Čez 50 let bo klasični moški izginil

Skoraj desetletje je že, odkar smo v Nedelu začeli objavljati nasvete publicistke in novinarke Milene Miklavčič. Iz leta v leto prihaja za svetovalnico, v kateri marsikdaj zapiše tudi kaj takšnega, s čimer se človek morda le stežka sooči, več vprašanj bralcev, ki iščejo trezen nasvet za rešitev svojih težav. Ves čas, ki ga ne preživi v krogu svoje družine, nameni Milena Miklavčič za pogovore z ljudmi, iz katerih ji uspe pritegniti najbolj nenavadne, tragične in prikrite zgodbe naše nedavne preteklosti.

Od kod v vas ta želja po pisanju zgodb o ljudeh?

Že od malega sem imela ves čas željo brati in pisati. Najverjetneje sem nekaj tega podedovala po očetovi mami, ki je bila zelo načitana ženska in se je rada o marsičem pogovarjala. Tudi obe moji sestri, s katerima smo po letih dokaj narazen in v resnici nismo imele zelo veliko skupnega – jaz sem že odraščala, ko sta bili oni dve v tistih »norih« letih –, sta imeli povsem druge interese. Mlajša se je denimo vpisala na srednjo medicinsko šolo, medtem ko jaz krvi niti videti ne morem, srednja pa se je usmerila v računovodske vode.
 

Če se ne motim, ste bili pred leti nekaj časa zaposleni na banki.

Tudi, po sili razmer, a mi ni bilo nikoli žal. Čisto na začetku sem nadomeščala učiteljico slovenščine na srednji lesarski šoli v Škofji Loki. Nakar sem dobila službo na eni od tamkajšnjih osnovnih šol. Žal še nisem imela vozniškega izpita, avtobusne povezave s Podgoro, kjer smo takrat živeli, pa so bile dokaj slabe. Ko se je odprla banka v bližnji Gorenji vasi, nisem pomišljala. Delala sem pri okencu, v vsem dopoldnevu je prišlo kvečjemu deset, dvajset ljudi. Veliko smo se pogovarjali, ljudje, ki so prišli na banko s hribov, so radi malo postali in kakšno rekli. Včasih je ostalo kaj časa tudi za pisanje. Sprva so na pisalnem stroju, ki ga doma nisem imela, nastajale pravljice za sinova, ki nista bila zadovoljna z Rdečo kapico in podobnimi nasilnimi zgodbami. Pozneje sem jih izdala v več knjigah.

Pravljice so bile zame nekakšna odskočna deska. Ko je urednica radia Žiri izvedela zanje, so jih začeli objavljati. Potem ko je Karla, ki jih je prebirala, zbolela, sem jih začela brati sama in sčasoma so me sprejeli v radijsko ekipo: najprej sem postavila na noge otroški program, pa oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami, vodila sem nedeljske popoldneve, nočni in jutranji program … bila sem povsod, kjer se je dalo pogovarjati z ljudmi. Radijske zgodbe so se pred tridesetimi leti začele zapisovati v podlistku Usode v Gorenjskem glasu. Še danes so žive.

Tudi na banki čas ni bil vržen stran. Vsrkavala sem zgodbe, denimo o razmerah doma, pa o tem, za koga varčujejo, seveda tudi tako, da so si trgali od ust. Odnos do denarja zelo veliko pove o človeku. Spoznala sem, da včasih partnerja drug za drugega nista vedela, koliko denarja imata. Starejši, ki so še pomnili, da so bili v mladosti lačni, so imeli zmeraj nekaj na strani: ali za hude čase ali pogreb. Pogosto sem razmišljala, da odnos do denarja o nekom pove več kot spoved v spovednici.
 

Torej razen na začetku kariere nikoli več niste učili na šoli?

