Ekspresnih 5: Največja težava ostajajo gradbeni odpadki
Društvo Ekologi brez meja bo 15. septembra pripravilo akcijo Očistimo Slovenijo 2018 z vodilom Še zadnjič.
Odpri galerijo
Odpadki, največkrat gradbeni, še vedno vse prepogosto pristanejo v najbližjem gozdu. FOTO: Janez Petkovšek
Društvo Ekologi brez meja je pripravilo dve neverjetno množični čistilni akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu leta 2010 in Očistimo Slovenijo 2012, na katerih je več kot desetina vseh prebivalcev Slovenije čistila divja odlagališča odpadkov. Letos bodo 15. septembra pripravili podobno akcijo Očistimo Slovenijo 2018 z vodilom Še zadnjič. V torek je društvo pripravilo strokovni posvet z naslovom Ali so divja odlagališča še problem? Predsednica Ekologov brez meja Urša Zgojznik pravi, da so.
Divja odlagališča ostajajo težava, čeprav se je v preteklih velikih akcijah večina dolgoletnih in velikih odlagališč s komunalnimi odpadki očistila. Kjer so ljudje, so odlagališča, temu pojavu še nismo naredili konca. Po ocenah v Sloveniji v naravi ostaja okoli 8000 odlagališč različnih velikosti od nekaj do tudi tisoč kubičnih metrov. Največja težava ostajajo gradbeni odpadki, ki predstavljajo okoli šest desetin odpadkov na divjih odlagališčih. Sledijo kosovni in tudi komunalni odpadki. Razmere so se predvsem pri zadnjih dveh vrstah zelo izboljšale, ker se je sistem ravnanja z odpadki, z zbirnimi centri, zbiranjem od vrat do vrat, zelo izboljšal. Pri ravnanju z gradbenimi odpadki pa je očitno s sistemom nekaj narobe, manjka ozaveščenosti, pravih informacij in tudi nadzor. Nadzor sicer izvaja približno 150 inšpektorjev na lokalni in nacionalni ravni, a to težav ne bo odpravilo. Z dvigom gospodarske rasti in naraščanjem skupnih količin odpadkov pa narašča tudi pojav smetenja oziroma nastajanje območij razpršenih odpadkov, za kar pravih rešitev sploh še nismo zares iskali.
Sicer so razlike med občinami precejšnje. Kjer temam, povezanim z odpadki, namenjajo veliko pozornosti, imajo urejeno tudi področje divjega odlaganja.
Čeprav je zakonodaja, ki ureja področje, obsežna in precej dobro urejena, je stvar živa in je smiselno namenjati pozornost spremembam v tistih delih, kjer bi lahko precej hitro odpravili anomalije, hkrati pa ne gre za velike zakonodajne spremembe. Tak primer je še bolj jasno definirana odgovornost, povezana tudi z vrsto odpadka. Neučinkovitost zakonodaje se kaže še v primerih, ko kazni ni mogoče izterjati. Ker se takrat nič ne zgodi, bi bilo za take primere kot tudi za območja, ki so v pristojnosti države, smiselno zagotoviti sredstva za čim hitrejšo sanacijo – saniranje vdora nevarnih snovi v podtalnico ali posledic požarov je neprimerljivo dražje. Dolgoročni uspeh lahko prinesejo ozaveščanje in informiranje prebivalstva ter poenostavljanje sistema ravnanja z odpadki. Kljub vsemu za dobro in hitro inšpekcijsko posredovanje manjka tudi inšpektorjev oziroma drugih nadzornikov. Ker je divje odlaganje in smetenje samo odraz trenutnega življenjskega sloga in sistema, ki smo ga za odpadke postavili, pa bi morali za prave rešitve težiti k zmanjšanju nastajanja odpadkov in izboljšanju celotnega sistema ravnanja z njimi pri nas in na ravni Evrope.
3. V Sloveniji je slišati precej ponosnih besed o dobrem sistemu ravnanja z odpadki. Zakaj se divje odlaganje sploh dogaja?
