Če bi bil Diego Janez, bi bil slalomistka
Slovenski nogomet na televizija Slovenija je spoštovan toliko, kot je vreden. Malo.
Odpri galerijo
Slovo od Diega Maradone je bil tudi prvovrstni televizijski spektakel, v katerem je v predsedniški palači Casa Rosada sodeloval tudi argentinski predsednik Alberto Fernandez (levo), ki se je, kot vsa Argentina čustveno poslovil od slavnega rojaka FOTO: Handout/Reuters
Nisem se mogel upreti, po spletu sem v živo spremljal prevoz trupla Diega Maradone na avtopsijo. Tudi če bi bil slep ali gluh, bi začutil južnjaški temperament, ki ga premorejo Argentinci. Posebni so, njihove pripadnosti državi, zastavi, narodnim junakom si Slovenci ne moremo predstavljati niti v najbolj domoljubni obliki. Pa imajo prav tako črne in rdeče.
Prvič sem bil argentinskemu domoljubju priča na svetovnem prvenstvu v Franciji, v Marseillu. Slikovito mesto ob sredozemski obali so zavzeli Diegovi svetlo modri oboževalci, takrat sicer navijači njegovih naslednikov, Gabriela Batistute, Diega Simeoneja, Javierja Zanettija, Ariela Ortege, Roberta Ayale ... Na Velodromu so bili glasnejši, ne pa vidnejši. Oranžnih Nizozemcev ni mogoče spregledati. Tulipani so bili zmagovalci, Argentinci pa so bili kot otroci, ki so jim ukradli najljubšo igračko. Če bi bilo obratno, bi Nizozemci rajali, popivali porazu navkljub.
Vožnja posebnega policijskega kamiona s truplom nogometnega božanstva je bila še ena posebna tekma in ne tudi zadnja predstava junaka ljudskih množic, čudaka z neverjetno empatijo do ljudi. Premogel je človeško širino zunaj igrišč, zaradi česar je bila njegova karizma večja od drugih. Na tej tekmi so bili vsi navijači enega moža. Malo kaotičen prevoz, ki so ga spremljale množice ob cesti in številno spremstvo na štirih in dveh kolesih, je na televiziji čustveno komentiral dvojec obeh spolov. Tudi če ne razumeš špansko, so se ti orosile oči in naježila koža, ker je nogometni jezik univerzalen.
Premik od ene skrajnosti do druge, slovenske, je žalost posebne vrste, ki je edinstvena.
Premik od ene skrajnosti do druge, slovenske, je žalost posebne vrste, ki je edinstvena. Prejšnji teden sem želel od prve minute spremljati prvoligaški dvoboj Brava in Maribora. Tekma, ena od petih na kolo v 1. SNL, za katero si televizijske pravice delita Televizija Slovenija in Planet TV, je bila v času druge slalomske vožnje alpskih smučark v finskem Leviju. Nacionalka je slalomistkam dala prednost pred »žogobrcarji«, ker da oni pa bodo ja po koncu slaloma igrali še dobro uro. Seveda je eni nesreči sledila še druga. Padla sta dva gola, gledalci pred teve zasloni pa smo bili prisiljeni gledati slalomiranje tujk. Naše so svoje že odpeljale.
Ogorčenje onkraj Trojan, kjer so prav tako plačniki RTV-položnice, je bilo veliko. A bes so usmerili v napačnega. Televizijski ustvarjalci programske sheme so samo pokazali, da so še vedno miselno globoko v preteklosti in delujejo po podedovanem vzorcu.
Za podcenjevanje slovenskega klubskega nogometa je glavni krivec krovna nogometna organizacija. V njeno delo je vpeto domala tri četrt pravniške elite. A oblikovalci členov in pravilnikov pri NZS so v pogodbo pozabili dodati drobni tisk: da mora kupec pravic plačati kazen, če ne izpolnjuje obveznosti. Mednje prav gotovo sodi prenos cele tekme od prve do zadnje minute.
