Hladna voda
Plavanje v hladnih divjih vodah nekaj naredi s tvojim živčnim sistemom, s tvojimi možgani, da v nekem trenutku zasijejo. Hlad te najprej omrtviči, dihanje se pospeši, a če se znaš umiriti, tvoje celotno bistvo zalije voda, in ko čez nekaj kratkih minut prideš na breg, se zaviješ v brisačo in se zazreš v tiho modrino jezera, premišljuješ samo še o tem, da bi šel še enkrat noter. In greš. In še enkrat. In počutiš se tako živega. Tako je kot meditacija telesa. Misli odplavajo. Ko voda ni več tako hladna, kot je zdaj, in je za nekaj stopinj toplejša, da res lahko zaplavam brez dvobojevanja z mrazom, se mi zdi, da se stopim s pokrajino, z jezerom. Da svet gledam iz druge perspektive, tako kot race ali ribe.
Včasih je dovolj, da v majhen potok na Rožniku zabrodim do kolen. Tudi takrat voda očisti misli in napne moč moje volje, kot da bi me krstila.
Spomnim se na odlomke iz knjige Walden ameriškega pisatelja in ljubitelja narave Henryja Davida Thoreauja, ki je tako rad pisal o svojem ribniku, ob katerem je živel in ki mu je rad rekel voda neba. Vsako jutro je plaval v njem. Ko se je po tem, še ves moker, brezdelno potikal po gozdu, se mu je zdelo, da so to njegovi najbolj plodoviti dnevi v življenju. »Marsikatero dopoldne sem se odkradel stran od ljudi, ker sem najdragocenejši del dneva raje preživel tako; kajti bil sem bogat, če ne z denarjem, pa s sonca polnimi urami in poletnimi dnevi, ki sem jih razsipno preživljal; in tudi ne obžalujem, da jih nisem več zapravil v delavnici ali za katedrom.«
Ker sem obsesivka, ki vsako stvar, ki me obsede, rada preučujem v knjigah, se na mojih knjižnih policah v zadnjem času kopičijo knjige o plavanju v divjih vodah, o Vikingih, o jezerih. Poezija, kratke zgodbe, romani, knjige o nevrologiji, živalih ... Zanima me, kdo vse od slavnih umetnikov in mislecev se je navduševal nad hladno vodo. Bilo jih je res veliko. V potoku v Jasni Poljani se je vsak dan namakal Tolstoj, njegova dolga brada je valovila po površini vode kot riba v krznenem plašču. Filozof Wittgenstein je ljubil severna morja, Darwin pa se je vsako jutro namakal v hladni vodi. Byron je vedno živel ob rekah ali jezerih, da je lahko plaval. Ko se je preselil v Benetke, je z nekim Benečanom in angleškim prijateljem tekmoval, kdo bo prvi iz Lida priplaval do Rialta. Byron je plaval skoraj štiri ure in zmagal. V spomin nanj so leta 1920 v Benetkah organizirali tekmovanje za Byronov pokal. Nekatera življenja so umetniška dela.
Morda najlepšo knjigo o tej temi je leta 1999 napisal Roger Deakin. Njen naslov je Waterlog in v njej piše o tem, kako se je nekoč odločil, da bo prečkal Anglijo tako, da bo v enem letu preplaval vse, kar mu bo prišlo naproti – reke, ribnike, jezera, bazene, kanale, prekope … Voda je postala njegov element. Deakin je izjemen pisatelj, ni čudno, da je knjiga kmalu po izidu postala velika uspešnica in danes velja že za naravopisno klasiko. Ta drobna knjiga je spremenila tudi odnos Angležev do svojih rek in voda, saj jim je šele Deakin orisal, kako veliko divjih in lepih rek in potokov imajo, čeprav seveda v njej ne umanjka ugotovitev o ekoloških katastrofah in onesnaževanju, ki uničujejo vodo in vodne živali ter rastline. O knjigi so leta 2001 govorili celo v spodnjem domu angleškega parlamenta. Deakin se je namreč boril proti privatizaciji rek, jezer in morske obale. Verjel je, da pripadajo vsem, prav tako je starše in učitelje spodbujal, naj otrokom dovolijo, da plavajo, varno seveda, v divjih vodah, in ne le v bazenih.
Knjiga je polna zgodb o vidrah, pticah, ki živijo ob vodi, žabah. Kot pravi, vidra, ko išče primeren prostor za svoje domovanje, vsako noč preplava več kot petindvajset kilometrov. Prav tako je to zgodba o ljudeh, ki jih je srečeval na bregovih.
Voda je eden najbolj poetičnih elementov, ugotavlja Deakin. Vijugasta je in v njej ni nikakršnega grobega gibanja, še kamen, ki ga vržemo v vodo, nežno potone do dna. In tudi v nekem turbulentnem kaosu se voda kot pesem drži svoje oblike. In seveda voda hrani tudi spomin na občutja, ki smo jih imeli, še preden smo se rodili.
