Kdor zmore ironmana, zmore vse!

»Če ne bi imel tega, bi že škripnil. S tekom ali kolesarjenjem odvržem negativno energijo, ki se nabira v vsakdanjem poslovanju. To ni šport, je meditacija, je boj glave in telesa s samim seboj,« nam pojasni podjetnik Dušan Olaj, ki ima od leta 2012 za seboj že sedem velikih ironmanov in deset ali enajst polovičnih, takšnih, kakršnega bodo speljali v nedeljo v slovenski Istri in italijanskem zamejstvu: najprej 1,9 kilometra plavanja, potem 90 kilometrov kolesarjenja, na koncu še 21 kilometrov teka. Najboljši bodo vse tri discipline skupaj opravili v približno štirih urah in pol.



Dušan Olaj je ambasador in del organizacijske ekipe Ironmana slovenske Istre. S triatlonom se je začel ukvarjati šele pri 50 letih: »Prej sem se 'šparal',« se pošali poslovnež. V resnici je bil v mladosti judoist, zaradi prometne nesreče je šport za nekaj časa obesil na klin, postal šahist. »Pri 45 letih sem začel teči. Maraton mi je bil premalo in sem šel na ultramaraton. A me tek nekako ni povsem zadovoljil. Vsak mora narediti inventuro, kaj pravzaprav hoče v življenju. Jaz sem jo pri 45 letih. Tedaj sem se zavedel, da če ne bom skrbel za zdravje, ne bom zadovoljen s seboj. Potem sem se lotil še plavanja in kolesarjenja, čeprav nisem nikoli prej zares plaval ali kolesaril.«



»Vse je v glavi. Če ne preklopiš, ti težko uspe. Jaz denimo na teden premalo vadim. Samo kakih sedem ur, moral bi vsaj 15 ur. Štiri ure tečem, dve kolesarim in eno uro plavam. Poleti mi je lažje. Konec tedna se v petek usedem na kolo in odpeljem do Lucije, v dobrih štirih urah. V nedeljo pa se s kolesom vrnem,« pravi Olaj. Med kolesarjenjem in plavanjem ni veliko priložnosti za premišljevanje, moraš biti osredotočen na tehniko, tek pa je idealen: »Med tekom rešujem poslovne probleme. Vzamem jih s seboj in jih poskušam v nekaj urah rešiti. Po navadi mi zmanjka časa in mi jih ne uspe obdelati do konca.«



»Najpomembnejša pridobitev triatlona je samozavest: da, uspelo mi je! Če sem zmogel to, zmorem še kaj drugega. Ta samozavest in pomirjenost sta pomembnejši kot srčni utrip,« pravi Jekleni Dušan, ki si kot vsi želi priti do svetovnega prvenstva vsaj v svoji starostni skupini. Letos maja se je preizkusil na izredno težkem ironmanu na Filipinih: »Morali smo teči pri 42 stopinjah Celzija, 80-odstotni vlagi, z izredno visokimi višinskimi razlikami kolesariti, na kolesu sem popil 25 litrov vode.«

Na jutrišnjem tekmovanju v Kopru se bo za naziv jeklenega potegovalo 1670 tekmovalcev, od tega 1400 v triatlonu, 270 pa v štafeti (po trije v ekipi). Največ prijavljenih je Italijanov (337), 301 Slovenec, 255 Avstrijcev, 158 Nemcev ... Najmlajši je star 18, najstarejša sta 79-letni Rus in 76-letni Nemec. Med njimi je kar precej poslovnežev. To postaja vse bolj menedžerski šport, saj moraš biti tudi v poslu res jeklene sorte, če želiš zdržati. Zato ni nič čudnega, če so včeraj v okviru prve slovenske iron­manske »polovičke« (uradno ji rečejo ironman 70,3, ker je namenjena rekrea­tivcem in opravijo polovične razdalje siceršnjega, zahtevnejšega ironmana) izpeljali tudi poslovno konferenco za menedžerje.


 

Tek, krompir in posel

»To je izredna priložnost za povezovanje in mreženje poslovnežev. Naša ideja je bila, da bi dogodek križali z dogajanjem na EXPO 2020 v Dubaju in na njem vzpostavili stike med arabskimi in poslovneži iz drugih delov sveta. Ne nazad­nje je to tudi turistični dogodek, lahko bi bila tudi konferenca IT. Menedžerji smo po naravi radovedni in se želimo srečati s kolegi. Jaz sam sem dokaz: na svojem prvem ironmanu v Zürichu sem na teku prehitel ruskega tekača. Začela sva se pogovarjati. Povedal mi je, da je zelo velik pridelovalec krompirja in da ima težave z njegovim skladiščenjem. Jaz sem mu omenil, da imam morda rešitev zanj. Ponudil sem mu skladiščenje krompirja pod posebnimi baloni. Čez pet mesecev me je poklical in sklenila sva odličen posel,« razkrije Olaj.

Tokrat sodeluje v štafeti, ker se varčuje za naslednji pravi ironman. »V naši skupini bo prvi začel Gašpar Gašpar Mišič, ki bo plaval, jaz ga počakam na Ukmarjevem trgu s kolesom. In ko Mišič priplava, bo na vrsti mojih 90 kilometrov. Trasa je zelo lepa, ampak ima tudi 1400 metrov vzponov, je torej težka. Računam, da bom kolesaril štiri ure. Zadnjih 21 kilometrov pa bo tekel odvetnik Marko Zorman iz Lucije,« pravi Olaj.
 

Znani tekmovalci

To še zdaleč niso edina znana imena. Med nastopajočimi bodo vsaj še Mirko Tuš, direktor Dane Marko Hren, predsednik uprave Panvite Peter Polanič, minister za okolje Jure Leben pa bo tekel v triatletski štafeti s pomočnikom direktorja Term Krka (plavalcem) Miranom Gasparijem in z Juretom Čaterjem (kolesarjem).



Zasluga za Ironman slovenske Istre gre Milanu Erženu, nekdanjemu trenerju poklicne kolesarske ekipe Adria Mobil, zdaj pa direktorju ekipe poklicnih kolesarjev Bahrein Merida (v prihodnje Bahrein McLaren) in predvsem svetovalcu bahrajnskega princa, šejka Naserja Bin Hamada Al Khalifa. Milan Eržen je s svojimi trenerskimi in mened­žerskimi metodami dosegel, da se je bahrajnski princ uvrstili na triatlonsko svetovno prvenstvo na Havajih. Seveda je treba dodati, da je princ Naser izreden garač in da veliko trenira.


 

Kako je uspelo Sloveniji?

Kako to, da je Sloveniji uspelo pridobiti licenco za ironman? Pred tremi leti so organizacijo prireditve zaupali Hrvatom v Pulju, ki pa se niso najbolj odrezali. Slovenija ima povsem drugačne izkušnje in odnos do teh prireditev. Milan Eržen je s podjetjem Swim Bike Run, ki ga je ustanovil skupaj s Tomažem Ambrožičem, Jurico Baračem in Markom Žunićem, že pred leti vložil kandidaturo za organizacijo ironmana v Sloveniji, a ga je tedaj Pulj prehitel. Zdaj so jih organizatorji sami prosili, ali bi se tega projekta lotili še pri nas, saj gre za športne podjetnike, ki so iron­man razvili že v Dubaju in Bahrajnu.



»Zakaj ne bi te svoje izkušnje uporabili tudi v Sloveniji? Ustanovili smo stran na FB, začeli kampanjo in pridobili 300 prostovoljcev. Poleg njih sodeluje še 300 prostovoljcev iz gasilskih in drugih društev, organizacij in inštitucij. Skupaj s 120 do 130 začasno zaposlenimi bodo poskrbeli za velik športni dogodek, ki je veliko zahtevnejši od denimo izvedbe velikega maratonskega teka. Ni prav lahko pridobiti 1600 udeležencev iz 48 držav in poskrbeti zanje,« pojasni Eržen. Sicer pa tako velikega in obsežnega športnega projekta, s toliko cestnimi zaporami, ki bodo trajale ves dan, in vsem spremljajočim v Sloveniji še ni bilo, poudarjajo organizatorji.
 

Prvo leto z izgubo

Pa tudi poceni ni vse skupaj. Za licenco mora Ironman slovenske Istre nosilcu blagovne znamke World Triatlon Corporation (v lasti kitajske družbe Dalian Wanda Group) vsako leto odšteti 250.000 evrov. Proračun prireditve je po Erženovih besedah ocenjen na 600.000 evrov. »Res smo s štartninami prejeli pričakovan znesek. Za polovični (amaterski) ironman 70.3 Slovenska Istra je štartnina znašala 245 do 265 evrov (odvisno od časa prijave). Zanimanje je bilo izjemno, saj se je po izpolnitvi maksimalnega števila pojavilo še vsaj 200 tekmovalcev, ki bi nastopili, vendar nam Ironman prvo leto tega ne dovoli. Prihodnja leta bomo lahko sprejeli več prijav in tudi profesionalne triatlete. Na celovškem iron­manu, ki velja za enega najbolje organiziranih na svetu, sprejmejo 3500 udeležencev. Toda štartnino razprodajo v prve pol ure, ko jo objavijo na spletu, to je opolnoči po koncu tekmovanja. Potem sprejmejo le še manjše število povabljenih ali takih, ki jih izžrebajo med neuspešnimi prijavljenci,« pravi Milan Eržen.



Polovični ironman je razdeljen v 12 starostnih skupin. Najboljši v vsaki skupini bodo dobili možnost za nastop na svetovnem prvenstvu polovičnega ironmana v Nici leta 2019. Toda, kdo bo dobil to mož­nost, bodo javno razglasili v nedeljo po tekmi ob 18. uri v Kopru. Če se ne bo takoj odzval in prinesel plačilne kartice ter vplačal štartnine, bo priložnost dobil naslednji uvrščeni iz skupine. V Kopru bodo kot nagrado razdelili 30 prostih mest za svetovno prvenstvo v Nici.
 

Poslovno mreženje in promocija

Ker štartnina še zdaleč ne zadošča za vse stroške prireditve, so pridobili podpornike. Med njimi so seveda STO in štiri obalne občine (vsi ti skupaj so prispevali manj kot 100.000 evrov). Eržen napoveduje, da bodo kljub sponzorjem in razprodani tekmi poslovali z izgubo. »Tega smo se zavedali že pred začetkom, vendar je to poslovni projekt, ki se bo poravnal v daljšem časovnem obdobju. Moj načrt je tudi, da bi povezal bahrajnske in dubajske poslovneže z evropskimi, in to še pred Expom 2020 v Dubaju.«

Tako Eržen kot Dušan Olaj sta poudarila številne poslovne pozitivne vplive teh tekmovanj. Po njunem ni drugega športnega dogodka, ki bi v državo privabil udeležence iz 48 držav. Mnogi pridejo na ogled trase že kdaj prej. Sicer pa ima vsak tekmovalec še vsaj dva ali tri spremljevalce in ostanejo vsaj štiri dni. Včeraj so se registrirali, danes oddajo kolesa, jutri bodo tekmovali, pred ponedeljkom ne bodo odpotovali, kar pomeni najmanj 20.000 prenočitev. Več kot dve tretjini jih spi v Portorožu. Kar nekaj jih je prišlo z avtodomi.