Pomisleki o predlogu novega državnega zakona

Poslanska skupina SNS predlaga kot praznik »dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh«.
Fotografija: Smiselno je upoštevati ustrelitev obsojenih bazoviških junakov 6. septembra 1930. Ta dogodek lahko simbolično poveže fašistično nasilje, odpor proti fašizmu in njegove žrtve, ob katerih se je takratna svobodoljubna Evropa v polni meri zavedla fašistične nevarnosti. Foto Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Smiselno je upoštevati ustrelitev obsojenih bazoviških junakov 6. septembra 1930. Ta dogodek lahko simbolično poveže fašistično nasilje, odpor proti fašizmu in njegove žrtve, ob katerih se je takratna svobodoljubna Evropa v polni meri zavedla fašistične nevarnosti. Foto Jure Eržen/Delo

Poslanska skupina SNS je v parlamentarno proceduro vložila predlog za dopolnitev zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, tako da se seznam državnih praznikov dopolni še z enim prazničnim dnem, poimenovanim »dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh«. Pred tem je podoben predlog podal državni svetnik Branko Tomažič (2. septembra 2020). Omenjeni predlog predvideva, da bi se s praznovanjem novega praznika poudaril tudi pomen borcev organizacije TIGR pri bojih zoper okupatorja med drugo svetovno vojno.

S predlogom zakona se želi 13. maj obeležiti kot dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh po okupaciji. Padli tigrovec Danilo Zelen pa da je bil sploh prvi Slovenec, ki je padel v boju z okupatorjem po okupaciji na slovenskih tleh.

To določanje prvenstva pa je vprašljivo tako glede spopada samega kot tudi žrtev. O tem prepričljivo govore ugotovitve zgodovinarjev in izjave pričevalcev.

Zgodovinar T. Ferenc (Izbrana dela 1, str. 111) najprej navaja nemško poročilo o nemškem prodoru v Prekmurje 6. aprila 1941, ki govori o 300 ujetnikih in 25 do 30 mrtvih ter 20 ranjenih na jugoslovanski strani; konkretno pa govori o streljanju Nemcev na skupino vojakov kraljeve armade in civilistov (ki so jih šteli za verjetno preoblečene vojake) pri Veržeju: navaja imena treh padlih civilistov, med tremi ranjenimi vojaki pa sta dva pozneje podlegla ranam.

Omeniti velja tudi bitko skupine slovenskih prostovoljcev z nekaj graničarji proti prodirajočim italijanskim vojakom pri Gozdu Martuljku 9. in 10. aprila, ki je trajala od zgodnjega popoldneva do zore naslednjega dne; pripadnikom bataljona Val Toce se je kasneje pridružila tudi topniška enota. Obe strani pa sta metali tudi ročne bombe. Po italijanskih ocenah je šlo za najhujši spopad celotne invazije (Cuzzi, L.: Occupazione Italiana della Slovenia, str. 21). Rezultat: 4 mrtvi in 7 ranjenih med Italijani (M. Mikuž: Oris zgodovine NOB, 1, str. 60). Na naši strani je z imenom označena ena žrtev (graničar M. Djukić; vir F. Konobelj, Jesenice do leta 1941, str. 353), za zelo verjetne padle med prostovoljci pa žal ni podatkov.

S predlogom zakona se želi 13. maj obeležiti kot dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh po okupaciji. Foto Marko Feist/Slovenske novice
S predlogom zakona se želi 13. maj obeležiti kot dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh po okupaciji. Foto Marko Feist/Slovenske novice


V zvezi s pojasnjevanjem omenjene pobude smo se obrnili za pomoč tudi na Inštitut novejše zgodovine (INZ), kjer so pripravili projekt o smrtnih žrtvah 2. svetovne vojne na Slovenskem. Iz podatkov, ki so nam jih poslali (29. septembra 2020), izhaja, da je bilo na Slovenskem v obravnavanem obdobju od napada okupatorskih sil 6. aprila do 12. maja 1941 (torej do spopada na Mali gori) med pripadniki kraljeve vojske oziroma njenih razpuščenih enot 105 žrtev, o katerih so znani podatki o kraju smrti. K tem je treba dodati še tiste padle (18), pri katerih ni naveden točen kraj smrti (očitno pa je bilo to na slovenskem ozemlju), in število padlih slovenskih pripadnikov kraljeve armade v drugih predelih jugoslovanske države – 68 (torej skupaj 191). Ni pa tudi podrobnih podatkov (ali je šlo za vojake ali civiliste) za dodatnih 50 umrlih. Med njimi so bili lahko preoblečeni vojaki, pa tudi upirajoči se civilisti (prostovoljci). Razen teh sta bila po podatkih INZ med smrtnimi žrtvami v tem obdobju tudi 102 civilista.
Ocena o prvi smrtni žrtvi med Slovenci v spopadu 13. maja je torej brez trdne podlage, pri čemer seveda ne zanikamo teže in tragičnosti tega dogodka za tigrovsko stran. Prav tako tudi o prvem spopadu.

Če bi želeli med dogodki in dogajanji posebej izpostaviti organizacijo TIGR in njeno delovanje, bi seveda bilo smiselno zajeti celotno obdobje njenega antifašističnega boja, od njene ustanovitve leta 1927 do začetka 2. svetovne vojne, in ne le datuma tega nesrečnega spopada, njena prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika, pomoč pri organizaciji slovenskega pouka, ki ga je bilo treba organizirati na skrivaj. V tem zadnjem obdobju bi bilo treba posebej poudariti tudi njene neposredne priprave na odpor italijanskemu napadu (od konca tridesetih let naprej), njeno povezovanje z drugimi antifašističnimi organizacijami, z britansko obveščevalno službo, Pinkom Tomažičem in komunisti, že od začetka pa tudi s slovenskimi duhovniki, povezanimi v Zboru svečenikov sv. Pavla, tigrovske sabotažne akcije v Avstriji in Italiji ...

Ob taki načelni odločitvi bi za simbolno in časovno umestitev novega praznika sicer najbolj naravno prišla v poštev ustanovitev tigrovske organizacije jeseni 1927, težava pa je v tem, da se celo med neposrednimi udeleženci ustanovnega srečanja na Nanosu omenjajo razni datumi, nekateri pa govorijo kar nasploh o tem dogodku, ki naj bi se dogodil septembra ali oktobra 1927. Zato je bolj smiselno upoštevati ustrelitev dan prej obsojenih bazoviških junakov 6. septembra 1930. Ta dogodek lahko simbolično poveže fašistično nasilje, odpor proti fašizmu in njegove žrtve, ob katerih se je takratna svobodoljubna Evropa v polni meri zavedla fašistične nevarnosti in nujnosti odločnega ter povezanega boja za njeno izkoreninjenje.

Če pa se zaustavimo še ob pobudnikovi »formuli« za ohranjanje skupnega števila praznikov in dela prostih dni v Republiki Sloveniji (zaradi uvedbe predlaganega novega praznika), kar naj bi dosegli s črtanjem 2. maja kot sestavnega dela »praznika dela«, se verjetno niti ni treba truditi z omenjenimi neprepričljivimi »ovinki«.

Preberite še:

Komentarji: