Škodljiva spravljivost
Predsednik republike vedno odgovarja: »Treba se je pogovarjati!«.
Odpri galerijo
Škodo, ki jo je predsednik povzročil v svoji želji biti všečen vsem, bo v naslednjem desetletju izjemno težko popraviti. Foto Blaž Samec
Vsakokrat, ko se pojavi problem, o katerem mediji upravičeno menijo, da je za mnenje primerno povprašati predsednika republike Boruta Pahorja, dobijo od njega vselej enak odgovor, ki ga gledalci in poslušalci poznamo že vnaprej: »Treba se je pogovarjati!«. Čemur sledi še nekaj fraz brez teže in vsebine.
Vse to bi bilo lepo in prav, če bi bilo izrečeno s prižnice v skrbi za naš dušni mir, vendar to izreče predsednik, ki mora državljanom jasno povedati svoje stališče, tako kot so to počeli njegovi predhodniki. Drnovšek se je celo osebno zavzel za Rome v primeru Ambrus, tudi Kučan in Türk nista skrivala svojih jasnih pogledov in pričakovanj o delovanju vlade in dogajanj v družbi.
Pustimo ob strani okrnjene kompetence vsakokratnega predsednika, vendar tolikšne mlačnosti in naivnosti, kot jo kaže sedanji, ni mogoče spregledati. Izplen njegovega zadnjega intervjuja na prvem programu Televizije Slovenija je bila samohvala o njegovem obiskovanju domov za ostarele – in seveda ponovni apel k pogovorom. Toda Pahor pozablja, da sta za pogovore in sprave vedno potrebna dva. Kako doseči pametne dogovore z desnico (Janšo), ve on najbolje, saj ga je le-ta vsakokrat postavil v kot, če ne drugače z izsiljevanjem, že takrat, ko je bil predsednik vlade.
Koliko škode je s takšnim delovanjem povzročil predsednik, je mogoče nesporno ovrednotiti, povzroča pa jo ves čas v želji, da bi bil všečen in priljubljen pri vseh (desnih, levih in sredinskih).
Ljudje, ki jih je v preteklosti predlagal državnemu zboru za mesto predsednika KPK (Štefanec), ustavne sodnike (Jaklič, Šorli in še kdo), posebej pa še zadnji mandatar za predsednika vlade (Janša), so omrtvili KPK, povzročili velik padec ugleda US in, kar je najhuje in težko popravljivo, povzročili ponovno razraščanje sovraštva.
Od predsednika bi bilo upravičeno pričakovati razumevanje, da ljudje, ki se javno izpostavljajo kot nasprotniki sodniških odločitev celo v protestih pred sodišči in ki ne morejo sprejeti, da je kolaboracija z okupatorjem vedno in povsod največji zločin, ki ga človek lahko stori, ne glede na katere koli razloge, ter da tisti, ki imajo na plečih številne ovadbe za kazniva dejanja, pa če so bili za to pravnomočno obsojeni ali ne, posebej če so nekatere ovadbe še v postopkih, ne spadajo niti v bližino vodilnih funkcij, pomembnih za državo.
Škodo, ki jo je predsednik povzročil v svoji želji biti všečen vsem, bo v naslednjem desetletju izjemno težko popraviti. Pa ima pred seboj ponovno nalogo imenovati kandidata za člana US.
Bo znova podlegel? Predvidevam, da.
Vse to bi bilo lepo in prav, če bi bilo izrečeno s prižnice v skrbi za naš dušni mir, vendar to izreče predsednik, ki mora državljanom jasno povedati svoje stališče, tako kot so to počeli njegovi predhodniki. Drnovšek se je celo osebno zavzel za Rome v primeru Ambrus, tudi Kučan in Türk nista skrivala svojih jasnih pogledov in pričakovanj o delovanju vlade in dogajanj v družbi.
Pustimo ob strani okrnjene kompetence vsakokratnega predsednika, vendar tolikšne mlačnosti in naivnosti, kot jo kaže sedanji, ni mogoče spregledati. Izplen njegovega zadnjega intervjuja na prvem programu Televizije Slovenija je bila samohvala o njegovem obiskovanju domov za ostarele – in seveda ponovni apel k pogovorom. Toda Pahor pozablja, da sta za pogovore in sprave vedno potrebna dva. Kako doseči pametne dogovore z desnico (Janšo), ve on najbolje, saj ga je le-ta vsakokrat postavil v kot, če ne drugače z izsiljevanjem, že takrat, ko je bil predsednik vlade.
Koliko škode je s takšnim delovanjem povzročil predsednik, je mogoče nesporno ovrednotiti, povzroča pa jo ves čas v želji, da bi bil všečen in priljubljen pri vseh (desnih, levih in sredinskih).
Ljudje, ki jih je v preteklosti predlagal državnemu zboru za mesto predsednika KPK (Štefanec), ustavne sodnike (Jaklič, Šorli in še kdo), posebej pa še zadnji mandatar za predsednika vlade (Janša), so omrtvili KPK, povzročili velik padec ugleda US in, kar je najhuje in težko popravljivo, povzročili ponovno razraščanje sovraštva.
Od predsednika bi bilo upravičeno pričakovati razumevanje, da ljudje, ki se javno izpostavljajo kot nasprotniki sodniških odločitev celo v protestih pred sodišči in ki ne morejo sprejeti, da je kolaboracija z okupatorjem vedno in povsod največji zločin, ki ga človek lahko stori, ne glede na katere koli razloge, ter da tisti, ki imajo na plečih številne ovadbe za kazniva dejanja, pa če so bili za to pravnomočno obsojeni ali ne, posebej če so nekatere ovadbe še v postopkih, ne spadajo niti v bližino vodilnih funkcij, pomembnih za državo.
Škodo, ki jo je predsednik povzročil v svoji želji biti všečen vsem, bo v naslednjem desetletju izjemno težko popraviti. Pa ima pred seboj ponovno nalogo imenovati kandidata za člana US.
Bo znova podlegel? Predvidevam, da.
