Kar si zaslužimo

Prvič sem se državnozborskih volitev lahko udeležil leta 1996. Takrat, na prejšnjih in vseh naslednjih volitvah so se pojavljala mnenja, da gre za usodno odločitev, od katere je odvisna prihodnost. Po svoje je to res, ker na vsakih državnozborskih volitvah odločamo o prihodnosti, vendar je vsakokratno opletanje z usodnostjo gotovo pretirano. Tudi tokrat, čez dva tedna, bomo v osami volilne kabine sprejemali pomembno odločitev. Najbrž spet ne usodno, vendar pomembnejšo kot po navadi.

Vsekakor kaže, da bodo volitve prinesle kakšen zanimiv prelom. Na primer glede Desusa. Upokojenska stranka je bila od leta 1996, ko je šla izpod okrilja takratne Združene liste socialnih demokratov in prvič samostojno nastopila na volitvah, članica vseh vladajočih koalicij, razen kratkotrajne pod formalnim vodstvom Andreja Bajuka in dejanskim vodstvom Janeza Janše leta 2000. Tokrat bi se moral zgoditi skoraj čudež, da bi se Desus spet uvrstil v državni zbor. Ne glede na to, kakšen politik je bil njen dolgoletni predsednik Karl Erjavec, se je pokazalo, da je prav on dolgo držal stranko nad vodo. Zdaj, ko ga ni, Desusa tako rekoč ni opaziti, svoje pa je seveda dodal popoln kaos v njem.

Druga stvar je, da se je vsaj ena od strank novih obrazov, ki kot gobe po dežju poganjajo predvsem od Janševega mandata 2004–2008 naprej, dokončno utrdila na prizorišču. Nenavadno je, da Levica, ki nima posebno velikega članstva ali močne terenske mreže, uživa dokaj konstantno podporo. In še bolj nenavadno je, da je utrjena stranka, katere program je edini, ki pod vprašaj postavlja temelj ureditve, kot jo imamo, kapitalizma. Kot kaže, pa bi lahko po popolni prelevitvi v pisani in bizarni druščini več že skoraj odpisanih strank Povežimo Slovenijo vsaj začasno preživela tudi stranka Konkretno, ki je na državnozborskih volitvah, tako kot Levica, prvič nastopila leta 2014. In pod imenom Stranka Mira Cerarja premočno zmagala.

A tokratne volitve ne bodo pomembnejše kot običajno zaradi tega. Leta in leta sem namreč poslušal ljudi, ki ne hodijo na volitve, ker jih politika ne zanima, ker se dogaja tam nekje daleč v Ljubljani ali še dlje in na njih nima vpliva. V zadnjih dveh letih pa se je pokazalo, kako brutalna je še vedno njena moč in kako neposredno lahko vpliva na vsakega od nas. Slovenci smo se v skoraj treh desetletjih po osamosvojitvi navadili, da je politika, država, nekje v ozadju, nekje daleč. To je vodilo do piš­mevuhovstva glede politike in splošno razširjenega prepričanja, da so vsi politiki enaki, se pravi enaki lopovi ali v najboljšem primeru enaki nesposobneži, kar se je kazalo v padajoči udeležbi tudi na najpomembnejših, državnozborskih volitvah. Leta 2018 je komaj presegla polovico.

Po izbruhu pandemije covida-19, ki se je najbrž bolj po naključju poklopil z aktualno Janševo vlado pod vodstvom njegove vedno bolj radikalno desne stranke, se je pokazalo, da lahko država še kako poseže v naša življenja. Samo država nas lahko za mesece zapre v meje občin, v kateri imamo stalno bivališče. Samo država lahko s policijsko uro določi, od kdaj do kdaj moramo biti med štirimi stenami. Samo država lahko prereže vezi med prijatelji in sorodniki, ki živijo nekaj kilometrov narazen. Samo država lahko za mesece zapre šole ter vzgojo in izobraževanje otrok tako rekoč popolnoma prepusti iznajdljivosti staršev. Samo država lahko stori še marsikaj. In samo država lahko v samo dveh letih temeljito pretrese okolje, v katerem živimo. Primerov, od prav nič skritega mesarjenja po vseh družbenih podsistemih do naraščajoče policijske represije, je več kot dovolj.

Izgovora, da volitve odločajo o nečem, kar je daleč od nas, o nečem, kar se nas ne tiče, ni več. Na volitvah se odloča o temeljnih vprašanjih vsakega od nas. Zato je izjemno pomembno, da se vsak misleč človek 24. aprila odpravi na volitve. Zato, da pokaže, da hoče spraviti moč države v prejšnje okvire, da hoče spremembo sedanje poti. Ali zato, da pokaže, da mu je ureditev, kot jo imamo zadnji dve leti, pisana na kožo. Zato, da si izvolimo služabnike ljudstva, kakršne si zaslužimo.