Premalo igrajo, preveč tekmujejo
Težka pot mladih nogometnih legionarjev do preboja v člansko moštvo in vidnejših vlog.
Odpri galerijo
Žan Celar je bil pred leti najboljši strelec mladinskega moštva Rome, zdaj si v 22. letu starosti išče nogometni prostor pod soncem v drugi italijanski ligi pri Cremoneseju. FOTO: AS Roma
Si videl fanta, gol je dosegel. Dober je, sploh če igra za Sampdorio,« me je po prijateljski tekmi mladih nogometnih reprezentanc do 21 let Slovenije in Rusije pobaral moj piranski prijatelj Uroš. Šport ima rad, še posebno igre z žogo. Pozna ga veliko Slovencev in oni njega. Kdor se ustavi v Piranu v kavarni ob morju, že ve, kdo je. Če ne drugega, so deležni postrežbe, kot se spodobi, prijaznih besed, kot so dober dan, prosim, hvala ... Da, kar težko je verjeti, da še obstajajo tudi tako omikani natakarji.
Uroš še zdaleč ni prvi, ki me je opozoril na kakšen biser, pravzaprav se mi tako rekoč vsak teden zgodi, da me kdo od znancev ali prijateljev pobara o čudežnih fantih messijevskega talenta. Mnogi so presenečeni, ko jim povem, da me (še) ne zanimajo. Če bi bil res »Messi« ali »Dončić«, bi, verjemite mi, že vedel.
Nik Prelec, o katerem mi je govoril Uroš in ki ga je »čez noč« odkril ter porinil v reprezentanco do 21 let novi selektor Milenko Ačimović, je le eden od številnih slovenskih messijev. Nanje preprosto ne padam, ker mi tako pravijo izkušnje. Ne le moje, temveč obče, ki jih na najboljši način razgalja prav zdajšnja Kekova reprezentanca.
Koliko od petnajstih, šestnajstih najbolj izpostavljenih reprezentantov je v najstniških letih izbrusila tujina? Kdo med njimi ni igral vsaj sezone v slovenski nogometni ligi? Haris Vučkić! Tudi Jan Oblak je imel, na primer, pred odhodom v Benfico pri šestnajstih letih za seboj polno sezono v vratih Olimpije. Ali Tim Matavž, ki je pri sedemnajstih odšel v Groningen z že lepim številom prvoligaških golov. Od čudežnih fantov, ki so se v gimnazijskih letih odpravili v tujino, ne da bi občutili člansko tekmovalnost v SNL, ker naj bi bili nadarjeni, Kek in njegovi predhodniki niso imeli prav veliko. Prej nič.
Kako občutljivo obdobje v – telesnem in igralnem – razvoju posameznika so najstniška leta, kažejo primeri številnih slovenskih messijev, ki so šli čez brušenje in selekcijske bitke pri najslovitejših klubih, kot so Milan, Inter, Bayern, Fiorentina, Roma ... V manj slovitih jih je tako ali tako na desetine. Mnogi med njimi so bili celo med najboljšimi v moštvih, a so bili pozneje srečni, če so svoje nogometne sanje izživeli v slovenskem klubu. Zato, če bosta med njimi dva nekoč v najboljšem slovenskem moštvu ključna moža, kaj šele trije, bo že kar čudež.
Kekov in na splošno slovenski problem je konceptualni: Slovenija si ne more obetati veliko, če sama (pri Olimpiji, Odrancih ali Biljah) ne bo vzgajala in vzgojila reprezentanta z dodano igralno vrednostjo. Ker prehitrih odhodov messijev ne bo mogoče ustaviti. In zato, da Slovenija v dveh tekmah z ne prav močno Grčijo, a vidno ustvarjalnejšo v igri, ne bo upala le na moštveni duh in »krompir«. Veliko krompirja, kot bi lahko sodil po seštevku statistike obeh dvobojev: 61:39 odstotkov v posesti žoge in 22:6 v strelih.
Pa še o Milenkovih, prej Primoževih 21. Tudi oni premalo igrajo (ali ne znajo?), a veliko tekmujejo.
Uroš še zdaleč ni prvi, ki me je opozoril na kakšen biser, pravzaprav se mi tako rekoč vsak teden zgodi, da me kdo od znancev ali prijateljev pobara o čudežnih fantih messijevskega talenta. Mnogi so presenečeni, ko jim povem, da me (še) ne zanimajo. Če bi bil res »Messi« ali »Dončić«, bi, verjemite mi, že vedel.
Nik Prelec, o katerem mi je govoril Uroš in ki ga je »čez noč« odkril ter porinil v reprezentanco do 21 let novi selektor Milenko Ačimović, je le eden od številnih slovenskih messijev. Nanje preprosto ne padam, ker mi tako pravijo izkušnje. Ne le moje, temveč obče, ki jih na najboljši način razgalja prav zdajšnja Kekova reprezentanca.
Slovenska reprezentanta do 21 let, Timi Max Elšnik, ki po vrnitvi iz Anglije rešuje kariero pri Olimpiji, in Nik Prelec (desno), ki je še v ožji selekciji Sampdorie, sta izpustila vzgojo v SNL. FOTO: Jure Banfi
Koliko od petnajstih, šestnajstih najbolj izpostavljenih reprezentantov je v najstniških letih izbrusila tujina? Kdo med njimi ni igral vsaj sezone v slovenski nogometni ligi? Haris Vučkić! Tudi Jan Oblak je imel, na primer, pred odhodom v Benfico pri šestnajstih letih za seboj polno sezono v vratih Olimpije. Ali Tim Matavž, ki je pri sedemnajstih odšel v Groningen z že lepim številom prvoligaških golov. Od čudežnih fantov, ki so se v gimnazijskih letih odpravili v tujino, ne da bi občutili člansko tekmovalnost v SNL, ker naj bi bili nadarjeni, Kek in njegovi predhodniki niso imeli prav veliko. Prej nič.
Kako občutljivo obdobje v – telesnem in igralnem – razvoju posameznika so najstniška leta, kažejo primeri številnih slovenskih messijev, ki so šli čez brušenje in selekcijske bitke pri najslovitejših klubih, kot so Milan, Inter, Bayern, Fiorentina, Roma ... V manj slovitih jih je tako ali tako na desetine. Mnogi med njimi so bili celo med najboljšimi v moštvih, a so bili pozneje srečni, če so svoje nogometne sanje izživeli v slovenskem klubu. Zato, če bosta med njimi dva nekoč v najboljšem slovenskem moštvu ključna moža, kaj šele trije, bo že kar čudež.
Kekov in na splošno slovenski problem je konceptualni: Slovenija si ne more obetati veliko, če sama (pri Olimpiji, Odrancih ali Biljah) ne bo vzgajala in vzgojila reprezentanta z dodano igralno vrednostjo. Ker prehitrih odhodov messijev ne bo mogoče ustaviti. In zato, da Slovenija v dveh tekmah z ne prav močno Grčijo, a vidno ustvarjalnejšo v igri, ne bo upala le na moštveni duh in »krompir«. Veliko krompirja, kot bi lahko sodil po seštevku statistike obeh dvobojev: 61:39 odstotkov v posesti žoge in 22:6 v strelih.
Pa še o Milenkovih, prej Primoževih 21. Tudi oni premalo igrajo (ali ne znajo?), a veliko tekmujejo.
