Starost kot obdobje rasti, dejavnosti in optimizma

Takšno stališče izvira iz globoko zakoreninjenega strahu pred staranjem, boleznijo, invalidnostjo in smrtjo. Tudi mediji, politika in celo znanstvene institucije pogosto ohranjajo negativne predstave o starosti.

Govorimo o starizmu, ki se razvije kot kombinacija stereotipov – prepričanj, predsodkov in diskriminacije do ljudi na podlagi njihove starosti. Starizem je slab za posameznika in družbo.

Stereotipi oblikujejo pričakovanja, vedenja in interpretacije vedenj ter vodijo v to, čemur se v socialni psihologiji reče samouresničujoča se prerokba. Starizem je lahko individualni, izhaja iz osebnih prepričanj in vedenj, ali institucionalni – določajo ga pravila, politike, prakse, ki sistematično diskriminirajo starejše.

Pogosto se začne že v mladosti kot zunanji stereotip, ki se kasneje ponotranji in vpliva tudi na samopodobo starejših. Starizem je lahko tudi nezaveden, kar pomeni, da ljudje ne vedo, da ga izvajajo. Kje vse se z njim srečujemo? V zdravstvu so stari ljudje pogosto deležni slabše obravnave, na trgu dela ga srečamo v obliki prisilnega upokojevanja, težjega dostopa do zaposlitve, predsodkov o zastarelem znanju.

Mediji stare ljudi prikazujejo kot nekompetentne, odvisne, neprivlačne ali pa jih idealizirajo na nerealističen način. Očitni so zakoni, ki omogočajo odpuščanje starih delavcev brez razloga in omejevanje nakupovanja, ki so pri nas veljali med epidemijo. S starizmom se srečujemo tudi v vsakdanjem življenju: v trgovinah, na cesti, v družini, kaže se v obliki pokroviteljskega odnosa.

Vse to vpliva na občutke manjvrednosti, nemoči, žalosti, osamljenosti. Odraža se v zdravstvenih tegobah – večje je tveganje za srčnožilne bolezni, vse to vodi v izključenost, manj družbenih stikov, zmanjšano kakovost življenja. Ponotranjeni stereotipi vodijo v vedenja, ki potrjujejo negativne predstave o starosti.

Za družbo to pomeni izgubo izkušenj in znanja starih ljudi. Zaradi neustrezne obravnave se večajo stroški v zdravstvu. Ne nazadnje takšno stanje vodi v medgeneracijski konflikt, zmanjšano solidarnost in večjo neenakost. Kako lahko skupaj presežemo te stereotipe?

Potrebno je ozaveščanje o starizmu, še zlasti med zdravstvenimi delavci, psihologi, upravniki in vsemi tistimi, ki imajo s starimi ljudmi največ stika. Mediji lahko pomagajo s sprejetjem uredniških politik za nestereotipno poročanje o starosti. Nujno je okrepiti medgeneracijsko sodelovanje – spodbujanje pozitivnih stikov med generacijami.

Pripomore še vključevanje starih ljudi v raziskovalne procese kot enakovredne partnerje. Nujni so programi, ki prepoznavajo in odpravljajo starizem na lokalni in nacionalni ravni. Evropska družboslovna raziskava je pokazala, da so stari ljudje najpogosteje dojeti kot manj kompetentni, ambiciozni in odgovorni kot mladi ljudje, a v primerjavi z njimi tudi prijaznejši in toplejši, zaradi česar je najpogostejša oblika starizma v Evropi sočutni starizem.

Program Modre fakultete Univerze v Ljubljani je v tem šolskem letu organiziral izobraževalni program Dobra starost za 21. stoletje, ki ga je vodil dr. Otto Gerdina s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Izvedbo izobraževalnega programa je financirala prek ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije Evropska unija iz sklada NextGenerationEU – Načrt za okrevanje in odpornost.

Program je bil zastavljen v dveh delih. V prvem so se udeleženci seznanili s pojmom dobre starosti v teoriji, v drugem delu pa z nekaterimi družboslovnimi metodami za raziskovanje starosti in starizma oz. starostne diskriminacije, ki je ena ključnih ovir pri doseganju dobre starosti. Beseda je tekla o tem, kaj udeležencem predstavlja starost, kdaj se začne, kako jo poimenovati in kakšne stereotipe imamo o starosti in starih ljudeh.

Seznanili so se s subjektivnimi in objektivnimi pomeni dobre starosti ter se poglobili v socialnogerontološke teorije in spoznali osnove gerontološke imaginacije. Izobraževanje je potekalo interaktivno, denimo na uvodno srečanje je vsak prinesel predmet, ki mu predstavlja dobro starost, potem so razpravljali o objektivnih ovirah in spodbudah za doseganje dobre starosti.

Na koncu so se z udeleženci lotili izobraževalne participativne raziskave o starizmu, ki so jo udeleženci (kot eksperti na podlagi izkušenj) in mentor (kot ekspert na podlagi izobrazbe) skupaj in enakovredno zasnovali in izvedli.

Ključna ugotovitev je bila, da se starizem pojavlja in ohranja na sistemski ravni oziroma kot se je izrazil eden izmed intervjuvancev: »V sistemu, v katerem smo, smo deležni tega, da se ti lahko kmalu zgodi, da boš obnemogel, da boš enostavno brez moči za karkoli že. Brez dostojanstva. Razčlovečen. V družbi brez dostojanstva – v razčlovečeni družbi. Brezpravni.«

Zato so takšni programi, razmisleki, novi pristopi k starosti toliko bolj dragoceni.

***

Vesna Žarkovič, Ljubljana