Gospod Rupel, orožje ne prinaša miru

Pismo se nanaša na članek Odprto pismo vladi (o primerni zunanji politiki za novi čas), objavljeno v Delo, 17. junija 2025.

Pismo z gornjim naslovom je podpisalo več oseb, kot prvi je naveden Dimitrij Rupel, zunanji minister v eni naših prejšnjih vlad. Že naslov pisma nakazuje, da po mnenju podpisnikov naša zunanja politika ni povsem primerna za današnji čas, in zato predlagajo nekatere spremembe, ki naj bi jim vlada dala prednost. Preden kaj več rečem o vsebini pisma, bom predstavil svoj pogled na to, za katere cilje naj bi se naša zunanja politika prednostno zavzemala.

Zunanja politika mora upoštevati značilnosti širšega okolja, ki so za njeno državo relevantne. Med te je v tem času primerno prednostno uvrstiti naslednje. Prvič, človek danes s svojim ravnanjem močno poslabšuje podnebne razmere, in če bo tako nadaljeval, bo svojo prihodnost resno ogrozil. Drugič, današnja neoliberalno preoblikovana demokracija je zaradi nespoštovanja temeljnih vrednot (poštenost, solidarnost …) kot model upravljanja vse manj učinkovita in to državam, ki jo prakticirajo, povzroča številne težave (slabšanje konkurenčnosti, krepitev podpore avtoritarni politiki ….), v njihovi zunanji politiki pa se notranje težave odražajo v vse večji naklonjenosti zaostrovanju mednarodnih odnosov; slednje v nemajhni meri pojasnjuje tudi vprašljivo politiko EU do vojne v Ukrajini.

Kar danes svet (še posebno demokratični) prednostno potrebuje, je po mojem mnenju naslednje: bistveno več na etiki temelječega sodelovanja med državami in končanje vseh vojnih spopadov; prenova demokracije s ciljem, da bo ta upravljavsko delovala učinkovito v korist večine; dosledno preprečevanje sovražnega delovanja, še posebno če ga spodbujata nacionalna ali verska nestrpnost; več naporov za omejevanje neželenih podnebnih sprememb.

Ob upoštevanju gornjih usmeritev naj bi se slovenska zunanja politika prednostno zavzemala za te cilje: s pogajanji čim prej končati vojno v Ukrajini, z Rusijo pa obnoviti politično in ekonomsko sodelovanje; končati genocid v Gazi in podpreti potrebne ukrepe, da Palestina zaživi kot samostojna država; predvsem z izboljšanjem njenega upravljanja krepiti EU kot pomembnega deležnika mednarodne politike in gospodarstva; krepiti vlogo OZN kot osrednjega skrbnika potrebnih podnebnih ukrepov in miroljubnega sodelovanja med državami.

In sedaj o tem, kako naj bi po predlogu naslovnega pisma ravnala slovenska zunanja politika, da si bo zaslužila oceno »primerno«. To bo najlažje pojasniti, če za izhodišče uporabimo naslednji citat, povzet iz pisma: »Mednarodne napetosti in vojne se vse hitreje bližajo Srednji Evropi, predvsem Sloveniji in Hrvaški, ki mejita na ruskega poželenja vredni Balkan.« To mnenje dopušča naslednjo, duhu naslovnega pisma prilagojeno razlago: »Slovenija je vojaško vse bolj ogrožena, ogroža nas seveda Rusija. Okrepiti moramo torej svojo oborožitev in podpreti porabo sredstev za orožje, ki jo predlagata Nato in EU, pa čeprav bomo zaradi tega precej slabše živeli. Spričo vse bolj zaostrenih mednarodnih razmer ni smiselno, da bi se še zavzemali za končanje vojne v Ukrajini s pogajanji. Nato postaja naša vse pomembnejša varnostna zaščita in se ga naj tako tudi obravnava.«

Med tem, kako naj bi po gornjem prikazu delovala naša zunanja politika, in predlogi, ki jih navajam v tretjem odstavku tega zapisa, očitno ni nobene podobnosti. Katera stran se v tem primeru manj moti? Če bi bili pisci pisma sposobni ponuditi verodostojne argumente, da nas Rusija vojaško ogroža, bi se tudi sam njihovim političnim usmeritvam pridružil. Sem pa prepričan, da takih argumentov nimajo. Podobne težave ima tudi politika EU; njej se namreč nudijo prepričljivi argumenti o neprimernosti njene politike do Rusije, pa zanje noče vedeti.

Poznavanje dejanskih interesov politike in relevantnih argumentov, ki pojasnjujejo njena ravnanja, je ključno za presojo njene primernosti. Ko gre za politiko EU, povezano z Rusijo, so njeni dejanski interesi javnosti bolj ali manj prikriti, argumenti njenega ravnanja pa so praviloma vprašljivi. Politika, ki tako ravna, preprosto ne more biti uspešna. Menim, da tudi pisci naslovnega pisma ne upoštevajo dovolj, kako pomembna je v politiki etika.

***

Andrej Cetinski, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.