Nikoli. A sem vzgojila, če lahko tako rečem, generacijo mladih novinark, ki so vodile »moj« otroški radijski program. Še danes mi rečejo »radijska mati«. Resda sem ves čas sanjala, da bom učiteljica, vendar predvsem zato, ker mi doma niso dovolili, da bi študirala novinarstvo. V življenju sem opravljala najrazličnejša dela in vsi ti različni poklici so mi pomagali, da sem ljudi spoznala z več plati, za katere sicer niti nisem vedela, da obstajajo. In to bogastvo izkušenj še danes neizmerno cenim. Ko smo doma delali fasado, sem bila tudi čistilka, da smo lahko plačali delavcem. Nič hudega. Bila sem bogatejša za marsikatero izkušnjo: stranišča, kamor hodijo ljudje, ki jih sicer občuduješ, pokažejo njihovo realno, a tudi precej umazano plat.

Ni mi všeč, kadar se kdo razburja, da ne dobi dela v poklicu, za katerega je študiral. Iz lastnih izkušenj mu lahko svetujem, naj dela vse, kar mu pride pod roke. Tako si bo nabral ogromno znanja, več, kot če bo vse življenje opravljal le tisto, za kar se je učil. Moja prijateljica je denimo šla po maturi v Nemčijo in tam delala kot snažilka v predelovalni industriji, pazila otroke. Ko je doštudirala, je postala zobozdravnica, vendar so jo vsi ti koraki, ki jih je naredila prej, marsikaj naučili o odnosih med ljudmi, kar ji zdaj koristi tudi pri delu s pacienti. Posamezniki, ki so v življenju počeli veliko različnih stvari, so veliko bolj široki, strpni, na marsikatero vprašanje imajo lahko realne odgovore, četudi morda nimajo formalne izobrazbe. To se je pokazalo tudi med mojimi dolgoletnimi pogovori s starejšimi.
 

Iz teh pogovorov tudi črpate gradivo za svoje knjige.

Z ljudmi se pogovarjam ves čas, za knjigo ali kar tako. To je postal moj način življenja, moja strast. Zdaj zbiram predvsem pričevanja o moških, pogovarjam pa se tako z ženskami kot moškimi.

Po skoraj štiridesetih letih zbiranja zgodb vem o ženskah ogromno. Spoznanje, da moških ne poznam tako dobro, mi ni bilo všeč, saj imam rada ravnotežje. Na glas povem, da me zelo zanima, kakšni so, kako čutijo, doživljajo odnose z ženskami. Vesela sem, če mi odkrito pripovedujejo o sebi. Tudi v svetovalnici, ki jo imam v Nedelu, se moški pogosto oglašajo s svojimi težavami in z zanimanjem spremljajo moje nasvete. Vsaj pet jih je, ki jih sicer ne poznam, a me vsak ponedeljek pokličejo, da skupaj pokomentiramo moj zadnji nasvet.
 

Moški drugače ne govorijo radi o svojih čustvih, ali pač?

To sploh ni res! Ženske o sebi rade govorimo na dolgo in široko, veliko je pridevnikov, moški pa so bolj neposredni. Njihove zgodbe so lahko zelo kratke, vendar z močno vsebino. Tisti, ki so imeli težave z ženskami, vedno pridejo tudi z dokumentacijo. Denimo oče in njegov sin, ki je zdaj star nekaj čez 30 let. Ko je bil majhen, sta se starša ločila in mama je hotela doseči, da ju s sestrico oče ne bi smel obiskovati. Zadeva se je na sodišču vlekla kakšnih sedem let, dokler ni sodnici prekipelo in je očetu dala možnost, da vsakih štirinajst dni sreča svoja otroka. Od takrat ta fant matere, ki ga je iz protesta pustila pri očetu, nikoli več ni videl, in ko je hotel z njo navezati stik na facebooku, ga je zablokirala.

Sliši se neverjetno, da ženska preprosto zapusti otroke, a se tudi to dogaja. Pred kratkim mi je gospod sredi štiridesetih let, oče šestih otrok, povedal, da ga je žena lepega dne obvestila, da se tega ne gre več, in odšla med Kralje ulice, vsi otroci, razen najstarejšega, pa so v reji. Spet drugi mi pove, da se je žena v Nemčijo odpravila delat doktorat in se ni več vrnila. Otroke obišče morda enkrat na mesec.

Številni pripovedujejo, da živijo v partnerski zvezi, v kateri so podrejeni, saj so ženske, včasih tudi ob pomoči tašč, prevzele vlogo moškega, postale glava družine. Veliko je skokov čez plot … Današnja partnerstva so veliko bolj zapletena, kot so bila v mojih časih. Zdi se mi, da ženska želi imeti glavno besedo. Želi biti oboževana, želi, da moški marsikaj naredi namesto nje, želi, da je partnerstvo enakovredno, kar pa ne more biti vedno, zlasti če ima moški službo, zaradi katere prihaja domov pozno zvečer in zelo utrujen. Težko so pripravljene popuščati, če je denimo mož na vrsti za kuhanje, a ga zadržijo obveznosti. Če ob prihodu domov doživi še ploho zmerljivk, bo sicer svoje obveznosti opravil, a v njem se bo začela nabirati jeza. Žal se potem zgodi, da si, v želji, da ženo kaznuje, da duška z žensko, ki ga osvaja, bodisi na internetu, v službi … Pa bi bilo lahko vse drugače, če bi se več pogovarjali, več odpuščali.

Ženskam, ki jih zamikajo avanture, je danes vseeno, ali je moški, ki ga osvajajo, poročen, ali ima otroke. Med »moškimi« pogovori pogosto slišim zgodbe, kako je ženska najboljši prijateljici ali sestri speljala moža. V mojem času smo prisegali na vest, danes pa se mi zdi, da je sploh ne poznajo več.
 

Zakaj je po vašem tako?

Menim, da ves čas govorimo le o pravicah, manj o dolžnostih. Iz generacije v generacijo se bolj predajajo užitkom. O čustvih, ljubezni se skoraj ne pogovarjajo več. Obenem pa so moški veliko bolj patriarhalni kot ženske, ki so zelo dovzetne za to, da bi si pridobile še kakšno pravico. Na podlagi mojega poznavanja razlik v spolnosti in intimnih odnosih moškega do ženske pred stoletjem in danes, ko se vsak dan izumi kakšna nova teorija spola, z vso gotovostjo trdim, da prej kot v 50 letih moškega spola, takšnega, kot ga poznamo danes, ne bo več. Rečeno po domače: »klasični« moški bo izginil. Za nas je to, da imamo že več kot 70 različnih spolov, zgolj politično vprašanje, a je več kot to.
 

Kaj pa je »pravi moški«?

Pravi moški ženi in družini zagotavlja varnost in trdnost. On je skala, na katero se lahko ona nasloni. Pravi moški se ne igra z drugimi ženskami, ampak je ljubeče predan tisti, ki si jo je izbral za življenjsko partnerico. Postavlja jo na prvo mesto, naredi vse, da dobre odnose gradita skupaj. Lenoba mu je tuja, spolnih odnosov, ki zanj niso »dolžnost«, si zaželi vsaj dvakrat ali trikrat na mesec. To je minimum, še pred sto leti je bilo normalno, da so hoteli imeti moški spolne odnose trikrat na dan.
 

Ampak so jih imeli tudi z deklo, sosedo …

Spolni odnosi so bili njegova pravica, za žensko pa dolžnost. Veliko je bilo moških, ki zaradi revščine niso imeli nobene možnosti, da bi si našli žensko. V sili pa pes še muhe žre: prav so prišle tudi krtine, živali v hlevu, zlasti ovce. Veliko je bilo pedofilije, tudi incestov. Spolni nagon je bil namreč zelo močan. A po drugi svetovni vojni se je marsikaj spremenilo. Bolje ko se je živelo, več ko je bilo materialnih in še kakšnih dobrin, več »škode« se je povzročilo spolnemu nagonu. V komaj sedemdesetih letih smo prišli do prelomne točke, ko se moški umikajo, ženske pa postajajo vedno bolj agresivne v zahtevah po spolnosti. Moški so vedno bolj ranljivi. Bojijo se žensk, raje masturbirajo pred računalnikom.

