Kriza je okrepila moč kapitala nad delavci

Položaj delavcev v Sloveniji se je po osamosvojitvi države leta 1991 bistveno spremenil, pravi direktor Inštituta za delo pri pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mitja Novak: »Njihova odvisnost od delodajalcev je bolj očitna. Prav zaradi te spremembe je izrednega pomena, da država s svojo zakonodajo ustrezno varuje pravice delavcev.« Pred praznikom dela smo se z njim pogovarjali o položaju in pravicah delavskega razreda. Starim nesoglasjem med delom in kapitalom se je v sodobnem času pridružilo prekarno delo in najemanje delavcev prek agencij. Pred 132 leti je delavstvo v Chicagu v Združenih državah Amerike na protestih zase zahtevalo več pravic in osemurni delavnik. Kri je tekla med policisti in delavci. V spomin na te majske dogodke je organizacija socialističnih in delavskih strank Druga internacionala leta 1889 razglasila 1. maj za praznik delavstva in dela.

Filozof Slavoj Žižek je v času najhujše gospodarske krize pred desetimi leti napovedal, da bo, ko se bo iztekla, kapitalizem za delavca še bolj surov. Ali lahko rečemo, da so se njegove napovedi potrdile, če se omejimo na Slovenijo in Evropsko unijo? Kaj glede tega ugotavljajo raziskovalne ustanove, kot je vaš Inštitut za delo?

Žal se napovedi filozofa Slavoja Žižka uresničujejo. Kapitalizem je delavcem danes dejansko bolj nenaklonjen, predvsem se povečujejo vplivi kapitala. Seveda je k temu najbolj prispevala globalizacija, saj delodajalci tudi pri upravičenih zahtevah delavcev po izboljšanju njihovega položaja takoj zagrozijo z ukinitvijo dejavnosti v Sloveniji in selitvijo v »cenejše« države. Pri tem gre za cenejše tako glede pogojev za proizvodnjo, kot so recimo cena energije, davki in okoljske dajatve, kot glede stroškov za plačilo delovne sile. Naš inštitut ugotavlja te tendence, ki pa se kažejo tudi v drugih državah: o tem imamo vrsto prispevkov v francoski reviji METIS – Correspondances Européennes du Travail, evropski korespondenci o delu.

Kako bi danes opredelili delavski razred? Ob takšnih priložnostih, kot je 1. maj, govorimo o delavcih in na splošno si predstavljamo, da so to predvsem industrijski delavci.

V današnjem času pojem delavski razred seveda ne zajema več le fizičnih delavcev, ampak bistveno širše, vse zaposlene. Slovenski zakon o delovnih razmerjih v petem členu opredeljuje za delavca vsako fizično osebo, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Če tako zaposlenim dodamo še tiste, ki opravljajo tako imenovano prekarno delo, danes pravzaprav vsi skupaj tvorijo tako imenovani delavski razred.

Na področju delovnega prava imate dolgoletno in raznoliko kariero, ki vam omogoča dober vpogled v to področje in primerjave različnih obdobij. Ali slovenska delovnopravna zakonodaja po 27 letih, kar je Slovenija samostojna država, bolje varuje zaposlene, kot jih je leta 1991 ob osamosvojitvi?

V obdobju od osamosvojitve, ki je prinesla tudi spremembo družbenega sistema, se je položaj delojemalcev bistveno spremenil. Njihova odvisnost od delodajalcev je bolj očitna, njihov pogajalski položaj, ki ga dosegajo predvsem prek sindikatov, pa šibkejši. Prav zaradi te spremembe je izrednega pomena, da država s svojo zakonodajo ustrezno varuje pravice delavcev, tudi upoštevaje mednarodne norme s tega področja. Res pa je, da dokler bodo v mednarodnem merilu še vedno zelo velike razlike v ureditvi delovnih razmerij, bo to pomenilo nevarnost tako za pravice delavcev v državah, ki so trenutno še širokosrčne, kakor posledično za svetovni mir. Ne smemo pozabiti, da je bila Mednarodna organizacija dela – MOD oziroma z angleško kratico ILO – pred stoletjem ustanovljena prav za zagotavljanje miru. Poudarek je bil na harmonizaciji predpisov, ki urejajo delovna razmerja in socialno varnost. Če ima neka država do delavcev prijazno zakonodajo, recimo krajši delovnik, več dopusta, odmore in boljše plačilo za delo, kakor neka druga, bodo izdelki iz države, ki delavcem daje manj, na mednarodnem trgu lahko cenejši. Mednarodna konkurenca, temelječa na izkoriščanju delavcev, pa je bila v preteklosti eden od razlogov za spopade.

Kako je v Sloveniji na razmerje med zaposlenimi in delodajalci vplival zakon o delovnih razmerjih iz leta 2013? Na splošno velja mnenje, da je delodajalcem dal več kot delavcem. Skrajšal je odpovedne roke za zaposlene, izračun odpravnine je manj ugoden, na drugi strani je recimo zagotovil odpravnino, čeprav nizko.

Zakon iz leta 2013 je uredil delovna razmerja v Sloveniji za svoj čas ustrezno, vendar se situacija tudi na tem področju zelo hitro spreminja. V času sprejemanja veljavnega zakona o delovnih razmerjih nismo imeli toliko prekarnega dela kot zdaj, tudi ne toliko agencijskega dela, zaposlovanja prek s. p. in podobno. V prihodnje bo treba tem novim oblikam zaposlitve gotovo posvetiti več pozornosti – torej zakonski ureditvi posledic, tako v delovnem pravu kot v pravu socialne varnosti.

Kot direktor Inštituta za delo imate razvejane stike s kolegi iz drugih držav. Kaj je v ospredju razprav o delovnopravni ureditvi, kadar se zberete strokovnjaki na mednarodnih srečanjih?

V razpravah s kolegi iz tujine – zaradi primerljivosti se omejujem zlasti na kolege iz Evrope –, je vedno govor o vprašanjih, kot je deregulacija delovnega prava, o postopnem zmanjševanju delavskih pravic delavcev ter o tem, kako ta trend ustaviti. Veliko se pogovarjamo o večanju vpliva kapitala tudi na zakonodajne postopke in sprejemanje novih, za delavce manj ugodnih ureditev. Tudi prenos precejšnjega dela regulacije delovnih razmerij z višjih pravnih virov na nižje lahko pomeni za pravice delavcev velik udarec – na primer prenos urejanja razmerij z delodajalci iz splošne kolektivne pogodbe na panožno, kaj šele podjetniško.

Pred desetimi, petnajstimi leti so nekateri slovenski strokovnjaki za delovno pravo in trg delovne sile ter ekonomisti predvidevali, da bo zaradi staranja prebivalstva Sloveniji postopno začelo primanjkovati delovne sile, zato bo ta za delodajalce vse bolj dragocena in cenjena, tudi starejši delavci. Ali se je to zgodilo?

Staranje prebivalstva in tudi razmeroma velika selitev prebivalstva, ki je v najbolj produktivnih letih, v tujino, na tuje trge delovne sile, bosta na daljši rok gotovo imela negativne posledice. Če nam bo primanjkovalo delovne sile, ker bo mladih relativno premalo, starejših pa vedno več, bo to pomenilo tudi neposredne posledice za pokojninski sistem. Glede samega zaposlovanja in razpoložljive delovne sile bo sicer posledice blažilo dejstvo, da se proizvodnja vse bolj avtomatizira in robotizira, vendar se bo v prihodnosti pri nas gotovo še bolj pojavilo vprašanje zaposlovanja delavcev iz tujine. Če vemo, da marsikateri delavec iz ekonomsko manj razvitih držav pri nas privoli tudi v relativno nizko plačilo, ki pa je še vedno višje, kot bi ga dobil v svoji državi, lahko tudi zaradi tega pričakujemo znižanje pravic delavcev v dolgoročnem obdobju. Gre za to: ali privoliš v enako plačilo za več dela ali za enak obseg dela sprejmeš manjše plačilo, drugače te lahko nadomesti cenejši tujec.

Po temeljni izobrazbi ste ekonomist, doktorirali ste iz prava. Preden ste postali direktor Inštituta za delo, ste bili univerzitetni profesor in dekan, delujete tudi na ravni društva za delovno pravo, vključeni ste v mednarodne povezave ... Že iz bogatih osebnih izkušenj lahko povzamete, kako se je v zadnjih desetletjih spreminjala Slovenija, če se osredotočimo le na položaj delavca, delovne sile.

V obdobju pred letom 1990 so bile pravice delavcev seveda povsem drugače obravnavane, upoštevaje samoupravljanje. Po letu 1990 so se zadeve bistveno spremenile – iz medsebojnih razmerij smo prešli v odvisno delo, delavec ni več v taki meri enakopraven partner delodajalcu. Zato je treba namenjati več pozornosti združevanju delavcev, da bodo lažje, kot skupina, dosegli svoje cilje. Sindikalno delovanje se bo moralo okrepiti, vendar z drugačnimi oblikami sindikalnega boja kot v preteklosti. Če sindikat na primer uporabi stavko, ko je situacija za to neprimerna, lahko dobesedno škoduje interesu svojih članov.

Kakšna je po vašem predvidevanju prihodnost prekarnega dela, ali bo dobivalo vse večje razsežnosti?

Prekarno delo je danes realnost, gotovo nas bo spremljalo tudi v prihodnje. Če najprej ugotovimo, da nekateri posamezniki celo želijo delati v takšnem razmerju do naročnika dela, ker menijo, da so tako bolj svobodni, pa večina išče priložnost za delo prek agencij, ker ne dobijo ustreznejše oblike zaposlitve. Glede na realnost je gotovo, da se bo treba tudi v zakonodaji temu prilagoditi in sprejeti ustrezne zakonodajne rešitve za zavarovanje pravic delavcev v novih oblikah razmerij z delodajalcem.

Bo delavstvo vse bolj odvisno od agencij, ki za različno dolgo obdobje posredujejo delovno silo v najem naročnikom?

Agencije, ki posredujejo delo, so po razvitem svetu realnost. Če delajo skladno z zakoni, v Sloveniji predvsem z zakonom o delovnih razmerjih, lahko celo pripomorejo k primerni varnosti zaposlitev – napoteni delavec se vrne v agencijo, kot neha delati v podjetju, s katerim je agencija sklenila dogovor. V preteklosti smo imeli v povezavi z agencijami za posredovanje delovne sile tudi negativne primere, paziti je treba, da se takšna praksa ne ponavlja.

Ali v strokovnih krogih vendarle menite, da dolgoročni razvoj gospodarstva lahko temelji le na rednih zaposlitvah?

V današnjem času in tudi v prihodnosti bodo gotovo obstajale različne oblike zaposlitve delavcev, kar bo treba ustrezno zakonsko urediti. Predvidevamo pa lahko, da bo bodoči razvoj gospodarstva še vedno temeljil na rednih zaposlitvah, tudi zaradi usposobljenosti posameznika za konkretno delo, njegovega specifičnega znanja. Vsekakor je za delodajalca pomembno, da ima lojalne, produktivne in usposobljene delavce. Bo pa gotovo potreben ponoven razmislek o ureditvi možnosti prenehanja delovnega razmerja v smislu kompromisa med zaščito zaposlenega na eni strani in možnostmi delodajalca na drugi strani, zlasti v primerih zmanjšanja obsega dela in podobno.