Stranke si med seboj čisto nič ne zaupajo. To je pravzaprav grozljivo gledati

V intervjuju s predsednico republike me je zmotil že naslov. Prvi stavek drži. Tudi drugi bi lahko, če ne bi zvenel kot presenečenje. Predsednica Nataša Pirc Musar je izobražena gospa, z veliko izkušnjami, zdaj pa je še dobro obveščena, zato ji je težko oporekati.

Spoštujem jo, ker se trudi biti korektna in predsednica vseh. S pooblastili, kot jih (sicer malo) ima, odgovorno ravna. Ni trmasta, če ne sprejme javnega poziva izvršne veje oblasti, koga mora predlagati za pomembne funkcije (da se ve, kdo ima v rokah vajeti oblasti, kdo je glavni).

Tudi odgovori na vprašanja Barbare Eržen in Alija Žerdina so korektni in razumni. A za moj okus je vsebina preveč politično korektna. Zaveda se, da mora politik plavati v vodi možnega. Iskati mora kompromise (včasih tudi gnile) in govoriti, kar javnost rada sliši. Tako se rado zgodi, da politik eno govori, drugo misli, dela pa tretje, kar bi težko pripisal njej. Tudi lagati se politiku splača, kar ljudje hitro pozabljajo. V tem oziru je predsednica precej drugačna, lahko je zgled ostalim politikom. Z zanimanjem sem intervju prebral.

Nisem presenečen, da si stranke med seboj ne zaupajo. Je logično! Celo znotraj strank zaupanja ni prav veliko (za kompromise gre, interese). Nasploh v družbi zaupanja skoraj ni več. Kaj šele v politiki. Med pozicijo in opozicijo je odkrito sovražno vzdušje. Pa pravijo, da je denar sveta vladar, ki temelji na zaupanju. Večina je razočarana nad aktualno oblastjo, ki je hudo zmagala na volitvah z »antijanša« retoriko in zdaj računa: če nas ne boste podprli, veste, kaj sledi (hudo!).

Z nostalgijo se spomnim plebiscita pred 35 leti. Prišla je pomlad. Žal kmalu za tem tudi pozeba. Kar je dišalo po preteklosti, je bilo treba uničiti. Gospodarstvo privatizirati ali razprodati (celo legalno). Vračati tudi fevdalno premoženje v naravi. Privatizirali so tudi javno dobro in storitve. Razprodali tujcem vse banke, potem ko smo jih bogato dokapitalizirali. Nobene večje trgovine ni več naše, niti prehrambna industrija ni in še marsikaj. Električna energija je na trgu, kjer se obilno pleni in siromaši ta sistem in družbo.

Vse ni bilo legalno: orožarska afera, patrija, Teš, javni razpisi …, korupcije na vseh nivojih, kaj bi še našteval. A posledic za »lopove« ni! Če pa se ti zgodi manjši prekršek, te hitro oglobijo. Mene so za 250 evrov, ker sem pozabil Fursu prijaviti prihodek od državne obveznice (180 evrov), ki mi ga je nakazal ta isti Furs. Kako naj ljudje potem še zaupajo upravljavcem družbe, politiki?

Nataša Pirc Musar: Stranke si čisto nič ne zaupajo. To je grozljivo gledati

Predsednica ustavo dobro pozna. Že drugi člen o pravni in socialni državi je hudo kršen, kot kaže opis zgoraj. Ustava tudi določa, da imamo tri ločene veje oblasti. Kako so ločene, sama zdaj čuti ob iskanju kandidatov za pomembne funkcije. Je prvi politik v državi, a premier ve, da je vse v njegovih rokah. In to javno pokaže.

Stranke se udarijo med sabo, kdo bo kapo, in ta je kapo! Večina v parlamentu izvoli vlado, ki potem obvlada parlament in seveda tudi sodstvo. Vlada vsem reže kruh. Kakšna ločenost je to? V ustavi piše, da ima oblast ljudstvo, kar politiki razumejo, da je ljudstvo zato, da služi oblasti, ne obratno.

Ločene veje bi bile, če bi bila vsaka oblast samostojna s svojim proračunom. Ljudstvo pa bi nadziralo vsako oblast posebej. Zdaj pa oblast (ena in edina) določa, kdaj sme ljudstvo izraziti svoje mnenje, in še to je neobvezno. O bistvenih stvareh, financah, pa ljudstvo ne sme odločati. Tako zakoni. Kaj pa ustava? Ni ustava nad zakoni?

Slaba tolažba je, da tako ni le pri nas, marsikje je še huje. Pred kratkim sem na TV1 gledal švedski dokumentarni film z naslovom Brez pravil. Novinarji po svetu raziskujejo, kako delujejo omrežja bogatih, kleptokracijo in ekstraktivizem, mimo vseh pravil. Politiki večinoma niti ne vedo, da so del teh omrežij, v službi bogatih, in ne ljudstva, ki jih je izvolilo! Afera Litijska, Trenta, vikend paket in podobno niso OK, so pa bolj kot ne zabava za ljudstvo, megla, da se bistva ne vidi.