Ko se peljem z vlakom denimo v Maribor na literarni dogodek, opazujem mlade, ki sedijo v vagonu. Buljijo v telefone, niti pogledajo se ne. Mar nimajo več nobene želje po navezovanju stikov? Ko smo se vozili z avtobusom v šolo, smo tako dolgo »metali oči« za kakšnim pobom ali dekletom, dokler se ni vzpostavil stik z očmi. Z možem sva se spoznala kot dijaka na avtobusu. Ni bilo lepšega kot mu »prišparati« sedež. Zdi se mi, da spolni nagon nima več vloge, ki jo je imel še pred desetletji, vse več ljudi je, ki želijo biti sami, nočejo otrok in družine. Pričakovanja in želje tistih, ki mi danes pišejo v svetovalnico, se razlikujejo od tistih pred desetimi leti, ko so mi tarnali, da nimajo dovolj denarja, da ne hodijo dovolj ven, pa o težavah s taščo in podobno. Zdaj tarnajo zaradi brezosebnega odnosa, pomanjkanja užitkov. O ljubezni skoraj ne govorijo več.

Po drugi strani pa »permisivno« vzgojeni odrasli ne znajo vzgajati svojega potomstva. Niso jim sposobni postavljati meje. Tako starši kot otroci bi imeli vse, kar vidijo v trgovini ali na spletu. Spolni odnosi med zelo mladimi so postali neosebni. Zadovoljujejo telo, ne pa tudi duše. Pravijo, da je med mladimi veliko posilstev, saj menijo, da jim užitki pripadajo. Mlade danes tudi družba na vsakem koraku posiljuje s spolnostjo, s seksom. Ženske revije so polne nasvetov v slogu »petnajst korakov do popolnega seksa« in podobno.

Fantje mi celo zaupajo, da jih dekleta brez sramu zlorabijo. Eden takšnih se je zjutraj, po zabavi, po kateri ga je neko dekle povabilo k sebi, prebudil s popolno izgubo spomina. Znašel se je s tremi dekleti v postelji in ni vedel, kaj točno se je ponoči dogajalo. Le mednožje ga je bolelo, telo pa je imel polno ugrizov. V strahu pred posledicami se je testiral za spolne bolezni. Mnoga dekleta odkrito priznajo, da resnega fanta ne potrebujejo več. Zadošča jim »prijatelj za seks«, ki ga pokličejo po potrebi. Številne zgodbe, ob katerih mi ni vseeno, pričajo, da se vrednote, ki so še včeraj veliko pomenile, izgubljajo. Mladi imajo radi žur, akcijo, hitro zadovoljitev potreb. Pri tem se ne le ženske, tudi moški počutijo zlorabljene.
 

Kaj vam o moških povedo ženske?

Govorijo denimo o svojem očetu, partnerju, sodelavcu, bratu. Kar nekaj je incestnih zgodb in podobno kočljivih zgodb, tudi med znanimi in pomembnimi ljudmi. Zgodbe, ki so večinoma tudi posnete, bodo objavljene povsem anonimno. Nekateri, o katerih se bo bralo, so že pokojni. Posnetke hranim, za najbolj kočljiva pričevanja imam tudi pisna dovoljenja za objave.
 

Med poslušanjem vseh teh zgodb vam zagotovo ne more biti dolgčas.