Naš sistem je bil razmeroma dobro zasnovan, čeprav je bilo v začetku premalo usmeritev in so bile občine in komunale prepuščene lastni volji in pameti. Kljub vsemu nas ta sistem postavlja med vodilne države na ravni Evropske unije, zato smo v vrhu tudi v svetu. Uspešni smo torej pri prvih korakih, pri ločenem zbiranju, poskusih zmanjševanja in ponovne uporabe. A vedno bolj se kaže, da v nadaljevanju ravnanja z odpadki, ko je govor o njihovem prevzemu, prodaji in recikliranju, sistem ne deluje dobro oziroma je dobro zastavljen samo za nekatere. Dodatno nas ovirajo slabe evidence podatkov o odpadkih – sem sodi tudi register divjih odlagališč, ki ga država nima. Trenutnemu, v katerega je bilo vloženega že ogromno znanja in tisoče prostovoljskih ur, manjkajo posodobitve, ažuren nadzor na terenu in sistematično ozaveščanje. Ker je sistem tak, da prebivalci ne čutimo finančnih spodbud za ločeno zbiranje, seveda vsako plačljivo legalno odlaganje pomeni potencialno možnost, da se odpadki znajdejo v naravi. Poleg tega še vedno večina ljudi ni seznanjenih z vsemi, predvsem brezplačnimi možnostmi (zbiranje kosovnih odpadkov, prevzem gradbenih odpadkov itd.), kar je posledica slabega informiranja.
4. Sredi septembra boste tretjič v zgodovini Slovenije pripravili nacionalno prostovoljsko čistilno akcijo, tokrat z imenom Očistimo Slovenijo 2018. Kakšen obseg in učinek sta imeli prejšnji akciji in kakšen obseg ter učinek pričakujete tokrat?
Tradicionalne čistilne akcije so dobra popotnica in na koncu tudi lepo druženje krajanov. A na primer 30-letna tradicija čistilnih akcij predvsem na področju divjih odlagališč lahko kaže tudi na to, da nekateri 30 let in več odpadke neprimerno odlagajo, drugi pa za njimi čistij(m)o. To ni pravo naslavljanje problematike odpadkov, ki postaja vedno bolj pereča. Za letošnjo izvedbo smo se primarno odločili, ker smo se želeli priključiti svetovni pobudi World Cleanup 2018, ki bo v čiščenju sveta združila 150 držav sveta. Odpadki in okoljski problemi presegajo meje in interese, zato moramo biti tudi Slovenci zraven. Prejšnji dve akciji sta bili izrednega pomena v številnih pogledih: predvsem prva je pomenila prvi vseslovenski okoljski prostovoljski projekt, druga pa je združila še vedno rekordno množico prebivalcev Slovenije – s 14-odstotno udeležbo smo še vedno prvi v svetu. Za tem projektom so se zgodile mnoge druge vseslovenske pobude, pogovor o odpadkih smo dvignili na raven vsakdanjega življenja in dali mnogo spodbud za delo na tem področju. Tokrat sledimo cilju, da dosežemo prehod od čiščenja k boljšemu ločevanju, ponovni rabi in zmanjševanju nastajanja odpadkov. Da se končno začnemo pogovarjati, kako bomo rešili problem onesnaženja vod in kopnega s plastiko, hiperprodukcije predmetov, ki jih ni mogoče reciklirati, hitre pokvarljivosti izdelkov, uvajanja krožnega gospodarstva.
5. Zakaj bo tretja nacionalna prostovoljska čistilna akcija zadnja?
Tokratni poziv Še zadnjič je nekakšna provokacija. Dodatno nas sili, da potem nekaj storimo prvič, kar bo imelo mnogo širši učinek kot čistilne akcije. Seveda se zavedamo, da s tem stopamo na področje, ki ni več tako preprosto, kot je pobiranje odpadkov. A obstaja mnogo projektov in pobud, ki jih lahko usmerjeno in množično naslovimo tudi v prihodnjih letih. Na primer preprečevanje nastajanja divjih odlagališč, izogibanje plastiki za enkratno uporabo in metanju hrane stran, ponovna uporaba. Tudi sicer na lokalni ravni tradicija čistilnih akcij ostaja in gotovo ne bo kar zamrla, še vedno jo bomo podpirali. Vendar se bomo strokovno še bolj posvečali iskanju sistemskih, informacijskih in komunikacijskih rešitev za posamezno področje. Svet je danes drugačen in vse nas sili v bolj odločne in konkretne korake, kot je pobiranje odpadkov.
