Vprašati se moramo marsikaj ...

V Sobotni prilogi v Poštnem predalu 29 poteka polemika o spomenici Katedrale svobode z naslovom Danes bo že jutri včeraj.
Fotografija: Tom Turk: »V svojem odmevu (16. novembra v PP29) na njihovo pisanje nisem nikjer zapisal, da je bila Slovenija najbolj razvita socialistična država s pretežno tržnim gospodarstvom, odprtim v evropski prostor, po osamosvojitvi pa je začela zaostajati.« Foto Leon Vidic
Odpri galerijo
Tom Turk: »V svojem odmevu (16. novembra v PP29) na njihovo pisanje nisem nikjer zapisal, da je bila Slovenija najbolj razvita socialistična država s pretežno tržnim gospodarstvom, odprtim v evropski prostor, po osamosvojitvi pa je začela zaostajati.« Foto Leon Vidic

Pravzaprav se mi ne da razpravljati z dr. Ruplom in drugimi pripadniki Katedrale svobode, ker pa mi Rupel v svojem odzivu 23. novembra v PP29 podtika besede, ki jih nisem izrekel, se vseeno še enkrat oglašam v povezavo s polemiko k spomenici Danes bo že jutri včeraj.

V svojem odmevu (16. novembra v PP29) na njihovo pisanje nisem nikjer zapisal, da je bila Slovenija najbolj razvita socialistična država s pretežno tržnim gospodarstvom, odprtim v evropski prostor, po osamosvojitvi pa je začela zaostajati. V to naj bi bili jaz in še dva druga pisca prepričani in naj bi predstavljali nezadovoljstvo, oporekanje spomenici Katedrale svobode in celo obtožbo avtorjev spomenice. No, no, dr. Rupel, kdo smo mi, da bi lahko obtoževali tako eminentne predstavnike slovenske osamosvojitve, menda pa lahko povemo svoje mnenje. In ker, baje, zdaj živimo v demokraciji, je tudi popolnoma normalno, da je bila v Sobotni prilogi objavljena spomenica, ki je izzvala polemiko. Za to se ni potrebno zahvaljevati glavnemu uredniku, saj ni kakšen trojni funkcionar in spomenica res ni neko subverzivno pisanje, ki bi rušilo demokracijo. Očitno so nekatere refleksije pri nekaterih res močne.

Torej, dr. Rupel je prepričan o našem prepričanju. Toda vsaj kar se tiče mojega pisanja, je njegovo prepričanje, če uporabim njegov ljudomil izraz, res slabovidno. Zato naj povem še enkrat: prav gotovo je Slovenija po osamosvojitvi močno napredovala, a nedvomno (kot pravzaprav ugotavljajo sami avtorji spomenice) v njej še zdaleč ni vse v redu. Toda po tridesetih letih za to kriviti crknjeno svinjo (preminulo Jugoslavijo in njene komuniste ter pogrevati stare zamere) je, če uporabimo po Ruplovi lestvici najvišjo stopnjo vljudnosti, najmanj maloumno. Čudi me, da taka intelektualna zbirka, zbrana v Katedrali svobode, ni sposobna malo bolj poglobljene, tehtne in predvsem realne analize. In predvsem ni sposobna nobenega pogleda v prihodnost, ampak raje kar naprej pogreva svoje stare travme. Ta naloga je zanje očitno pretežka, zato se raje ukvarjajo sami s sabo in svojimi efemernimi temami, brez katerih ne morejo, saj le te dajejo smisel njihovemu političnemu in družbenemu obstoju.
Ti ljudje se počutijo stalno nerazumljeni, neprestano ogroženi in razžaljeni, ker v Sloveniji ni vse tako, kot so si ob osamosvojitvi zamislili, predvsem pa menijo, da je njihova vloga v tem podvigu zapostavljena, da se jih premalo kuje v zvezde in se jim ne izkazuje hvaležnosti kar naprej. Kajti prepričani so, da so zaslužni bolj kakor drugi in jim vse to pripada. Rupel sicer navaja kopico argumentov in podatkov, s katerimi poskuša utemeljiti svoje poglede na to, kakšna je bila ali ni bila Jugoslavija, ampak zlahka bi se našlo tudi nasprotna dejstva, za katera pa je tukaj nesmiselno izgubljati čas in prostor, kajti te teme so – oziroma bi vsaj morale biti – zdavnaj preživete. S tem naj se ukvarjajo zgodovinarji.
Tom Turk: »Nekako do sredine 60. let je bila jugoslovanska meja res bolj ali manj zaprta, potem pa nič več.« Fotodokumentacija Dela
Tom Turk: »Nekako do sredine 60. let je bila jugoslovanska meja res bolj ali manj zaprta, potem pa nič več.« Fotodokumentacija Dela


Morda bi se dotaknil le nečesa, in to je odprtosti meja v nekdanji državi in možnosti potovanja v tujino, o kateri se je na široko razpisala tudi Alenka Puhar. Nekako do sredine 60. let je bila jugoslovanska meja res bolj ali manj zaprta, potem pa nič več. Zanimivo je, da so prav ljudje, kot je Dimitrij Rupel, v 70. letih ne samo potovali v tujino, ampak tam celo doktorirali. Dr. Rupel celo v ZDA, in to kljub svojemu (samo)proglašenemu disidentskemu statusu. Torej kaže, da smo državljani Jugoslavije lahko kar veliko potovali po svetu, celo tisti, ki naj bi veljali za državne sovražnike in oporečnike. Pa ne, da je takratna totalitarna oblast disidente za kazen pošiljala opravljat doktorate v Ameriko, in to verjetno v zgrešenem upanju, da jih ne bo več nazaj? Sem naivno mislil, da totalitarne diktature oporečnike zapirajo, ne pa pošiljajo na usposabljanja in šolanja v sovražne države. In tako sta se oba omenjena popotnika (skupaj s številnimi drugimi) vrnila in moramo zdaj brati njune lamentacije o zaprtih mejah in nezmožnosti potovanja v tujino.

Tudi sam sem v 70. in 80. letih kar veliko potoval v tujino, vedno brez najmanjšega problema, razen stanja na mejah, kar pa je bil tedaj običaj skoraj povsod po Evropi. Brez vizumov sem lahko potoval tako po Evropi kakor tudi v skoraj vse azijske in vse afriške države (razen v rasistično JAR), danes pa rabim za skoraj vse afriške države vizum, po katerega moram osebno najmanj na Dunaj.

Ampak kot sem že zapisal v svojem prvem odmevu 16. novembra, vse to razglabljanje nima prav nobenega smisla, kar je bilo, je bilo. Pogled moramo usmeriti v bodočnost, kjer nas čakajo hudi izzivi, povezani s klimatsko, ekološko in prej ali slej tudi ekonomsko krizo. Vprašati se moramo marsikaj, med drugim tudi to, zakaj je danes naša država v veliki meri obdana z rezilno žico, kar ni bila niti v tako osovraženi bivši državi. O teh stvareh je vredno razglabljati, tako Dimitrij Rupel kot Alenka Puhar pa sta s svojim pisanjem še enkrat dokazala, da temu nista kos in da živita v svetu, ki ga že včeraj ni bilo več.
 

Preberite še:

Komentarji: