Naš volilni sistem je ugrabila politika

Nabor slovenskih tiskanih del je nedavno obogatila tudi knjižica z naslovom Ali je kombinirani volilni sistem (KVS) primeren za jutrišnjo Slovenijo? (v nadaljevanju: Knjižica). Kot urednika Knjižice v založbi Inštituta za ustavno pravo, Ljubljana, sta navedena Ciril Ribičič in Peter Jambrek, kar utegne biti za marsikoga, tako kot je bilo zame, kar nemajhno presenečenje. Vsaj 90 izvodov od 250 kosov naklade bi morali po mojem mnenju dobiti v obvezno branje poslanci Državnega zbora (DZ) Republike Slovenije, saj je udejanjenje KVS v njihovi domeni.

Vse doslej vsaj večinski del našega najvišjega zakonodajnega telesa namreč ni imel posluha za prizadevanja zagovornikov te oblike sistema volitev v DZ. Naj spomnim, da segajo poskusi uveljavitve KVS v leto 1994, ko s(m)o člani oblike civilne (z)družbe Slovenski razvojni svet, v katero je bilo vključenih več kot 50 intelektualcev, začeli opozarjati na slabosti veljavnega volilnega sistema in kot dobro izbiro ponudili prvo različico KVS. Ena od izpopolnjenih različic KVS je bila nato »pod patronatom« Državnega sveta ponujena državljankam in državljanom na zakonodajnem referendumu leta 1996, druga različica s podporo 5700 zbranih podpisov pa v organizaciji Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) poslancem DZ leta 2014.

Omenjena ponudba KVS na referendumu leta 1996 po mojem mnenju ni uspela iz dveh razlogov. Prvega vidim v tem, da so se državljanke in državljani takrat še močno odzivali na klic »strankarskih siren«, saj so se jim (zlasti nove) politične stranke takrat še dozdevale kot težko priborjeni braniki demokracije, ki jim kaže prisluhniti. Drugi razlog je bila ob treh ponujenih možnostih – ob KVS še večinski in popravljeni sorazmerni volilni sistem – razpršitev glasov. Noben od ponujenih sistemov namreč ni dobil absolutne večine, kar je v nadaljevanju vodilo do političnih preigravanj, ki so v Knjižici predstavljena v uredniškem uvodu (str. 7–10).

Povsem nedvoumno so se poslanci – in to zlasti takrat vladajoče leve sredine – »izkazali« ob predlogu ZDUS leta 2014, ko so – navkljub večinski podpori civilne družbe predlogu KVS – »uspeli« ohraniti oligopolni strankarsko naravnani sorazmerni volilni sistem, ki praktično onemogoča že kandidaturo, še bolj pa izvolitev neodvisnih kandidatov. Za »miniranje« predloga KVS na odboru za notranjo politiko in pravosodje DZ so v stranki SMC takrat izbrali poslanca, ki smo ga nekateri predlagatelji imeli za najbolj razumevajočega za potrebe demokratične družbe. Še danes ne razumem, zakaj je le-ta prevzel to sporno nalogo. Tudi njegova vključitev v razpravo je »pripomogla« k temu, da so se člani odbora z 9 glasovi proti in 8 glasovi za ob vzdržanih glasovih poslancev stranke DeSUS odločili, da ponujeni zakon ni primeren za odločanje na seji DZ.

Na tem mestu kaže bralke in bralce nujno spomniti, da se je proces osamosvojitve Slovenije na formalni ravni začel s sprejetjem ustavnih amandmajev 27. septembra 1989 v Skupščini (S)RS, saj so ti omogočili prve demokratične volitve v Sloveniji kot eni izmed republik SFRJ. Ko pišem o formalni ravni, želim s tem spomniti na vse tiste posameznike in organizacijske oblike delovanja v Sloveniji pred tem datumom, ki so posredno prisilili ali spodbudili – izbiro povedka prepuščam bralcem – delegate skupščine k podpori predlaganemu večstrankarskemu sistemu. Je pa tu še kako potrebno opozorilo, da zgolj večstrankarski sistem sam po sebi ni nikakršen vrhunec demokracije. To je uspelo našim političnim strankam med drugim »dokazati« prav z dosedanjim odklanjanjem nedvomno bolj demokratičnih oblik volilnega sistema, med katerimi ima KVS največ odlik, in z zaostritvijo pogojev za razpis zakonodajnega referenduma.

