Reklame so prinesli, pošte pa ne
Pošte dvakrat zaradi preobremenjenosti preprosto niso prinesli, 4. februarja pa sem dobil samo velik šop oglasnih letakov.
Odpri galerijo
FOTO Uroš Hočevar
Poštarji se pripravljajo na stavko. Seveda ne tisti v upravi, temveč tisti na terenu.
Popolnoma jih podpiram. Pošto raznašajo v dežju, snegu, mrazu, v povsem nemogočih pogojih, in to za majhen denar. Smilijo se mi tudi uboge delavke za poštnimi okenci, ki morajo prodajati vse, kar naj bi danes ljubi potrošnik potreboval, od ljubezenskih romanov do nagrobnih svečk. In zakaj obojih primanjkuje? Iz preprostega razloga! Pri tem se nam ni treba nič sprenevedati: poštni uslužbenci so preprosto preslabo plačani. Če bi dobivali po 200, 300 evrov več, bi bilo poštarjev še preveč.
Na upravi pravijo, da bi se želeli približati potrošniku. V mengeškem primeru so se nam približali tako, da pošte 17. decembra 2018 in 14. januarja 2019 poštarji zaradi preobremenjenosti preprosto niso prinesli, 4. februarja pa sem dobil samo velik šop oglasnih letakov, pošte pa ne. Torej je poštar prišel, a druge pošte ni prinesel. Žena je šla potem popoldne po pošto na sedež pošte. Kaže, da gre za inovacijo. Dobiš samo reklame, pošte pa ne. Morda pa bo šla ta iznajdba naprej tako, da bomo poštne usluge samo drago plačevali, po pošto pa bomo hodili na sedež pošte in morda pri tem dobili tudi reklamne letake zase in za sosede?
Prometa je menda manj. Morda pa tiči težava v tem, da se pošta vse bolj oddaljuje od prejemnikov, da so podražitve prevelike, da je dostava negotova, da nasploh poštni sistem razpada. To pa je zato, ker nima konkurence in ne najde novih, boljših rešitev. Navajanje k temu, da je treba pošto dostaviti po novem v treh dneh, ni nič drugega ko napoved novih podražitev. Podražena hitra pošta nas bo tako dosegla vsak dan in bo treba mastno doplačati, navadna pa v treh dneh. Že zdaj pa si pošta lahko po lastnih pravilih privošči, da na primer pošta iz Slovenije doseže prejemnika v Avstriji ali Nemčiji v desetih dneh.
To težko razumem, posebno če pomislim, da je pošta od Dunaja do Trsta v času Marije Terezije s kočijo potovala pet dni ...
Popolnoma jih podpiram. Pošto raznašajo v dežju, snegu, mrazu, v povsem nemogočih pogojih, in to za majhen denar. Smilijo se mi tudi uboge delavke za poštnimi okenci, ki morajo prodajati vse, kar naj bi danes ljubi potrošnik potreboval, od ljubezenskih romanov do nagrobnih svečk. In zakaj obojih primanjkuje? Iz preprostega razloga! Pri tem se nam ni treba nič sprenevedati: poštni uslužbenci so preprosto preslabo plačani. Če bi dobivali po 200, 300 evrov več, bi bilo poštarjev še preveč.
Na upravi pravijo, da bi se želeli približati potrošniku. V mengeškem primeru so se nam približali tako, da pošte 17. decembra 2018 in 14. januarja 2019 poštarji zaradi preobremenjenosti preprosto niso prinesli, 4. februarja pa sem dobil samo velik šop oglasnih letakov, pošte pa ne. Torej je poštar prišel, a druge pošte ni prinesel. Žena je šla potem popoldne po pošto na sedež pošte. Kaže, da gre za inovacijo. Dobiš samo reklame, pošte pa ne. Morda pa bo šla ta iznajdba naprej tako, da bomo poštne usluge samo drago plačevali, po pošto pa bomo hodili na sedež pošte in morda pri tem dobili tudi reklamne letake zase in za sosede?
Prometa je menda manj. Morda pa tiči težava v tem, da se pošta vse bolj oddaljuje od prejemnikov, da so podražitve prevelike, da je dostava negotova, da nasploh poštni sistem razpada. To pa je zato, ker nima konkurence in ne najde novih, boljših rešitev. Navajanje k temu, da je treba pošto dostaviti po novem v treh dneh, ni nič drugega ko napoved novih podražitev. Podražena hitra pošta nas bo tako dosegla vsak dan in bo treba mastno doplačati, navadna pa v treh dneh. Že zdaj pa si pošta lahko po lastnih pravilih privošči, da na primer pošta iz Slovenije doseže prejemnika v Avstriji ali Nemčiji v desetih dneh.
To težko razumem, posebno če pomislim, da je pošta od Dunaja do Trsta v času Marije Terezije s kočijo potovala pet dni ...
