Delius, naredite mi Olimpijo ljubljansko in slovensko
Ob ustoličenju novega prvega moža NK Olimpija je k meni pristopil Mladen Rudonja, za zdaj še neuradni športni direktor. Prvič, odkar se je začel plesti okoli nogometne Olimpije in vpletati v njeno politiko ter jo tudi voditi, čeprav je vedel, da nisem ravno njegov veliki »fan«, kvečjemu najhujši kritik. Ne bom zašel v podrobnosti, ker gre za »najino stvar«, a namera je bila jasna. Tudi razumljiva. Zaželel si je miru, recimo, da dam novi Olimpiji oziroma novemu vodstvu nekaj časa za postavljanje temeljev in možnost umirjenega vstopa v ustvarjalni in tekmovalni ritem. Nekoč je veljalo pravilo stotih dni. Izmenjala sva nekaj besed, misli o tem, kakšna naj bo ali bi bila Olimpija i. t. n.
Rdeča nit hitrega pomenka je bila usmeritev. Kakšna naj bo na igrišču in pri kadrovanju. Na koncu sva nekako prišla do tega, da oba želiva isto: ljubljansko in slovensko Olimpijo, na igrišču pa atraktivno, napadalno in avtoritativno. Vsaj jaz iskreno navijam za takšno, in tudi trdno verjamem, da je lahko, za »turbo Rudija« ne bom dal roke v ogenj, če je bil iskren. Ker se mi je že prva tekma pod novim, starim trenerjem Dinom Skenderjem po malem »zasrala«. Z dvema novincema, ki sta seveda iz prve enajsterice izrinila dva slovenska fanta, se je v Stožicah »bogaboječa« tresla pred »atomskim« Taborom. Res velika zmaga z 1:0 (!?).
Karkoli že mislim ali bi rad videl, popolnoma jasno mi je, da ima novi predsednik Adam Delius vso pravico in vse vzvode moči za ustvarjanje ali vodenje Olimpije tako kot želi. Kot jo je imel Milan Mandarić. Tu ni debate, kdor plačuje, ta kadruje. In določa pravila igre. Resnici na ljubo, nisem čisto prepričan, kdo je prvi mož, Delius ali njegovi hrvaški partnerji, ki jih bo zastopal markantni novi poslovni direktor Igor Barišić.
Na čelu Olimpije si srčno želim ljudi, ki bi naposled znali izkoristiti ljubljanski nabor nogometašev s širšim okoljem, Olimpiji dati pečat mestnega kluba z močnim vplivom, ki bo segal precej dlje, kot do mej MNZ-Ljubljana. Za malo manj poučene nogometne navdušence: ljubljanski nogometni bazen obsega dobrih 600.000 prebivalcev.
Kljub ogromnim premikom v evropskem nogometu, ki manjše države z manj denarne moči in nekoliko slabšim statusom nogometa v družbi tako rekoč porivajo na obrobje, nogomet še vedno ponuja veliko priložnosti za vse deležnike, poslovneže in izključno športno naravnane. Zraven tudi vse vrste fakinov. Nogomet ima še vedno nekakšen univerzalen status pri uveljavljanju novih zamisli. Na primer: v gospodarstvu v zadnjih letih opletajo z mantro o krožnem gospodarstvu, kroženje pa je že desetletja zaščitni znak nogometa.
Olimpijino »krožno gospodarstvo« povezujejo klubi v mestu in širšem okolju z Dolenjsko, Belo krajino, Posavjem in Zasavjem vred. Tudi Gorenjska je nogometno vezana na Ljubljano. Štirje prvoligaši (še Domžale, Bravo, Radomlje), pet drugoligašev (Ilirija, Dob, Krka, Krško, Brežice) in še vrsto drugih proizvajalcev. In koliko zdajšnjih vidnejših Olimpijinih igralcev je Ljubljančanov? Trije! Nik Kapun, Nejc Vidmar in Mustafa Nukić.