Nikoli mi ni dolgčas. Kamor koli grem, rada opazujem ljudi. Na cesti, v lokalu ... Nimam prijateljic, ker mi je pomembnejša družina, zato imam tudi nekaj časa več na voljo kot drugi. Zelo rada grem z ljudmi na kavo in poslušam. Trenutno se pogovarjam z nekaj ženskami, ki so vse krepko prekoračile osemdeseto leto. Beseda teče o njihovih moških sorodnikih, prijateljih, o odnosih z njimi. To so v glavnem ljubljanske zgodbe, ki so, to že lahko rečem, marsikdaj bolj krute od podeželskih. V mestih se je živelo drugače, ljudje so pogosteje nosili maske na obrazu. Več so skrivali, ker so se bali, da bodo, ko pridejo na operno predstavo, hudobno in privoščljivo šepetali za njihovimi hrbti.

Pred časom sem se pogovarjala z gospo, ki je bila v mladih letih »gospica«. To so bile ženske, ki niso bile bogate, so pa prihajale iz dobrih družin. Za preživetje so se družile tudi s poročenimi. Bile so jim prijateljice, ženske za seks … V Ljubljani je bilo v navadi, podobno kot v večjih mestih, da po rojstvu otrok ni bilo več intimnih stikov. Pa so zato gospode »tolažile« gospice, še v 60. letih prejšnjega stoletja jim ni manjkalo dela. Moja sogovornica je prihajala k svoji stranki vsak četrtek, da je lahko z njo počel tisto, kar je videl v kakšnem kupleraju na Dunaju ali v Trstu. Gospica si je zagotovila socialno varnost, da so lahko razlastninjeni starši, ki zaradi povojnih razmer niso imeli ne premoženja ne pokojnine, kupili drva in živež. Njenemu očetu so po vojni vse vzeli, ostal ji je le krznen plašč, ki sta ga z mamo še pravočasno skrili. Tudi ko doma niso imeli za hrano in drva, da bi se ogreli, si je oblekla krzneni plašč, kadar je šla v trgovino. Še danes ta stara gospa, kadar gre v mesto na kavo, obleče ta krzneni plašč v spomin na čas, ko je njena družina še nekaj pomenila. Zgodba, ki mi jo je zaupala, ni toliko zgodba o njej, kot je zgodba o moških, ki so oblikovali njeno življenje.
 

Kaj vas je pri teh pogovorih o moških najbolj presenetilo?

Mamini sinčki. Včasih se nasmehnem ob misli, da ti sploh niso od danes. Že France Prešeren, Ivan Cankar in mnogi drugi so mamo postavljali na poseben piedestal. Pisatelji in pesniki v delih redkokdaj pišejo o svojih ženah oziroma partnericah, s katerimi so imeli otroke, družino. V njihovi literaturi sicer lahko najdemo kar nekaj junakinj, ki so, tega ne pozabljam, prikazane skozi »moške« oči. Zelo blizu mi je Mira Mihelič. Zdi se mi, da so njeni ženski liki zelo življenjski, pristni, realni. Vsaj meni delujejo blizu in domače.

Mamini sinčki so še vedno velik problem v slovenskem prostoru, le da so zdaj ljubico zamenjali za računalnik, pornografske filme in masturbacijo. Partnerice nimajo, imajo pa mamo … in prijateljice, s katerimi se pogovarjajo, gredo na kavo. Presenečajo me mladostniki, ki so se, žal, iz različnih mladinskih revij učili o tehničnih vidikih spolnega odnosa in posledično tudi o užitkih, bolj malo pa se pogovarjajo o ljubezni. Nikakršen problem jim ni skočiti z nekom za vogal in se »sprostiti«. Ob gledanju resničnostnih šovov se zabavajo, ne pa zgražajo. Seks je pač sprostitev in ne začetek nekega trajnejšega odnosa in ljubezni.
 

Kako pa so živeli naši očetje, ki so izšli iz druge svetovne vojne?

