Recenzijski izvod knjige Po poti se je zvečerilo

Ne vem, zakaj kritiki in pisci o literaturi mislijo, da morajo priti delu, ki o njem pišejo, do konca. Žene jih narejena vsevednost, ker mislijo, da ta pritiče kritiku, tudi večvrednemu znanstveniku. Ali je tako težko priznati, da življenja in umetnosti, kadar slednja to je, ne razumemo povsem? In da se je ne da iz umetniškega jezika povsem prekucniti v znanstveni ali publicistični jezik. Prikrita zadrega rada rodi neumnosti.

Zelo dobro razumem, da prekarci težko sestavijo eksistenco. Lažje bi jo, če se ne bi pretvarjali. Gotovo bi vsaj dobro spali.

Pisateljica in pesnica Miriam Drev je vložila svoj talent in znanje in veliko poštenega dela, da je v svoji najnovejši knjigi povezala številne probleme: biti ženska, željo, da bi moški zagledali in se zavedali svoje sence; zatem težo medkulturnega in delanje kariere, ne da se odpoveš garanju za individuacijo in duhovno dobrobit, ki ti jo nudi. Ni lahko graditi duhovnega kontinenta umetnosti v času, ko je priljubljeno aktivistično nakladanje, ki pogosto nima nobenega pisateljskega stila. Mislim, da je prav, da se to javno napiše. Pravzaprav ne enkrat, ampak znova in znova.

Pa da kritičarko Anjo Zidar motijo dolgi stavki: »Slog romana je zelo gost, povedi so ponekod izredno tesno stkane skupaj in silijo k ponovnemu prebiranju.« Ali to pomeni, da kritičarka sovraži oboževani Ljubljanski manifest o poglobljenem branju? Kdor piše, ve, da kompleksne težave in kompleksni življenjski problemi zahtevajo gost slog. Prav zato dobra knjiga zahteva, da se ji posvetimo in ne zapademo nervozni hitrici, zaradi katere nato stil kar počez ožigosamo, da ima nejasno sintaktično strukturo, ki jo povzroča travma ženskega lika.

Kaj pa, če je dejansko konflikt tisti element, ki gradi vsako umetnost in takšno lepoto, ki ni poceni? Tudi Ljubljanski manifest govori prav o tistih besedilih, ki dosti zahtevajo in veliko dajejo. Današnji čas potrebuje lepoto te vrste, ki človeku daje tisto, kar je najbolj izgubil. O tem sem napisala knjigo Abonma za poezijo in ravno zato na te dragocenosti opozarjam tudi v povezavi z odličnim romanom Po poti se je zvečerilo avtorice Miriam Drev, saj bi bilo zelo narobe na hitro zamahniti čezenj.