Pod vodstvom mladega režiserja in vizualnega umetnika Ivana Lobode je Koper in Koprsko gledališče  minuli teden že šestič postal prizorišče gledališkega festivala Fuga, na katerem so sodelovale akademije iz Slovenije, Slovaške, Poljske in Švice. Akademija iz Beograda se zaradi socialne in politične krize v Srbiji letošnjega dogodka ni mogla udeležiti.

Ivana Lobode ni mogoče stlačiti v en predalček. Je pianist, vizualni umetnik, gledališki režiser, igralec … Dvanajst let študija klavirja je sklenil s koncertom v Tartinijevem gledališču v Piranu, nato pa se po likovni gimnaziji v Kopru odločil za študij gledališke režije na univerzi Middlesex v Londonu. Za diplomsko predstavo, avtorski projekt po motivih Slehernika, je ob diplomi prejel tudi nagrado za izjemen umetniški dosežek.

Na Art vikendu, ki je potekal konec maja, se je predstavil z videoinstalacijo Kamniti spalec, ki jo je navdihnila istoimenska zbirka Maka Dizdarja, v kateri posebno vlogo zavzemajo stečki, nagrobniki iz 12., 13. in 14. stoletja, z navdihujočimi poetičnimi zapisi o življenju in smrti, minljivosti in ljubezni.

Lahko si predstavljamo, kako ste preživeli minuli vikend. Festival Fuga je dokončno postavil Koper na zemljevid najvidnejših študentskih gledaliških festivalov v Evropi. Kaj je prinesel tokrat?

Letošnja edicija je posvečena tistemu, kar pogosto ostane preslišano: tihi travmi, ki se prenaša skozi generacije; nasilju, ki se zgodi tam, kjer bi morali biti varni; mitom, ki oblikujejo naše vloge, ne da bi jih razumeli. Kaj pomeni govoriti v času, ko so besede izčrpane? Kaj pomeni uprizarjati v svetu, ki je vedno bolj resničen v svoji brutalnosti in vedno bolj izmišljen v svoji podobi?

Tokrat na festivalu ni bilo študentov beograjske akademije.

Žal se ga zaradi politične situacije v Srbiji niso mogli udeležiti. Študenti FDU so med pobudniki protestov, na Fugi pa so večkrat gostovali. Manjkali so. Letos sem vodil tudi okroglo mizo Biti umetnik danes, kjer smo odprli ravno to temo – vlogo umetnika v času družbenih pretresov.

Kakšna je odgovornost umetnika v tem obdobju? Kaj vas kot umetnika najbolj boli?

Pomanjkanje empatije. Hitrost, s katero presojamo, obsojamo, pozabljamo. Mislim, da je odgovornost umetnika danes predvsem v tem, da ohranja prostor za čutenje. Da širi empatijo – ne kot slogan, ampak kot prakso.

Zakaj Fuga?

Fuga je presledek – med zvrstmi, jeziki, ljudmi. Je pobeg, a tudi srečanje. Kot v glasbeni fugi: različni glasovi iščejo skupni prostor.

Zdi se, da je imel festival še več pozornosti, še več obiskovalcev …

Letos smo začutili, da Fuga presega meje študentskega festivala, postaja prostor dialoga in skupnosti ter vztraja pri ranljivem dejanju srečanja. Študenti so v Kopru preživeli šest dni in ustvarili prijateljstva in mednarodne navezave za potencialno skupno delo v prihodnosti. O teh študentih umetnikih bomo še slišali, nekateri od njih bodo postali pojem evropskega gledališča.

Prvič ste se odprli tudi vizualni umetnosti. Poleg Koprskega gledališča pod vodstvom Katje Pegan sodelujete tudi z Obalnimi galerijami Piran in programom Boundary Crossing Gledališča Glej.

Sodelovanje z Obalnimi galerijami in Glejem je bilo korak naprej. Razstavni segment, v katerem študentke in študenti vizualne umetnosti vstopajo v dialog s tematikami gledaliških uprizoritev, je nastal pod mentorstvom Marka Čeha in metode Boundary Crossing.

Še vedno se govori o vaši predstavi Mali princ v Koprskem gledališču. Sanjske podobe iz predstave nosijo s sabo tako najmlajši kot vsi tisti, ki se še kar učimo »gledati s srcem«. Zakaj v tem času postaviti na oder Malega princa?

»Gledati s srcem« je eden najnežnejših naukov, kar jih poznam. Govori o pogledu, ki ni kritičen, temveč sočuten. V času, ko je pogled pogosto orodje presoje ali nadzora, je to globoko subverziven poziv: videti drugega brez strahu, brez maske. Mali princ nas uči odnosa – do sveta, do drugega, do sebe. In to bo vedno aktualno.

Zato se mi je zdelo nujno, da ga ne »uprizarjamo«, temveč da ga doživimo skupaj z občinstvom – s podobami, zvoki, tišino.

Trenutno ste sredi priprav na predstavo po še enem poetičnem literarnem delu Alessandra Baricca Ocean, v katerem igra glavno vlogo morje. Morje kot zdravilo, morje kot hrepenenje, upanje?

Ocean morje je oda morju in vsem, ki ga opazujejo, da bi razumeli sebe. Je zgodba o ljudeh, ki bi radi živeli, pa ne znajo ali ne morejo, ker jih zadržujejo izgube, strahovi, preteklosti. Morje v romanu ni prostor oddiha, ampak snov, ki preizkuša. Je zdravilo in rana hkrati. In prav to me je pritegnilo: morje kot prostor preobrazbe – tihe, notranje, pogosto boleče. V njem se brišejo meje med posameznikom in svetom. Zdi se mi, da tudi gledališče išče prav to, tisti rob, kjer se nekaj konča, da bi se nekaj drugega lahko začelo.

Kaj morje pomeni vam, rojenemu Pirančanu, ki ima vsako jutro privilegij, da ga lahko zagleda in začuti?

Ob meni je od rojstva. Ko ga ni – kot takrat, ko sem živel v Londonu –, začutim, da mi nekaj manjka. Ni samo kulisa, je prostor zavesti. Morje misli, čuti, odzvanja. V njem se vse začne – in konča. Je ritem, ki se ti vtisne v telo, in tišina, ki vedno nekaj pove.

Kdaj ste začutili, da se morate ukvarjati z gledališčem?

Tega se ne spomnim. Od nekdaj je bilo tako.

Ivan Loboda s svojo dolgoletno prijateljico, igralko in pesnico Zalo Djuric. FOTO: Sandi Fiser

V Primorskih novicah sem naletela na članek iz leta 2012 o osemnajstletnem pianistu, ki je v Gledališču Tartini zablestel s solo koncertom. Zakaj ste pustili klavir?

Življenje me je odneslo drugam. Gledališče je združilo moje glasbeno in likovno znanje v smiselno celoto.

Zakaj vas je že pri osemnajstih poklical London? Kaj je v vas sprožil?

Takrat se mi je zdelo, da je London v središču sveta in da moram biti tam. Mesto je bilo ogromno, živo, mednarodno, skrajno raznoliko. Navdihnil me je prav v svoji nepopolnosti, v kaosu in presežku. Tam sem prvič zares razumel, kaj pomeni živeti v prostoru, kjer te nihče ne pozna – in zato lahko postaneš kdorkoli.

Zakaj ste se vrnili?

V Londonu sem preživel več kot pet let. In potem sem nenadoma začutil, da se je nekaj izteklo. Da se je končal neki notranji cikel. Nisem vedel, kam bom šel naprej, a takrat je prišla pandemija in me zadržala v Sloveniji dlje, kot sem predvidel. In zdaj sem tukaj, v Ljubljani, v Piranu, dokler me spet ne odnese kam drugam.

Kako je zadihati v Ljubljani in Piranu, potem ko doživiš umetniško kreativno sceno Londona?

Drugače. Bolj tiho. A ravno ta tišina mi je dala prostor za razmislek. London te sili v odziv, tukaj se lahko ustaviš. In včasih prav iz tega premora vznikne nekaj, kar bi v hitrem tempu težko slišal.

Nedavno ste se vrnili iz Amsterdama, kjer ste se, če imam prave informacije, v stanovanju umetnika Ulaya pripravljali na performans po motivih Ulayevega življenja?

Raziskoval in podrobneje spoznaval sem Ulayevo delo in življenje v Amsterdamu, preden je spoznal Marino. To je obdobje, ki ga obravnavam v performansu o njem.

Lani konec oktobra ste se srečali tudi z Marino Abramović, kajne?

Marino sem spoznal med njenim obiskom v Piranu. Bila je zelo prijetna in mirna. Oddajala je mir, ki je navdihujoč.

Kaj pomeni biti rojen v Piranu?

To pomeni dihati lepoto – in se boriti z nostalgijo. Piran zna biti mil in krut. Je kraj, kjer svetloba govori.

Z zornega kota prestolnice se zdi najbolj čarobno mesto, da v njem preživiš konec tedna. Kakšen je idealen konec tedna za vas?

Trenutno v Piranu, s prijatelji na plaži na Punti.

Kaj vas v teh nenavdihujočih časih še navdihne?

Ljubezen. V vseh oblikah. V pogumu, da vidiš drugega – in ostaneš.

Popkulturni namigi:

Album Luccio Battisti: Il mio canto libero FOTO:  Dokumentacija Dela