To so bili veliki reveži. Bili so pohabljeni zaradi vseh teh spominov, ki so jim ostali do zadnjega dne življenja, ne glede, na kateri strani so bili. Če nekoga ubiješ, to v tebi ostane. Povojni čas je bil strašno težak. Iz nič so ustvarili dom, četudi so mnogi končali komaj kakšen razred osnovne šole, so se znašli. Žal pa ni bilo časa za družino, za otroke. Starejši bratje in sestre so pazili na mlajše. Bila sem stara tri leta, ko se je rodila sestra. Starši so gradili hišo, jaz sem pazila na sestro. Znotraj družine in partnerstev je bilo veliko hladu, tudi prepirov, alkohola, nasilja. Bili so pari, ki so se vzeli zato, da so lažje živeli z dvema plačama, ne pa zaradi silne ljubezni. Ženske so težko našle ustrezne partnerje, saj jih je veliko padlo. Velikokrat sem naletela na moške, ki so bili notranje zelo bogati, poročili pa so se s preprosto žensko, ki je sicer znala kaj postoriti, skuhati, zašiti, duhovno pa moškega ni znala zadovoljiti. Taki so vse življenje trpeli.
 

Kaj pa moški danes, kakšne težave imajo?

Zdi se mi, da so potisnjeni na rob. Če bi se malo pošalila, bi rekla, da so jim ženske, vsaj pri nas, zdaj vzele še vojsko in policijo. Še tam, kjer so bili že iz prazgodovine najmočnejši, smo jih na simbolični ravni kastrirali. Moškemu predstavlja ženska moč in oblast že od vrtca naprej. Če se postavijo zase, jih lahko obdolžijo, da širijo sovražni govor. Znašli smo se v čudni in nerazumljivi zmedi: ženske hrepenijo po močnem moškem, hkrati pa naredijo vse, da si ga podredijo.
 

V politiki je vendarle še vedno manj žensk, tudi na najvišjih položajih v gospodarstvu …

Manj jih je le na videz. (smeh) Moškim dovolijo, da se repenčijo pred kamerami, a v ozadju so one tiste, ki držijo v rokah niti. Veliko večje lisice so kot moški, veliko bolj slepomišijo, poskušajo pripeljati tiste, s katerimi delajo, žejne čez vodo. Še kako velja pregovor, da za vsakim moškim, ki pripleza na zeleno vejo, stoji ženska, ki mu drži ravbarsko.
 

Po vašem je torej danes moški šibkejši člen v družbi.

Zelo šibek člen, ki ga čez 50 let ali še prej sploh ne bo več. Menim, da nas ne ogrožajo splavi, ampak neplodnost. Moški postajajo že po videzu veliko bolj nežni, po hoji, če jih gledamo v hrbet, včasih težko spoznamo spol. V manj kot sto letih so se zgodile strahovite spremembe. Moški še ne tako davne preteklosti so bili kosmati po prsih, rokah, med nogami, po nogah. Ker se niso prav pogosto umivali, so imeli strgalo, s katerim so si z dlak čistili svinjarijo in tako ustvarjali red v svojih goščavah.
 

Je to res obstajalo?

Seveda, po vsej Evropi, nekdanja Kranjska ni bila nobena izjema. Naši dedje, očetje in tudi moški moje generacije so bili po videzu drugačni, kot so vnuki in pravnuki. Danes je čisto običajno, da se brijejo po vsem telesu, na pogled so precej nežni, drobni, ni več agresivne brade. Zunanji atributi možatosti izginjajo. Zakaj? Pred vsepovsod prisotno žensko jih je strah. Hkrati pa slutijo, da jih bo, če se bodo odločili za partnersko zvezo in v njej ne bodo popolni, ženska prej prevarala kot pa oni njo.

Tudi takšnih, kot je francoski predsednik Macron, denimo, je pri nas kar veliko – ko si moški najde starejšo ženske, »mamo«. Kakšna zgodba me še posebno pretrese. Recimo o fantu, ki se rad oblači v ženska oblačila in živi s starejšo gospo, mojih let. Četudi spita v isti postelji, nimata spolnih odnosov. Največ mu pomeni, pravi, njen vonj in da se lahko ponoči stisne k njej. To je vse, kar lahko pričakuje od življenja. Vesela sem, da bo njegova zgodba tudi v naslednji knjigi.
 

