In vendar se premika! V pravo smer?

Mislim, da je skrajni čas, da si kot država in državljani nalijemo čistega vina in ugotovimo, kaj sploh zmoremo.
Fotografija: »Kar zadeva skrb za ostarele, bi se morali najprej dogovoriti, kakšne domove sploh hočemo. Ali velike negovalne kolose ali majhne domove?« Foto Jure Eržen
Odpri galerijo
»Kar zadeva skrb za ostarele, bi se morali najprej dogovoriti, kakšne domove sploh hočemo. Ali velike negovalne kolose ali majhne domove?« Foto Jure Eržen

Če bo treba, bodo upokojenci pripravili tudi proteste, je bil naslov prispevka na 20. strani Dela 18. marca. Sprašujem se, proti komu? Proti državi, ki naj bi bila vreča brez dna in nam zadovoljila vse naše potrebe? Ali proti generaciji zaposlenih, ki od svojih majhnih plač za trdo delo plačuje prispevke za naš celotni družbeni standard – od zdravstva, šolstva, socialnih pomoči in končno do pokojnin, kakršnekoli že so. In navsezadnje, ali bomo protestirali proti gospodarstvenikom, da ustvarijo s svojo dejavnostjo premalo dobička, da bi vse prazne ali premalo polne vreče lahko napolnili do vrha?


Kaj sploh zmoremo?


Mislim, da je skrajni čas, da si kot država in državljani nalijemo čistega vina in ugotovimo, kaj sploh zmoremo, kakšna je naša gospodarska podstat, koliko naših, sicer upravičenih zahtev je uresničljivih in kako. Tako npr. predstavnica medicinskih sester na televiziji grozi, da bodo v bodoče morali kar svojci sami negovati svoje v domovih, ker ni kadra, na drugi strani pa peticija enega od domov ostarelih, naslovljena na ministrstvo za delo in socialne zadeve z zahtevo, da mora to zagotoviti dovolj kadra. Vprašam se: kako naj ministrstvo zagotovi kadre, če kadra na tržišču ni? Če ni zanimanja za slabo plačano, a ne le fizično naporno, tudi človeško zelo zahtevno delo.

»Kje smo torej? Vprašanj je več, kot je odgovorov.« Foto Jože Suhadolnik
»Kje smo torej? Vprašanj je več, kot je odgovorov.« Foto Jože Suhadolnik


Kje smo torej? Vprašanj je več, kot je odgovorov. Najprej si moramo priznati, da še nismo tako bogata družba in naše gospodarstvo ne tako močno, da bi lahko imeli vse tisto, kar imajo tudi bogatejše države okrog nas. Marsikaj pa bi se le dalo urediti!! Kar zadeva skrb za ostarele, bi se morali najprej dogovoriti, kakšne domove sploh hočemo. Ali velike negovalne kolose ali majhne domove, vpete v svoj kraj in okolico, ki bi bil tudi središče celotne skrbi za ostarele svojega kraja. Dom, v katerem bi se oskrbovanci počutili kot doma in bi ga tudi krajani vzeli za svojega.


Službo pomoči na domu bi morali okrepiti


Po drugi strani bi morali tudi službo pomoči na domu okrepiti, da bi lahko marsikateri starostnik še odložil odhod v dom. Ob sedanjem pomanjkanju kadra za negovalne in tudi nekatere druge poklice bi moral alarm zvoniti v šolskem sistemu. Izobražujemo visokokvalificirane kadre za tujino, ker doma ni dovolj tovrstnih delovnih mest, ne pa v zadostnem številu za poklice, ki jih nujno potrebujemo, a so premalo plačani.To je le nekaj razmišljanj.

Navsezadnje! Vsako delo bi moralo biti cenjeno. Vsak za delo sposoben naj bi delal in socialna pomoč bi morala biti le za socialno ogrožene in za delo nesposobne. Dokler pa posameznik tehta, ali se mu »izplača« delati, je nekaj hudo narobe v družbi.

In za zaključek morda le to. V dolgoletnem novinarskem delu sem se dodobra seznanila s finskimi izkušnjami na področju skrbi za ostarele. Ugotavljam, da bi bile njihove izkušnje lahko zelo dobrodošle tudi za našo današnjo rabo. A z dopolnilom, da plačujejo tudi temu primerne davke.

Komentarji: