tehnologiji samovozečega upravljanja in na usmerjanju vožnje prek umetne inteligence. Vozila bi izdelovala popolnoma avtomatizirana in robotizirana tovarna. Morala bi biti množično in splošno dosegljiva, dostopna na klic prek telefona. Potnik bi po prihodu vozila samo odprl vrata, se namestil na sedež in povedal, kam želi, ostalo pa bi bila stvar tehnološko najnaprednejših, inovativnih rešitev. Kot na vlaku, kjer potnik nima nobenih drugih opravil. Življenjsko sposoben človek (od otroštva do pozne starosti) bi lahko občutil svobodo in neodvisnost potovati v okolju, ki bi ga vozilo lahko in smelo obvladovati.

Seveda je to le zgoščen opis nečesa, kar bi lahko pri uresničevanju slovenskega avtomobila prihodnosti spodbudilo in povezalo vso skupnost. Domišljija je brezmejna, tehnološke podlage vrhunske, raziskovalne možnosti so izzivalne na mnogoterih področjih in cilj je jasen – omogočiti osnovno, preprosto mobilnost vsakomur.

Ali drugo: če bi zmogli stopiti še korak naprej v prihodnost, bi lahko dali svetu potovalni dron z majhno enosedežno kabino. Če so droni usposobljeni za uničevanje, bi bili lahko tudi za uresničevanje človekovih vsakdanjih potreb.

Menim, da bi taki in podobni izdelki lahko v temeljih spreminjali mnoge navade in odnose v življenju posameznika in skupnosti in prispevali h krepitvi občega zavedanja o izjemnih sposobnostih Slovenije.