Kako pridejo ti ljudje k vam? Jih poiščete sami?

Ne, tudi enega ne. Velikokrat se povežemo prek svetovalnice, marsikoga pa srečam tudi na predstavitvah knjig.
 

Prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je bila med bralci odlično sprejeta, prodali ste veliko ponatisov. Je bilo tako tudi z drugo, ki govori o babicah, hčerah in vnukinjah?

Tudi, bilo je že več ponatisov. Mislim, da smo prodali več kot 15.000 izvodov obeh knjig. Literarni večeri, na katerih ju predstavljam, so zelo dobro obiskani. Slovenci se namreč ne pogovarjamo dovolj, ničesar ne vemo o življenju naših prednikov. Ko pripovedujem o »rancalah«, nihče ni ve, kaj to je. Gre za nekakšne deske, namenjene posilstvu, ki so jih v naše kraje prinesli Napoleonovi vojaki. Nekoč me je k sebi domov povabila gospa, da bi si ogledala desko na peči, na kateri je po njenem prepričanju mama previjala otroke. Ugotovitvi, da so podedovali rancalo, je sledil šok: zdelo se jim je nemogoče, da bi lahko njihov oče uporabljal kaj podobnega! Šele ko smo se pogovarjali, so se začeli luščiti že pozabljeni spomini. Intimni svet je bil skrit, otrokom se ni niti sanjalo, kaj se je dogajalo za vrati spalnice.

Pri nas doma se veliko pogovarjamo, ne nazadnje tudi o spolnosti, včasih se je o tem molčalo. Moje knjige imajo, vsaj tako mislim, veliko poslanstvo: preganjajo strah pred tovrstnimi pogovori. Hkrati pa zdravijo travme, ki jih nezavedno prenašamo v sebi, pri ljudeh pa so vzbudile tudi radovednost, da so začeli brskati po zgodovini svoje družine. Spoznanja so marsikoga presenetila: ugotovili so, koliko je bilo tet in stricev, ki so umrli ali odšli od hiše, pa zanje niti vedeli niso. Odkrili so nezakonske otroke, ki sta jih imela oče ali mama, pa so bili skrbno varovana družinska skrivnost.

Zgodbe so včasih zelo tragične, nekatere grozljive, druge tudi zabavne, zelo pristne, povezane z zdravo kmečko pametjo. Tisti, ki svoje življenje gradijo na izkušnjah, na resnici, lažje razumejo druge, jim tudi pomagajo. Že dolgo trdim, da me je bolj strah onih, ki so zaviti v vato, ki vse, kar je neprijetnega, pometajo pod preprogo. Skozi zgodbe, ki jih še zmeraj zapisujem, lahko vidimo, da ima vsakdo od nas življenjsko pot, na kateri se je znašel, kakor je vedel in znal.

Včasih me zaboli, ko mi očitajo, da hočem ljudem povedati, da je življenje samo takšno, kot piše v mojih dveh knjigah. To sploh ni res! Tudi za tretjo z »moškimi« zgodbami, ki bo predvidoma izšla septembra letos, velja, da v njej ne boste našli nekih splošnih obrazcev o tem, kakšen je današnji ali včerajšnji moški. Nanizala bom približno 200 zgodb posameznikov, ki nekako zaštrlijo iz povprečja. V svetu, v katerem živimo, se bodo še naprej številni pari srečevali, se zaljubljali, imeli otroke, drugi bodo osamljeni, nesrečni, zagrenjeni, tretji se bodo vsega naveličali in bodo nase položili roko, četrti se bodo požvižgali na pravila in počeli stvari, ob katerih bodo šli bližnjim lasje pokonci. Mar ni lepo, da smo si različni?