Prava stran pravice, zgodovine, človečnosti

Uvodniku urednika Alija Žerdina je gospod Ivan Lah v objavi 31. maja dodal »premislek«, ki relativizira povsem jasno urednikovo stališče, da je človečnost absolutni kriterij presoje, kdo je na »pravi strani zgodovine«. Na pravi strani je tisti, ki ravna človečno in ki širi meje svobode in človekovih pravic, predvsem v odnosu do bolj ogroženih in nemočnih. Glede tega Netanjahu ni na pravi strani, naj se še tako sklicuje na Božjo izvoljenost svojega ljudstva. Mimogrede: Bog je Izraelcem pomagal, da so premagali Abimaleka, in zagotovil, »da bo izbrisal spomin nanj«, ni pa rečeno, da so iztrebili Amalečane. Le Mojzes je napovedal, da se bo »Gospod boril z njimi iz roda v rod« (2 Mz 14-16). Sicer pa je bilo iztrebljanje ljudi običajno Božje opravilo tudi po velikem iztrebljenju z vesoljnim potopom. Na primer: »Ko bo torej šel moj angel pred teboj in te pripeljal k Amorejcem, Hetejcem, Perizejcem, Kanaancem, Hivejcem in Jebusejcem, ki jih bom iztrebil« (2 Mz 23, 23). Šest ljudstev. Netanjahu torej deluje v skladu s Staro zavezo, ki ne upošteva Hamurabijevega zakonika; ta je s talionskim načelom »oko za oko« omejil nebrzdano maščevanje in uvedel sorazmernost.

Uvodničar piše, da so se proti človečnosti pregrešili tudi zmagovalci druge svetovne vojne. V več primerih so z nasprotniki, tudi ujetimi in razoroženimi, in s civilnim prebivalstvom ravnali nečlovečno. Ta ocena moti gospoda Ivana Laha. O zaveznikih nič slabega! Njegov »premislek« meji na opravičevanje njihovih nečlovečnih dejanj, češ da pisec uvodnika »ne postavi nujnih ločnic med maščevanjem, izgredom in vojno nujnostjo«, torej med različnimi motivi nečlovečnih dejanj. In, dodajmo v istem duhu, ne razlikuje med zapovedanimi akcijami in samovoljnimi dejanji vojaštva.

Rdečearmejci so morali peš in v bojih prehoditi dolgo pot od Stalingrada do Berlina, piše gospod Lah. Zmagoslavni in utrujeni so popustili svojim gonom in posiljevali Nemke. Nekaterim oddaljenim Sibircem »ni udomačen pojem ujetnika«. Ne gre jim zameriti? Vsekakor jim njihovi zmagoviti generali tega niso ukazali, morda so jih za to celo kaznovali. Rdeča armada ostaja čista. Američani so po dvakratnem neuspešnem pozivu Japonski h kapitulaciji odvrgli »dve močni bombi« in s tem rešili »na stotine tisočev, morda celo milijon padlih in ranjenih zavezniških vojakov«. Gospod Lah, to dejanje je še vedno sporno. Nasprotniki tedanje uporabe jedrskih bomb navajajo kot neetično neposredno bombardiranje naseljenih mest; nesorazmerno jakost uporabljenega orožja, saj bi kapitulacijo dosegli z uporabo konvencionalnega orožja; pretirano oceno števila potencialno ohranjenih življenj vojakov; izkazovanje političnega prestiža pred Sovjeti. V našem prostoru že slišani argument: z današnjimi merili etičnosti ni mogoče ocenjevati dejanj ljudi, ki so med vojno trpeli zaradi zločinov nasprotnikov. To meji na opravičevanje povojnih pomorov. Omenjanje teh in kolaboracije pa tako ali tako pomeni »razdvajanje ljudstva«. Kot da je kakršna koli »enotnost ljudstva« nad človečnostjo.

Namesto da bi obsodil nesorazmernost izraelskega odgovora na teroristično dejanje Hamasa, gospod Lah svetuje »muslimanom, da bi nadomestili nekaj svojega verskega fanatizma« in razumno vodili politiko. Z besedico ne omeni fanatizma izraelske vladajoče klike. Ne omeni, kako naj Palestinci nadomestijo zemljo in posest, ki jim jo je ukradla izraelska država z novimi naselbinami. In da bo mera polna: »vzvišenost muslimanskih držav« v odnosu do Izraela popolnoma neustrezno primerja z »vzvišenostjo« Evropske unije nasproti Rusiji, ne da bi omenil Putinovo avtoritarno in agresivno obnavljanje imperija. Zahod pošilja na vzhod orožje v želji, da »se Slovani vojaško nevtralizirajo med seboj«. Kaj pomeni ta »nevtralizacija«, ni jasno. Ko se bodo »nevtralizirali«, tako gre misel gospoda Laha, bodo »pravico, zapis zgodovine in človečnost uskladili s starim slovanskim občim soglasjem vsega ljudstva«, vsekakor ne z zahoda »uvoženo tako imenovano demokracijo«, v kateri po starogrškem vzoru »premožna elita vlada, sužnji pa so robovali«. Atavistično zagovarjanje stare slovanske rodovne neposredne demokracije proti predstavniški demokraciji »nemcev«.

Tega »premisleka« res ni mogoče imeti za prispevek k jasni refleksiji grozot sodobne zgodovine. Hvalevredna pa je gospodova želja, da bi »v prid vsega človeštva sožitje in spore reševali z dogovarjanjem«. Dodajmo: ne z napadi na neodvisne države!