Prostovoljno ali obvezno cepljenje proti covidu?
Predlagam, naj bo za zaposlene v zdravstvu in v domovih za starejše cepljenje obvezno.
Odpri galerijo
Po analogiji z drugimi nalezljivimi boleznimi je tudi pri covidu-19 treba pretehtati upravičenost obveznega cepljenja. Foto Blaž Samec
Zdravstvene strokovnjake, politike in ostalo javnost bom poskušal prepričati, da naj bo za zaposlene v zdravstvu in v domovih za starejše cepljenje proti covidu-19 obvezno in ne prostovoljno.
Najprej navedek iz zakona o nalezljivih boleznih. Ta v 4. členu določa: »Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.« Iz tako zapisane pravice in dolžnosti izhaja 22. člen, ki našteva nalezljive bolezni, za katere je cepljenje obvezno.
Obvezno cepljenje pomeni seveda omejevanje osebne svobode in omejevanje pravice, da vsakdo odloča o svojem življenju in zdravju – in še posebej o posegih v svoje telo. Pri nalezljivih boleznih je zakonodajalec vendarle ocenil, da je splošna korist cepljenja tako velika, da je omejitev osebne svobode na tem področju upravičena. Na ta način so bile iztrebljene črne koze, bistveno se je zmanjšalo breme obolevanja za ošpicami, oslovskim kašljem, otroško paralizo, mumpsom, tetanusom, tuberkulozo in še bi lahko naštevali. Pri tem je pomembno razumevanje, da cepljenje ne varuje le cepljene osebe, pač pa tudi preprečuje širjenje bolezni in je ključno pri zaščiti tistih, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni.
Preskočimo zdaj na epidemijo covida-19. Ta virus daleč najbolj ogroža starostnike, ki jih lahko razdelimo v dve skupini. V prvi smo tisti, ki živimo doma in se sami lahko zaščitimo, ko nadzorujemo svoje stike z zunanjim svetom. V drugi skupini so starostniki v domovih za starejše. Ti sicer lahko odklonijo obiske svojih bližnjih (k temu so celo zavezani), ne morejo pa nadzirati okužbe, ki bi prišla od zaposlenih. Prav v tem dejstvu pa so korenine vse tragike letošnje jeseni.
Glavni, skoraj edini vir vdora virusa v domove starejših so bili zaposleni. Nobenega nadzora ni bilo, ko so se ob koncu poletja vračali iz Dalmacije ali pa z obiskov pri sorodnikih v hudo okuženih balkanskih državah. Posledica tako šibkega nadzora nad vnosom okužb v domove za starostnike je izjemno visoka smrtnost. V začetku leta je v domovih bivalo okrog 19.000 oskrbovancev, do zdaj jih je zaradi okužbe z virusom umrlo okrog 1.200. Smrtnost zaradi virusa je v domovih dvajsetkrat večja od smrtnosti ljudi enake starosti v domačem okolju.
Po analogiji z drugimi nalezljivimi boleznimi je tudi pri covidu-19 treba pretehtati upravičenost obveznega cepljenja. Obvezno cepljenje za splošno populacijo bi preveč poseglo v vprašanje osebne svobode. Drugače pa je pri cepljenju za zaposlene v zdravstvu in v domovih za starostnike. Ljudje, ki zaradi nenadne bolezni potrebujejo zdravstveno pomoč, in tisti, ki se odločijo za selitev v dom za starostnike, upravičeno pričakujejo, da jih tam ne bodo okužili.
V ZDA so posamezne države med letoma 2009 in 2012 za zaposlene v zdravstvu predpisale obvezno cepljenje proti virusu gripe. S tem ukrepom so bistveno zmanjšali odstotek bolnišničnih okužb. Cepljenje proti covidu-19 je za zdaj povsod po svetu prostovoljno, ob tem pa verjamem, da bodo mnoge države razmišljale o obveznem cepljenju za zdravstvene delavce. Ker smo prav v vrhu držav, ko gre za smrtnost pri najbolj ranljivih, torej starostnikih v domovih za starejše, je prav, da smo med prvimi, ki sprejmemo takšen ukrep.
Med množico podatkov in številk, s katerimi nas zasipajo, me je neprijetno presenetil podatek, da je v anketi le 30 odstotkov zaposlenih v domovih za starejše izjavilo, da se nameravajo cepiti. Na to nezaslišano novico ni bilo nobenega uradnega odziva. Mar to pomeni, da svobodno odločitev zaposlenih v nekaterih, za zdravje kritičnih poklicih cenimo bolj kot življenje ljudi, ki so jim zaupani? Bomo mirno gledali, da nam podaljšani drugi val epidemije ali pa prihajajoči tretji val odnese še nekaj tisoč starostnikov?
Vlado in poslance državnega zbora vseh političnih strank pozivam, da sprejmejo dopolnitev zakona o nalezljivih boleznih. Dodajo naj določilo o obveznem cepljenju proti covidu-19 za zaposlene v zdravstvu in v domovih za starostnike, seveda z izjemo tistih, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni.
Najprej navedek iz zakona o nalezljivih boleznih. Ta v 4. členu določa: »Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.« Iz tako zapisane pravice in dolžnosti izhaja 22. člen, ki našteva nalezljive bolezni, za katere je cepljenje obvezno.
Obvezno cepljenje pomeni seveda omejevanje osebne svobode in omejevanje pravice, da vsakdo odloča o svojem življenju in zdravju – in še posebej o posegih v svoje telo. Pri nalezljivih boleznih je zakonodajalec vendarle ocenil, da je splošna korist cepljenja tako velika, da je omejitev osebne svobode na tem področju upravičena. Na ta način so bile iztrebljene črne koze, bistveno se je zmanjšalo breme obolevanja za ošpicami, oslovskim kašljem, otroško paralizo, mumpsom, tetanusom, tuberkulozo in še bi lahko naštevali. Pri tem je pomembno razumevanje, da cepljenje ne varuje le cepljene osebe, pač pa tudi preprečuje širjenje bolezni in je ključno pri zaščiti tistih, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni.
Preskočimo zdaj na epidemijo covida-19. Ta virus daleč najbolj ogroža starostnike, ki jih lahko razdelimo v dve skupini. V prvi smo tisti, ki živimo doma in se sami lahko zaščitimo, ko nadzorujemo svoje stike z zunanjim svetom. V drugi skupini so starostniki v domovih za starejše. Ti sicer lahko odklonijo obiske svojih bližnjih (k temu so celo zavezani), ne morejo pa nadzirati okužbe, ki bi prišla od zaposlenih. Prav v tem dejstvu pa so korenine vse tragike letošnje jeseni.
Glavni, skoraj edini vir vdora virusa v domove starejših so bili zaposleni. Nobenega nadzora ni bilo, ko so se ob koncu poletja vračali iz Dalmacije ali pa z obiskov pri sorodnikih v hudo okuženih balkanskih državah. Posledica tako šibkega nadzora nad vnosom okužb v domove za starostnike je izjemno visoka smrtnost. V začetku leta je v domovih bivalo okrog 19.000 oskrbovancev, do zdaj jih je zaradi okužbe z virusom umrlo okrog 1.200. Smrtnost zaradi virusa je v domovih dvajsetkrat večja od smrtnosti ljudi enake starosti v domačem okolju.
Po analogiji z drugimi nalezljivimi boleznimi je tudi pri covidu-19 treba pretehtati upravičenost obveznega cepljenja. Obvezno cepljenje za splošno populacijo bi preveč poseglo v vprašanje osebne svobode. Drugače pa je pri cepljenju za zaposlene v zdravstvu in v domovih za starostnike. Ljudje, ki zaradi nenadne bolezni potrebujejo zdravstveno pomoč, in tisti, ki se odločijo za selitev v dom za starostnike, upravičeno pričakujejo, da jih tam ne bodo okužili.
V ZDA so posamezne države med letoma 2009 in 2012 za zaposlene v zdravstvu predpisale obvezno cepljenje proti virusu gripe. S tem ukrepom so bistveno zmanjšali odstotek bolnišničnih okužb. Cepljenje proti covidu-19 je za zdaj povsod po svetu prostovoljno, ob tem pa verjamem, da bodo mnoge države razmišljale o obveznem cepljenju za zdravstvene delavce. Ker smo prav v vrhu držav, ko gre za smrtnost pri najbolj ranljivih, torej starostnikih v domovih za starejše, je prav, da smo med prvimi, ki sprejmemo takšen ukrep.
Med množico podatkov in številk, s katerimi nas zasipajo, me je neprijetno presenetil podatek, da je v anketi le 30 odstotkov zaposlenih v domovih za starejše izjavilo, da se nameravajo cepiti. Na to nezaslišano novico ni bilo nobenega uradnega odziva. Mar to pomeni, da svobodno odločitev zaposlenih v nekaterih, za zdravje kritičnih poklicih cenimo bolj kot življenje ljudi, ki so jim zaupani? Bomo mirno gledali, da nam podaljšani drugi val epidemije ali pa prihajajoči tretji val odnese še nekaj tisoč starostnikov?
Vlado in poslance državnega zbora vseh političnih strank pozivam, da sprejmejo dopolnitev zakona o nalezljivih boleznih. Dodajo naj določilo o obveznem cepljenju proti covidu-19 za zaposlene v zdravstvu in v domovih za starostnike, seveda z izjemo tistih, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni.
