Dežju v slovo

Ne vem, kdaj se je začelo, nihče pa mi v rani mladosti, ko je bil moj dom drugi dom, prvi pa bolnica, če za publiko malo pretiravam, ni povedal, da sem iz cukra. Ki je topen v vodi. To je pomenilo, da sem se drl kot jesihar, ko so mi, preneseno, otročaju, glavo prali, v mozoljastih letih pa je travma prešla v strah, da bi mi zmočilo lase. No, tudi petminutna hoja v premočenih čevljih se mi je zdela nepredstavljiva.

V gimnaziji, poleg tega da nisem zaupal svoji zunanji podobi, nisem niti soncu. Na poslovilnem plakatu sta sošolki narisali 36 nas ponazarjajočih smrkcev, onega okostnjaškega, mene, z marelo v roki. Črno, ne židano. Poleg dokolenskega lahkega plašča sem ne glede na zunanjo temperaturo in vremensko napoved s seboj vedno nosil nezložljiv dežnik. Zjutraj sem namreč v tupiranje, bolj frotiranje lasišča, itak sem se bal, da mi tam zgoraj preostaja še največ pet let, vložil preveč truda.

Ko sem teoretično odrasel, vremenska obremenitev na moje počutje ni vplivala, na moja dejanja pač. Napoved sem skrbno spremljal in kljub posmehu bolj ali manj bližnjih mi soočenj z Andrejem Velkavrhom, Tanjo Cegnarjevo in kompanijo ni bilo žal. V hribih me je ujma ujela le enkrat, pa še tedaj sem katastrofo preživel pod Vodnikovo plahto. Tudi v stoterih bicikliranjih sem moker do kocin domov hlipaje pridrvel morda trikrat.

Še starejšemu so me višje sile obdarile z močjo, da si ustvarim družino. Poleg malenkosti, kot so zdravje, veselje in normalni odnosi, sem največ energije vlagal v pričakovanje, kam bomo šli na dopust. In kakšno bo tamkaj vreme. Od tega je bila odvisna moja sreča ali nesreča oddihovanja.

Za vice

Potem sem nekaj let plezal. V dvorani me ni zanimalo, ali zunaj sije ali pada, v naravi se tega, če skalna danost ni izrazito previsna, ne da varno početi. Vmes enkrat sem se službeno pogovarjal z najduhovitejšim vremenkotom, ja, vem, da je ta izraz za vremenoslovce ponižujoč, in jasno mi je bilo, zakaj ob vsaki napovedi stresa vice. Ker je za vice tudi vreme. No, profesionalno sem poslušal tudi človeka, ki po vsem svetu išče najneprijaznejše vremenske razmere.

Dandanes, izkušen človek, ki se najbolje počuti v suhih štumfih in čevljih ter pokritih ostankov las, najbolj zaupam norveškim napovedovalcem vremena. Zmotijo se zgolj v tridesetih odstotkih. In preostalih sedemdeset mi je pred tednom obetalo, da bom z najdražjimi tri letošnje zimskopočitnikovalske dni na Avstrijskem preždel v kamri, ker bo zunaj zametavalo. Vremenske napovedi se spreminjajo iz dneva v dan, tokratne se niso.

Pa smo vseeno odrinili. Prvi dan smo smučali nekje na sredi poti do naše končne postaje, bilo je sončno, da bi še angelčki slalomirali, le veter je bil orkanski. Ko smo zvečer prispeli do rezerviranega bivališča, smo padli v ledenico, kjer naj bi vijugali, pa je v dveh dneh zapadel meter snega. Na smučišče ni bilo mogoče z avtom, bilo je preveč spolzko, verige sem, podzavestno hote, ker so tako zafrknjene za nameščanje, pozabil, pustil doma.

Na meter svežega snega smo se pripeljali z avtobusom. Nebo je bilo umito, pravljica, dih jemajoča, brilo je petdeset na uro. Naslednji dan še lepši, veter še bolj mačističen. Preživeli smo. Ob vrnitvi v brezvetrno domovino, zabasano z oblaki, smo se spraševali, smo prišli z dežja pod kap ali obratno?

Prvi dan v domačem okolišu sem šel na bicikel, cestni, bil je sonček, temperatura okoli nule. Ugotovil sem, da ne drži zgolj, kako vreme vedno je, ampak da je v moji glavi. In doma sem si prvič neobremenjeno zavrtel ono lisičkasto: Naj pada zdaj dež ... Samo da sem jaz na suhem. Tiste o beli snežinki pa še vedno ne prenesem.