1. Pripravili ste strokovni posvet na temo divjih odlagališč. Kako velika težava so v Sloveniji še vedno takšna odlagališča?
Divja odlagališča ostajajo težava, čeprav se je v preteklih velikih akcijah večina dolgoletnih in velikih odlagališč s komunalnimi odpadki očistila. Kjer so ljudje, so odlagališča, temu pojavu še nismo naredili konca. Po ocenah v Sloveniji v naravi ostaja okoli 8000 odlagališč različnih velikosti od nekaj do tudi tisoč kubičnih metrov. Največja težava ostajajo gradbeni odpadki, ki predstavljajo okoli šest desetin odpadkov na divjih odlagališčih. Sledijo kosovni in tudi komunalni odpadki. Razmere so se predvsem pri zadnjih dveh vrstah zelo izboljšale, ker se je sistem ravnanja z odpadki, z zbirnimi centri, zbiranjem od vrat do vrat, zelo izboljšal. Pri ravnanju z gradbenimi odpadki pa je očitno s sistemom nekaj narobe, manjka ozaveščenosti, pravih informacij in tudi nadzor. Nadzor sicer izvaja približno 150 inšpektorjev na lokalni in nacionalni ravni, a to težav ne bo odpravilo. Z dvigom gospodarske rasti in naraščanjem skupnih količin odpadkov pa narašča tudi pojav smetenja oziroma nastajanje območij razpršenih odpadkov, za kar pravih rešitev sploh še nismo zares iskali.
Sicer so razlike med občinami precejšnje. Kjer temam, povezanim z odpadki, namenjajo veliko pozornosti, imajo urejeno tudi področje divjega odlaganja.
2. Glavni namen strokovnega dogodka je bil konkretno definirati mogoče rešitve. Kakšne so torej?
Čeprav je zakonodaja, ki ureja področje, obsežna in precej dobro urejena, je stvar živa in je smiselno namenjati pozornost spremembam v tistih delih, kjer bi lahko precej hitro odpravili anomalije, hkrati pa ne gre za velike zakonodajne spremembe. Tak primer je še bolj jasno definirana odgovornost, povezana tudi z vrsto odpadka. Neučinkovitost zakonodaje se kaže še v primerih, ko kazni ni mogoče izterjati. Ker se takrat nič ne zgodi, bi bilo za take primere kot tudi za območja, ki so v pristojnosti države, smiselno zagotoviti sredstva za čim hitrejšo sanacijo – saniranje vdora nevarnih snovi v podtalnico ali posledic požarov je neprimerljivo dražje. Dolgoročni uspeh lahko prinesejo ozaveščanje in informiranje prebivalstva ter poenostavljanje sistema ravnanja z odpadki. Kljub vsemu za dobro in hitro inšpekcijsko posredovanje manjka tudi inšpektorjev oziroma drugih nadzornikov. Ker je divje odlaganje in smetenje samo odraz trenutnega življenjskega sloga in sistema, ki smo ga za odpadke postavili, pa bi morali za prave rešitve težiti k zmanjšanju nastajanja odpadkov in izboljšanju celotnega sistema ravnanja z njimi pri nas in na ravni Evrope.
3. V Sloveniji je slišati precej ponosnih besed o dobrem sistemu ravnanja z odpadki. Zakaj se divje odlaganje sploh dogaja?