Zatorej, kar si lahko privoščijo nacionalka ali njeni programski oblikovalci, je mogoče le v banana državi. Ker je krovna nogometna organizacija dobila darilo v obliki odkupa televizijskih pravic po prijateljski ali interesni liniji in ne tržni, lahko samo nerga. Kakor pravijo, tistega, kar ti je podarjeno, ne znaš ceniti. Velja za oba, preračunljivega plačnika in prejemnika.
Prvič sem bil argentinskemu domoljubju priča na svetovnem prvenstvu v Franciji, v Marseillu. Slikovito mesto ob sredozemski obali so zavzeli Diegovi svetlo modri oboževalci, takrat sicer navijači njegovih naslednikov, Gabriela Batistute, Diega Simeoneja, Javierja Zanettija, Ariela Ortege, Roberta Ayale ... Na Velodromu so bili glasnejši, ne pa vidnejši. Oranžnih Nizozemcev ni mogoče spregledati. Tulipani so bili zmagovalci, Argentinci pa so bili kot otroci, ki so jim ukradli najljubšo igračko. Če bi bilo obratno, bi Nizozemci rajali, popivali porazu navkljub.
Vožnja posebnega policijskega kamiona s truplom nogometnega božanstva je bila še ena posebna tekma in ne tudi zadnja predstava junaka ljudskih množic, čudaka z neverjetno empatijo do ljudi. Premogel je človeško širino zunaj igrišč, zaradi česar je bila njegova karizma večja od drugih. Na tej tekmi so bili vsi navijači enega moža. Malo kaotičen prevoz, ki so ga spremljale množice ob cesti in številno spremstvo na štirih in dveh kolesih, je na televiziji čustveno komentiral dvojec obeh spolov. Tudi če ne razumeš špansko, so se ti orosile oči in naježila koža, ker je nogometni jezik univerzalen.
Premik od ene skrajnosti do druge, slovenske, je žalost posebne vrste, ki je edinstvena.
Premik od ene skrajnosti do druge, slovenske, je žalost posebne vrste, ki je edinstvena. Prejšnji teden sem želel od prve minute spremljati prvoligaški dvoboj Brava in Maribora. Tekma, ena od petih na kolo v 1. SNL, za katero si televizijske pravice delita Televizija Slovenija in Planet TV, je bila v času druge slalomske vožnje alpskih smučark v finskem Leviju. Nacionalka je slalomistkam dala prednost pred »žogobrcarji«, ker da oni pa bodo ja po koncu slaloma igrali še dobro uro. Seveda je eni nesreči sledila še druga. Padla sta dva gola, gledalci pred teve zasloni pa smo bili prisiljeni gledati slalomiranje tujk. Naše so svoje že odpeljale.
Slovenski nogometni navdušenci so upravičeno jezni, a nič ne pomaga, niti dobra gledanost, ki jo dosega slovenska nogometna liga, če vodilni ne znajo ceniti tega, kar imajo. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Ogorčenje onkraj Trojan, kjer so prav tako plačniki RTV-položnice, je bilo veliko. A bes so usmerili v napačnega. Televizijski ustvarjalci programske sheme so samo pokazali, da so še vedno miselno globoko v preteklosti in delujejo po podedovanem vzorcu.
Za podcenjevanje slovenskega klubskega nogometa je glavni krivec krovna nogometna organizacija. V njeno delo je vpeto domala tri četrt pravniške elite. A oblikovalci členov in pravilnikov pri NZS so v pogodbo pozabili dodati drobni tisk: da mora kupec pravic plačati kazen, če ne izpolnjuje obveznosti. Mednje prav gotovo sodi prenos cele tekme od prve do zadnje minute.
Zatorej, kar si lahko privoščijo nacionalka ali njeni programski oblikovalci, je mogoče le v banana državi. Ker je krovna nogometna organizacija dobila darilo v obliki odkupa televizijskih pravic po prijateljski ali interesni liniji in ne tržni, lahko samo nerga. Kakor pravijo, tistega, kar ti je podarjeno, ne znaš ceniti. Velja za oba, preračunljivega plačnika in prejemnika.
