Prostovoljno končanje življenja je samo opisni izraz za samomor

Utrip na nacionalni TV Slovenija se je zadnjo majsko soboto sklenil z besedami: »(…) Končajmo pozitivno: s koncem življenja … Končno smo se namreč začeli javno pogovarjati o smrti … o tabu temah naše družbe.« (?)

Smo se o tej temi, o smrti, res začeli pogovarjati šele zdaj? Kolikor vem, teče beseda o tem že najmanj zadnji dve desetletji, res pa je, da se zdaj pogovori sučejo v povsem drugi smeri. Če smo doslej razpravljali o potrebi po čim boljši paliativni oskrbi in o tem, da se je treba otresti strahu pred smrtjo ter pristopiti k umirajočemu z empatijo in ljubeznijo, da se – spravljen s seboj, z drugimi in z življenjem – pomirjen poslovi od tega sveta, se v zadnjem času pogovarjamo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Prostovoljno končanje življenja pa je samo opisni izraz za samomor.

V deželi, v kateri je bilo vloženega veliko truda stroke, da bi se stopnja samomorilnosti, ki je med najvišjimi na svetu, znižala, zdaj ponujajo samomor, točneje – ali lepše (?) – legalizacijo prostovoljnega končanja življenja – kot rešitev stiske trpečega. Pa ne le samomor kot tak, ampak samomor s pomočjo: s pomočjo države – finančno in s pomočjo zdravniške ekipe – strokovno. Prav pomoč, vpletanje drugih v takšno (intimno!) odločitev, me še posebej navdaja z zaskrbljenostjo – in z odporom. Nič manj navajanje prihrankov, ki naj bi jih tak zakon prinesel! Prihranki bi bili znatni: tako za pokojninsko kot za zdravstveno blagajno! Predlagatelji zakona vidijo v tem, če prav razumem, elegantno, vsestransko rešitev številnih težav – finančnih, zdravstvenih in osebnih. In težav javnega zdravstva, ki je v razsulu. Ko mirijo nasprotna mnenja, omenjajo, da gre pri nasprotnikih za strašenje, saj predlog zakona zadeva le majhno število primerov, izjemne situacije; kot varovalko navajajo timsko obravnavo pacienta. Po drugi strani pa poskušajo ljudi ogreti za predlog z opozorilom, da zakon zadeva vse in vsakogar, saj se bo vsakdo lahko kdaj znašel pred takšno odločitvijo.

Legalizirana možnost samomora s pomočjo naj bi bila izraz naprednosti naše družbe, predvsem pa humanosti in empatije. Šlo naj bi za spoštovanje volje posameznika. A če ima posameznik takšno željo, zakaj mora z njo bremeniti in vanjo vpletati druge?

Zakon naj bi samomor legaliziral, čeprav v ustavi piše, da je življenje nedotakljivo! In čeprav neki drug zakon zdravniku, ki pacientu v primeru, ko ta resno načrtuje samomor, tega vsaj ne poskusi preprečiti, nalaga kazensko odgovornost! V tej luči predlog novega zakona še bolj osuplja, saj je protiustaven in tudi protizakonit. Poleg tega povzroča nove delitve: na tiste, ki vidijo v možnosti samomora s pomočjo svojo pravico, čeprav že beseda pomoč vključuje druge in zato trči ob njihove pravice – mednje sodi tudi pravica do ugovora vesti! –, in na one, ki vemo, da je v medicini mogoče bolečino lajšati in jo celo povsem odpraviti, in verjamemo, da je človeško dostojanstvo v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje.

Svojemu narodu iz srca želim trezne presoje, globljega razumevanja, modrosti in zdrave pameti.