Naš sistem je bil razmeroma dobro zasnovan, čeprav je bilo v začetku premalo usmeritev in so bile občine in komunale prepuščene lastni volji in pameti. Kljub vsemu nas ta sistem postavlja med vodilne države na ravni Evropske unije, zato smo v vrhu tudi v svetu. Uspešni smo torej pri prvih korakih, pri ločenem zbiranju, poskusih zmanjševanja in ponovne uporabe. A vedno bolj se kaže, da v nadaljevanju ravnanja z odpadki, ko je govor o njihovem prevzemu, prodaji in recikliranju, sistem ne deluje dobro oziroma je dobro zastavljen samo za nekatere. Dodatno nas ovirajo slabe evidence podatkov o odpadkih – sem sodi tudi register divjih odlagališč, ki ga država nima. Trenutnemu, v katerega je bilo vloženega že ogromno znanja in tisoče prostovoljskih ur, manjkajo posodobitve, ažuren nadzor na terenu in sistematično ozaveščanje. Ker je sistem tak, da prebivalci ne čutimo finančnih spodbud za ločeno zbiranje, seveda vsako plačljivo legalno odlaganje pomeni potencialno možnost, da se odpadki znajdejo v naravi. Poleg tega še vedno večina ljudi ni seznanjenih z vsemi, predvsem brezplačnimi možnostmi (zbiranje kosovnih odpadkov, prevzem gradbenih odpadkov itd.), kar je posledica slabega informiranja.
4. Sredi septembra boste tretjič v zgodovini Slovenije pripravili nacionalno prostovoljsko čistilno akcijo, tokrat z imenom Očistimo Slovenijo 2018. Kakšen obseg in učinek sta imeli prejšnji akciji in kakšen obseg ter učinek pričakujete tokrat?
Tradicionalne čistilne akcije so dobra popotnica in na koncu tudi lepo druženje krajanov. A na primer 30-letna tradicija čistilnih akcij predvsem na področju divjih odlagališč lahko kaže tudi na to, da nekateri 30 let in več odpadke neprimerno odlagajo, drugi pa za njimi čistij(m)o. To ni pravo naslavljanje problematike odpadkov, ki postaja vedno bolj pereča. Za letošnjo izvedbo smo se primarno odločili, ker smo se želeli priključiti svetovni pobudi World Cleanup 2018, ki bo v čiščenju sveta združila 150 držav sveta. Odpadki in okoljski problemi presegajo meje in interese, zato moramo biti tudi Slovenci zraven. Prejšnji dve akciji sta bili izrednega pomena v številnih pogledih: predvsem prva je pomenila prvi vseslovenski okoljski prostovoljski projekt, druga pa je združila še vedno rekordno množico prebivalcev Slovenije – s 14-odstotno udeležbo smo še vedno prvi v svetu. Za tem projektom so se zgodile mnoge druge vseslovenske pobude, pogovor o odpadkih smo dvignili na raven vsakdanjega življenja in dali mnogo spodbud za delo na tem področju. Tokrat sledimo cilju, da dosežemo prehod od čiščenja k boljšemu ločevanju, ponovni rabi in zmanjševanju nastajanja odpadkov. Da se končno začnemo pogovarjati, kako bomo rešili problem onesnaženja vod in kopnega s plastiko, hiperprodukcije predmetov, ki jih ni mogoče reciklirati, hitre pokvarljivosti izdelkov, uvajanja krožnega gospodarstva.
5. Zakaj bo tretja nacionalna prostovoljska čistilna akcija zadnja?
Tokratni poziv Še zadnjič je nekakšna provokacija. Dodatno nas sili, da potem nekaj storimo prvič, kar bo imelo mnogo širši učinek kot čistilne akcije. Seveda se zavedamo, da s tem stopamo na področje, ki ni več tako preprosto, kot je pobiranje odpadkov. A obstaja mnogo projektov in pobud, ki jih lahko usmerjeno in množično naslovimo tudi v prihodnjih letih. Na primer preprečevanje nastajanja divjih odlagališč, izogibanje plastiki za enkratno uporabo in metanju hrane stran, ponovna uporaba. Tudi sicer na lokalni ravni tradicija čistilnih akcij ostaja in gotovo ne bo kar zamrla, še vedno jo bomo podpirali. Vendar se bomo strokovno še bolj posvečali iskanju sistemskih, informacijskih in komunikacijskih rešitev za posamezno področje. Svet je danes drugačen in vse nas sili v bolj odločne in konkretne korake, kot je pobiranje odpadkov.
