Mladi zdravniki odhajajo
O tem že nekaj časa poročajo naši mediji: zdravniki, zlasti mladi, odhajajo v tujino. Ko pa beremo uradne podatke o dejanskih odhodih, pa bi dejal, da stvar ni še tako zastrašujoča – ali pa?
Poleg tega nas mediji seznanjajo, da je v Sloveniji več kot 130.000 državljanov brez svojega zdravnika. Hkrati nas neprestano seznanjajo z zahtevami po zviševanju plač v zdravstvu. Ko je vlada povišala plače medicinskim sestram, so se takoj oglasili zdravniki oziroma njihov sindikat Fides in zahtevali povišanja tudi svojih plač. Vlada se je hitro odzvala in predlagala, vendar so varuhi naše zakonitosti to ustavili. Hkrati se večina v zdravstvu poteguje za izstop iz enotnega plačnega sistema, ker mislijo, da je v tem rešitev, pa žal ni. Rešitev ali rešitve so nekje drugje, o čemer ve in razume naša stroka in ves razviti svet, le naši odločevalci ne! Poglejmo, za kaj gre!
Že pred časom je bila na naši nacionalni TV kontaktna oddaja z mednarodno zasedbo. Med drugim se je večkrat postavljalo vprašanje, v čem je skrivnost, da so nekatere delovne organizacije, podjetja in tudi državne institucije ob enaki ali podobni tehnični in tehnološki opremljenosti in zelo podobnih tržnih razmerah in zakonodaji toliko bolj uspešni od drugih. Pri tem gre enako za državni in privatni sektor. Odgovor velike večine navzočih strokovnjakov je bil: bolje so organizirani, bolje so vodeni in bolje so motivirani. Vse te tri znane podjetniške paradigme ali vzorci so ključni za uspešnost na kateri koli ravni – na osebni, družinski in podjetniški.
Zgledov ali primerov za to je več kot dovolj. Čim višje na organizacijski lestvici gremo iskat primere in zglede, vedno bomo naleteli na najbolj odgovorne odločevalce, to je vršne menedžerje ter lastnike in potem po hierarhiji do najnižje uvrščenega izvajalca. To je nesporna odgovornost za doseganje načrtovanih rezultatov na kateri koli organizacijski ravni. Na državni ravni od predsednika prek ministrov do direktorjev sektorjev in služb. Na podjetniški ravni pa od predsednikov uprav, direktorjev, vodij in nazadnje tudi na izvajalski ravni. To se preprosto imenuje odgovornost za doseganje določenih ciljev. Na tej podlagi bi bilo treba vse zaposlene (dr. Miran Mihelčič bi dejal zaposlence, kar ima prav) razvrščati, napredovati, nagrajevati in tudi sankcionirati – korenček in palica. Verjetno žal ne gre drugače.
Za razumevanje prej naštetih dejavnikov, ki opredeljujejo uspešnost, smo navedli organiziranost, vodenje in motiviranje. Morda bi jih bilo zaradi boljšega razumevanja treba podrobneje opredeliti in predstaviti. Za bralce naj bi bilo to dovolj, vodilni in stroka pa bi to morali že zdavnaj obvladati ali pa vprašati. Sicer pa, če kdo želi nekaj vprašati, mora o tem že kar nekaj vedeti.
Kazalo pa bi nekaj več spregovoriti o motivaciji ali konkretneje o plačah. Vsaj za nekatere odločevalce je že nekaj časa najpomembnejše vprašanje izstopa zdravnikov in enotnega plačnega sistema, vendar je to zmota ali celo utopija. Takrat bo treba za vsak izplačan evro točno vedeti, koliko je kdo za to denarja prinesel »k hiši«, razen če se bodo odločevalci zanašali na to, da država preprosto ne bo želela pretiranega nezadovoljstva. Sicer pa ključno vprašanje ali rešitev nakopičenih problemov ni v izstopu, ampak v primerni prilagoditvi variabilnega dela zdaj veljavnega plačnega sistema značilnostim posamezne dejavnosti. Cilj pa je ustrezno plačevanje po doseženih rezultatih, razlikovanje dobrih in najboljših, kar bo nedvomno zagotovilo tudi vrhunske plače najboljšim, ki si to z delom nedvomno zaslužijo. Poleg tega bi kazalo bolje opredeliti tudi stimulativen sistem napredovanj. Ta ima v razvitem svetu največjo motivacijsko vrednost.
Za konec k razmišljanjem, ki so povezana z naslovom tega prispevka! Ali bi bilo zelo oportuno, nečloveško, nedemokratično in morda protiustavno, če bi od vsakega diplomanta določene fakultete zahtevali, da denar, ki ga je skozi študij in izobraževanje vložila država, na neki način tudi odsluži?