Tudi osem pravnih strokovnjakov – avtorjev prispevkov v Knjižici, ki je nastala kot plod sodelovanja med Inštitutom za ustavno ureditev in človekove pravice ter Inštitutom za ustavno pravo, je z naklonjenostjo izpostavilo nedvomne prednosti predstavljene vsebine KVS tako pred sorazmernim – tudi tistim s prednostnim glasom, ponujenim na posvetovalnem referendumu leta 2024 – kot večinskim volilnim sistemom.

Ob ugotovitvi, da »je volilni sistem kot sistem delitve poslanskih mandatov bistven za sestavo in način delovanja parlamenta in za politično življenje v državi nasploh« (Knjižica, str. 14), je v KVS zadoščeno tudi ustavni zahtevi po okvirni sorazmernosti sistema in odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom za poslance. Dejstvo, da »KVS ne bi prinesel pomembnejših razlik v podpori političnih strank, bi pa pomembno popravil kakovost izvoljenih poslancev in njihovo zasidranost med volivci« (Knjižica, str. 36), je še kako pomembno, saj »trenutni volilni sistem ustvarja popolno odsotnost demokratične vezi med volivci in izvoljenimi predstavniki (Knjižica, str. 46). Nihče od avtorjev prispevkov v Knjižici pa ni omenil, da KVS »kar mimogrede« bolje rešuje še eno od slabosti veljavnega volilnega sistema: zmanjšuje delež volivcev, katerih glas »gre v prazno«. Ta delež je na volitvah v DZ leta 2022 znašal kar nekaj več kot 24 odstotkov!

Kot soavtor dveh starejših zakonodajnih predlogov KVS se z zapisanim v Knjižici bolj ali manj strinjam, zato bi izpostavil le poudarke in vsebine, ki mi v Knjižici manjkajo. Tako ob zagotavljanju stvarne možnosti izvolitve neodvisnih poslancev pogrešam jasno zahtevo po večji politični (ob kazenski) odgovornosti poslancev do volivcev, ki so jih podprli, kar seveda pomeni možnost odpoklica poslanca na podlagi kopije volilnih lističev tistih, ki so ga izvolili. Zavzemam se tudi za možnost vmesnih nadomestnih volitev za poslanske mandate, ko bi iz katerihkoli vzrokov ali razlogov poslanki ali poslancu prenehala funkcija po treh mesecih od izvolitve in več kot šest mesecev pred naslednjimi rednimi volitvami.

Na tem mestu ni prostora za podrobnejše pojasnjevanje izvedbe obeh zamisli, vendar sta uresničljivi in bi nesporno prispevali k demokratizaciji v naši družbi. Prva zamisel je tako že udejanjena v Združenem kraljestvu, druga pa je samoumevna v volilnih sistemih, ki imajo (tudi) izrazit poudarek na podpori konkretnim kandidatom in kandidatkam, neodvisno od uspeha strankarskih list. Izbrana različica KVS bi morala tudi omogočati, da vsi kandidati na strankarskih listah lahko dobijo kot tekmece tudi neodvisne kandidate.

Uveljavitev ustrezne različice KVS bi gotovo pomenila pomemben vsebinski korak k večji demokratizaciji, začeti v Slovenji 27. septembra 1989 in utrjeni z osamosvojitvijo. Morda bi s takim KVS postali celo zgled za spremembo volilnega sistema še kaki drugi državi v Evropski zvezi.

Na koncu naj odgovorim na vprašanje, povezano z naslovom Knjižice: Da, kombinirani volilni sistem ni le primeren, ampak potreben in celo nujen za boljšo jutrišnjo Slovenijo!

***

prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.