Kaninska žičnica: Najprej sistem za zasneževanje!
Pred skorajšnjo javno predstavitvijo morebitnih variant načrtovane nove žičnice predstavljam svoje razmišljanje.
Odpri galerijo
FOTO Jure Eržen
Po desetletjih obratovanja kaninske žičnice lahko mirno ugotovimo, da je bila odločitev o njeni izgradnji izjemno modra, čeprav takrat ni bilo takšnega znanja in tehnike kot danes. Pred skorajšnjo javno predstavitvijo morebitnih variant načrtovane nove žičnice ni bilo mogoče dobiti vpogleda v pripravljene ideje, zato lahko predstavim svoje razmišljanje brez drugih vplivov.
Kaninska žičnica še ali nič več? Da. Nova? Da. Zagotoviti denar za odpravo vpliva vetra na obratovanje s sistemom z dvema jeklenicama? Da. Vseeno zgraditi novo žičnico s kabinami le na eni jeklenici? Ne, če ne odpravlja vpliva vetra. Odpraviti vpliv pomanjkanja snega v prvi polovici sezone z izdelavo tehničnega snega vsaj za povezavo z italijanskim delom smučišča? Da. In zagotoviti najsodobnejšo tehniko varnega umetnega proženja snežnih plazov že sproti med sneženjem, takoj ko obstaja za plazenje nevarna debelina snežne odeje! Čeprav pri predvidoma 30 do 40 milijonov vredni naložbi ni vnaprejšnjih jamstev za vse te odgovore »da«, še vedno menim, da je edini pravi odgovor: Nova žičnica? Da!
Toda, čemu od naštetega dati pri izgradnji po fazah prednost? Glede na to, da lahko trajajo projektiranje, pridobivanje gradbenega dovoljenja, investitorjev in sama izgradnja žičniškega sistema tudi več let, na nekaj zanesljivo ni mogoče čakati toliko časa: vsaj najbolj preprost sistem izdelave tehničnega snega mora tukajšnji turizem zgraditi že do zimske sezone 2019/2020 in tako omogočiti povezavo za smuko od zgornjega dela smučišča na naši strani do italijanske strani smučišča. Drugače se lahko zgodi, da bo šla žičnica spet v stečaj. Sistem umetnega zasneževanja za ta košček smučišča bi stal manj kot milijon evrov. Vemo, da nobena druga investicija v turistično infrastrukturo v Zgornjem Posočju ni pomembnejša kot ta – da zagotovimo zgodnjo smuko že v dela prostih prazničnih dneh od 1. novembra dalje. To pomeni dva meseca več smuke kot zdaj, dragoceno prodajo sezonskih kart, za finančno likvidnost žičnice dragoceno prodajo sezonskih kart in odločilno število stacionarnih gostov v turističnih namestitvah v širšem okolju, ne le v Bovcu.
Vemo tudi, da šele najsodobnejša izvedba žičnice lahko prinese odločilno prelomnico za ponovno odprtje hotelov in druge ponudbe s prenočišči v zimskem času. Če pa za sodobno žičnico ne bi bilo denarja in bi tudi nova žičnica ohranila ranljivost smučišča – kjer gostje ne morejo smučati, ker tri dni sneži in grozijo smučarjem plazovi še dva dni za tem, potem pa še štiri dni hudo piha – potem je bolje še nekaj časa iskati ugodnejšo možnost kot takoj iti v poceni, zastarelo izvedbo. Kakorkoli: razpisni pogoji za izvajalca dobave in montaže nove žičnice naj izvajalca zavežejo, da bo takoj zgradil sistem za zasneževanje s tehničnim snegom na relaciji od tukajšnje zgornje postaje krožnokabinske žičnice do italijanskega smučišča na Prevali.
Kaninska žičnica še ali nič več? Da. Nova? Da. Zagotoviti denar za odpravo vpliva vetra na obratovanje s sistemom z dvema jeklenicama? Da. Vseeno zgraditi novo žičnico s kabinami le na eni jeklenici? Ne, če ne odpravlja vpliva vetra. Odpraviti vpliv pomanjkanja snega v prvi polovici sezone z izdelavo tehničnega snega vsaj za povezavo z italijanskim delom smučišča? Da. In zagotoviti najsodobnejšo tehniko varnega umetnega proženja snežnih plazov že sproti med sneženjem, takoj ko obstaja za plazenje nevarna debelina snežne odeje! Čeprav pri predvidoma 30 do 40 milijonov vredni naložbi ni vnaprejšnjih jamstev za vse te odgovore »da«, še vedno menim, da je edini pravi odgovor: Nova žičnica? Da!
Toda, čemu od naštetega dati pri izgradnji po fazah prednost? Glede na to, da lahko trajajo projektiranje, pridobivanje gradbenega dovoljenja, investitorjev in sama izgradnja žičniškega sistema tudi več let, na nekaj zanesljivo ni mogoče čakati toliko časa: vsaj najbolj preprost sistem izdelave tehničnega snega mora tukajšnji turizem zgraditi že do zimske sezone 2019/2020 in tako omogočiti povezavo za smuko od zgornjega dela smučišča na naši strani do italijanske strani smučišča. Drugače se lahko zgodi, da bo šla žičnica spet v stečaj. Sistem umetnega zasneževanja za ta košček smučišča bi stal manj kot milijon evrov. Vemo, da nobena druga investicija v turistično infrastrukturo v Zgornjem Posočju ni pomembnejša kot ta – da zagotovimo zgodnjo smuko že v dela prostih prazničnih dneh od 1. novembra dalje. To pomeni dva meseca več smuke kot zdaj, dragoceno prodajo sezonskih kart, za finančno likvidnost žičnice dragoceno prodajo sezonskih kart in odločilno število stacionarnih gostov v turističnih namestitvah v širšem okolju, ne le v Bovcu.
Vemo tudi, da šele najsodobnejša izvedba žičnice lahko prinese odločilno prelomnico za ponovno odprtje hotelov in druge ponudbe s prenočišči v zimskem času. Če pa za sodobno žičnico ne bi bilo denarja in bi tudi nova žičnica ohranila ranljivost smučišča – kjer gostje ne morejo smučati, ker tri dni sneži in grozijo smučarjem plazovi še dva dni za tem, potem pa še štiri dni hudo piha – potem je bolje še nekaj časa iskati ugodnejšo možnost kot takoj iti v poceni, zastarelo izvedbo. Kakorkoli: razpisni pogoji za izvajalca dobave in montaže nove žičnice naj izvajalca zavežejo, da bo takoj zgradil sistem za zasneževanje s tehničnim snegom na relaciji od tukajšnje zgornje postaje krožnokabinske žičnice do italijanskega smučišča na Prevali.
