Odprto pismo programskemu svetu RTV: Utrip in Jože Možina

Protestiram proti diskreditacijam, ki smo jih od Jožeta Možine deležni kritični gledalci njegovega Utripa 15. januarja.
Fotografija: Pišem v zvezi z odzivom, ki vam ga je ob poročilu varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV (https://www.rtvslo.si/varuh/mnenja-in-priporocila/porocilo-o-zadevi-utrip-drazgose/613598) poslal novinar TV Slovenija Jože Možina (»Jože Možina je ogorčen«, Siol, 7. marca). Foto Voranc Vogel
Odpri galerijo
Pišem v zvezi z odzivom, ki vam ga je ob poročilu varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV (https://www.rtvslo.si/varuh/mnenja-in-priporocila/porocilo-o-zadevi-utrip-drazgose/613598) poslal novinar TV Slovenija Jože Možina (»Jože Možina je ogorčen«, Siol, 7. marca). Foto Voranc Vogel

Spoštovani člani programskega sveta.

Pišem vam v zvezi z odzivom, ki vam ga je ob poročilu varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV (https://www.rtvslo.si/varuh/mnenja-in-priporocila/porocilo-o-zadevi-utrip-drazgose/613598) poslal novinar TV Slovenija Jože Možina (»Jože Možina je ogorčen«, Siol, 7. marca). V svojem gostobesednem, več kot 16.000 znakov dolgem pismu me Jože Možina posebej izpostavlja, vendar pa iz njegovega pisanja ni moč razbrati mojih argumentov, zakaj sem se odločila napisati varuhinji svoj protest. Dovolite torej, da vam te argumente posredujem, zato da boste na svoji seji, ki naj bi bila 17. marca, presojali o celoti, in ne zgolj na podlagi Možinovih pozivov, da morate poročilo varuhinje zavreči.

Avtor oddaje Utrip (15. januarja 2022), ki od njenega začetka velja za oddajo, namenjeno tedenskemu notranjepolitičnemu dogajanju v Sloveniji, je med dogodke tedna uvrstil posnetek, star poldrugo leto, pri čemer ga ni označil z datumom. Po preverjanju dejstev sem podvomila, da je to v skladu z novinarskimi standardi, in svoj pomislek posredovala varuhinji, ki je potrdila neskladje Utripa s točkami 9.6. in 9.10. poklicnih meril in načel novinarske etike. Ugotavljanje dejstev ni in ne more biti »enostransko motivirano«, kar Možina očita poročilu varuhinje.

Odveč je dodati, da poklicna merila niso plod političnih pritiskov, poskusov cenzure, navijaštva in ideološke slepote, kar vse Jože Možina pripiše varuhinji in kritičnim gledalcem. Poklicna merila so profesionalna vodila, ki jih sprejmejo novinarji sami, zato da javnosti zagotavljajo verodostojne in nepristranske informacije ter utrjujejo avtonomijo svojega dela tudi pred političnimi pritiski in manipulacijami.

Vse, kar bi moral avtor Utripa storiti, je, da bi stari posnetek opremil z datumom. Za novinarja, ki je tudi zgodovinar in se nedvomno zaveda pomena konteksta dogodkov in nevarnosti samovoljnega premikanja dogodkov po časovni premici, bi to pravilo moralo veljati še toliko bolj.

Možina se zagovarja, češ da kot »avtor nobenega od uporabljenih posnetkov ni 'prodajal' kot svežega, ampak ga je z besedilom nizal v kontekst svojega komentarja vsebinsko in ne kronološko«. Nihče mu ne očita, da je posnetek prodajal kot svežega, pač pa da je zamolčal, za kako star posnetek gre. V kontekstu tedenske oddaje je to pravzaprav manipulacija, ki je mnogi gledalci verjetno niso zaznali.

Posnetek polaganja venca pred spomenikom Borisa Kidriča, objavljen v tednu, na katerega se je Utrip nanašal, me je začudil. Pomislila sem na politično idolatrijo in šele po brskanju po spletu ugotovila, da je šlo za 75. obletnico ustanovitve prve slovenske vlade leta 2020, kar je za mene izraz spominjanja na dogodke iz zgodovine slovenske državotvornosti. Ampak dejstva sem morala ugotoviti sama, Utrip Jožeta Možine je bil s tega vidika zavajajoč. Ne gre za formalizem, forma je v tem primeru tudi vsebina. Uredništvo bi se ob takih spodrsljajih lahko gledalcem samo zahvalilo za opozorilo, se opravičilo in zagotovilo, da bo poskrbelo za dosledno upoštevanje profesionalnih standardov. Ampak v tem primeru smo kritični gledalci deležni celega političnega pogroma.

Dejstvo, da je šlo za dogodek stranke SD, je irelevanten. Navsezadnje gre zgolj za vprašanje profesionalnih novinarskih standardov, v katerega ne intervenirajo ne barve političnih opcij ne preference novinarjev.

Jože Možina iz moje trditve, objavljene v Pismih bralcev v Delu 5. marca, da mi je varuhinja dala prav, namiguje, češ to vse pove. Ne vem, komu vse od 339 odzivov je varuhinja s svojim stališčem pritrdila, vsekakor je tudi meni. Moje ime je tu nepomembno, namigovanja pa odveč. Varuhinja je namreč ugotovila zgolj, kaj pravi kodeks, in uredništvu skromno predlaga razpravo o označevanju starih posnetkov z datumom. To je vse.

Kategorično pa protestiram proti diskreditacijam, ki smo jih od Jožeta Možine deležni kritični gledalci njegovega Utripa kar počez. Zavračam, da me uvršča v javnost, ki je »razvajena z enostranskim pogledom na svet«, med »nasprotnike resnice o dražgoški tragediji« in med »totalitarne privržence«. Sama sem posvetila kar nekaj pozornosti zgodbi mojih dedov in njunih družin, tragičnih žrtev povojnega režima, zato da bi poznala resnico in razumela, kako je to mogoče, ter delovala tako, da se to ne bi moglo več ponoviti. Odklanjam njegova podtikanja. Še najmanj me ima pravico uvrstiti med tiste, »ki imajo od revolucionarnih rabot koristi in privilegije«, kar je izrecno storil. Me prav zanima, če bi lahko navedel eno samo korist ali en sam samcat privilegij. Razen če misli na privilegij, da sem lahko profesionalno opravljala svoje delo, med drugim tudi za prvega predsednika samostojne Slovenije.

Predlagam, da tudi Jože Možina profesionalno opravlja svoje delo z malo več spoštovanja do gledalcev, programskemu svetu pa, da s svojim odločanjem prispeva k utrjevanju ugleda javne RTV Slovenija in njenih čim višjih profesionalnih standardov, in ne k njihovemu rušenju.

Preberite še:

Komentarji: