Moda je čudovit kanal za prenos pomembnih sporočil

Kristina Burja, modna oblikovalka in ustanoviteljica blagovne znamke Krie Design, svojo estetiko ustvarja na znanosti, oblačila pa na zgodbah iz morja, odpadkov in inovacij. V sodelovanju z dalmatinskim ribičem Božidarjem Blaslovom je ustvarila kolekcijo iz recikliranih ribiških mrež. O trajnosti ne govori kot o ideologiji, ampak kot o tihem luksuzu prihodnosti, kjer vsak šiv pomeni odgovornost, vsaka etiketa pa vprašujoč pogled.

Med elegantnimi vilami z začetka 20. stoletja in razgibano modrino Kvarnerskega zaliva je letos prvič potekal Unwasted, mednarodni forum, posvečen prihodnosti brez odpadkov. A to ni bila le še ena konferenca, ampak dogodek, na katerem so svoje delo dali na ogled znanstveniki, inovatorji, podjetniki, arhitekti, modni oblikovalci in ribiči. Vizije o krožnih ekonomijah niso ostale v powerpointu, temveč so se preoblikovale v materiale, izdelke in kolektivno zavedanje, da lovimo zadnji vlak za rešitev planeta in sebe. Med govorci iz različnih svetov je pritegnila pozornost Kristina Burja, modna oblikovalka in ustanoviteljica blagovne znamke Krie Design z modno revijo, ki jo je uprizorila kar na ladji.

Konferenco Unwasted ste zasnovali zelo inovativno. Pritegnila je zanimiva in pomembna imena iz sveta avtomobilske industrije, lokalne slovenske in hrvaške politike, znanstvene sfere, modni svet ...

Res nam je uspelo združiti raznolike svetove, a v resnici smo se na Unwasted vsi zbrali z istim ciljem: uresničevati trajnost na vsakem koraku. To ni bila konferenca za okrogle mize, ampak za konkretne povezave, za prihodnost, ki jo oblikujemo skupaj. Mislim, da smo ustvarili platformo, ki lahko preraste v pomembno točko srečevanja ustvarjalcev, znanstvenikov in gospodarstva na evropski ravni.

O trajnosti danes nenehno govorimo in pogosto deluje kot piarovska floskula, vi pa ste na začetku foruma o njej govorili kot o magiji. O čem ste pravzaprav govorili?

Magija se zgodi, ko uresničiš nekaj, za kar so ti vsi rekli, da ni mogoče. Trajnost je velik izziv, ker zahteva spremembo miselnosti in sistemov. A ko nečemu daš obliko, čustvo in zgodbo, se človek poveže z idejo. Zato je moda močan kanal. V zadnjih desetih letih sem v okviru Green Fashion Weeka videla, kako lahko estetika odpira vrata dialogu. Tekstilna industrija je po naftni industriji najnevarnejši onesnaževalec – kupujemo preveč, nosimo premalo. A hkrati ima moč, da se spremeni v eno najinovativnejših sil za spremembo. Ponosna sem, da smo z majhnimi koraki začeli vrteti tisti mali zobnik, ki lahko sproži velik stroj.

A moda je tudi čudovit kanal za prenos pomembnih sporočil. Ljudje jih lažje sprejmejo, ker je estetska, lepa. Sporočila o okolju so z modo zapakirana elegantno in prepričljivo.

Modna industrija je torej hkrati problem in del rešitve. Lahko modni oblikovalci postanete glasniki nove dobe?

Točno to. Vprašanje, kdo je izdelal tvoja oblačila, ni le etika, je tudi ekonomija. Moramo se vprašati: Kdo je to izdelal? Kje? Je to naredil otrok brez pravic, prisilni delavec? Ali pa je bil pošteno plačan ustvarjalec iz Slovenije ali Hrvaške? Mi, potrošniki, smo tisti, ki izbiramo. Ko zahtevamo, da se dela drugače, se bo spremenilo tudi tržišče. Govorimo o lokalni proizvodnji, o dostojnem delu, o sledljivosti materialov. To so tudi priložnosti za regije, ki so bile industrijsko odrinjene. Oblikovalci smo lahko glasniki nove dobe, če ustvarjamo zgodbe, ki jih lahko potrošnik razume in podpre.

Na svoji modni reviji ste pokazali, da škodljiva proizvodnja vpliva tudi na naše zdravje. Lahko navedete primer?

Seveda. Tekstilna veriga je pogosto toksična, od gojenja bombaža s pesticidi do barvanja s kemikalijami, ki se prenesejo na kožo. Hlače, ki puščajo barvo, niso le modni problem, ampak zdravstveno vprašanje. Predstavljajte si, da bi bila na etiketi opozorila, kot jih imamo na cigaretah. In ko ta oblačila zavržemo, pogosto končajo na rajskih plažah ali sežigališčih, nikakor pa ne v trajnostnem krogu.

Je težko loviti ravnotežje med estetiko, kreativnostjo in skrbjo za okolje?

Je, sploh zaradi cen. A ne smemo pozabiti: naše mame in babice niso bile milijonarke, pa so bile vedno urejene in šik. Imeli so krojačice, kakovostna oblačila, ki so trajala. Tudi danes je to mogoče, le da ni primerljivo z množično proizvodnjo. Cene trajnostne mode so realne, a moramo oblikovati zavedanje, da ni treba kupiti desetih poceni majic, ampak eno kvalitetno.

Vi o trajnosti ne le govorite, ampak jo nosite.

Ja, v tem trenutku imam na sebi tkanino rastlinskega izvora, narejeno iz odpadkov pri proizvodnji alkohola – piva in džina. Razlika je, da za to tkanino ni treba gojiti novih rastlin, saj nastane iz odpadka. In kar je najboljše, formulo je razvila mlada hrvaška znanstvenica, ki je prehitela celo pivovarske velikane, ki so leta neuspešno iskali patent. V tej zgodbi sta moda in znanost v sozvočju, kar je zame popoln primer prihodnosti krožne ekonomije.

Kako bi opisali sodelovanje z ribičem Božidarjem Blaslovom?

Božidar me je našel na internetu. Videl je, da ustvarjam kolekcije iz recikliranih ribiških mrež (Econyl). Poklical me je in nastala je kolekcija KriProVir. V letu in pol so zbrali 75 ton mrež, ki se zdaj reciklirajo v Ljubljani. Modna revija na ladji, dvigovanje mrež, kolekcija … Ko ljudje vidijo izdelek, razumejo sporočilo. In kličejo: »Imam mrežo, vem, kje je …« To je živa ekonomija, ki jo omogoča dizajn. To je moč mode.

Moda danes ni le estetika, ampak je tudi prostor znanosti, inovacij …

Zato smo ustvarili Unwasted Forum. Lani smo predstavili projekt Krie Provir in vzbudili zanimanje Svetovne akademije znanosti in umetnosti. Tri dni smo poslušali rešitve iz različnih sektorjev, od trajnostnega turizma, jedrske energije do projektov princa Nikole Petrovića Njegoša.

Imeli smo celo modno revijo ob jedrski okrogli mizi in Charles Oppenheimer, vnuk J. Roberta Oppenheimerja, je rekel, da tega še ni doživel. A to je prihodnost: povezovanje ustvarjalnosti, trajnosti in znanosti. Zato sem ustvarila Unwasted Forum kot prostor povezovanja ustvarjalnosti, znanosti in trajnosti. In veste, kaj? To ni provokacija. To je realnost sveta, v katerem moramo povezovati, kar je bilo nekoč ločeno.