Popotovanje od lesenega do kamnitega mesta

Zahodna Srbija postaja s svojo neokrnjeno naravo, srednjeveškimi samostani in stečki in, ne nazadnje, novonastalima mestecema, ki ju je zgradil režiser Emir Kusturica, vse bolj privlačna za potepanje. Skozi slikovito pokrajino do Kamengrada v sosednji Bosni in Hercegovini nas je popeljal zgodovinski vlak, nazaj smo do Bajine Bašte, kjer stoji ena največjih hidroelektrarn v tem delu sveta, pripluli s turistično ladjico.



Mestece Bajina Bašta ima skupaj z okolico dobrih 26.000 prebivalcev, sicer pa 14.000, in se pohvali z vse večjim številom turističnih obiskovalcev ter dvema hidroelektrarnama. Ena od njiju je pomembna za preskrbo Srbije z električno energijo, druga, na rečici Vrelo, ki se izliva v Drino, pa je predvsem turistična zanimivost. Vrelo, ki mu zaradi 365 metrov dolžine pravijo kar »reka leto«, je gotovo ena najkrajših rek na svetu, a kljub majhnosti ima vse, kar jo uvršča med »prave« reke: izvir, dva mostova, jez, hidroelektrarno in slap, v katerem se steka v veliko večjo Drino. Majhna hidroelektrarna, ki so jo po principih Nikole Tesle zgradili leta 1927 in je ena najstarejših v tem delu sveta, deluje še danes, čeprav v električno omrežje Srbije prispeva le kanček energije.



Njen pomen je zdaj predvsem turistični, saj je umeščena v idilično podeželsko okolje pod planino Tara. V neposredni bližini so v obnovljenem poslopju nekdanje karavle nedavno odprli vilo Diana, v kateri je mogoče najeto sobo ali apartma, pravi magnet za turiste pa je restavracija Vrelo tik nad slapom, ki se v spomladanskih mesecih prav razkošno spušča v zeleno Drino. Tu gojijo kalifornijske postrvi, rečica pa pritegne tudi ribiče, saj so v njej pred leti obnovili ribjo populacijo.

Srednjeveški nagrobniki

Komaj streljaj od izliva rečice v Drino leži tik ob cesti prava zgodovinska poslastica: srednjeveško pokopališče Mramorje s t. i. stečki, ki so značilni le za ta del Balkanskega polotoka. Podobne nagrobne kamne so namreč tu našli na 30 lokacijah – največ, 22, jih je v Bosni in Hercegovini, po tri v Črni gori in Srbiji, dve na Hrvaškem. Te nekropole so leta 2016 vpisali na Unescov seznam kulturne dediščine in pri tem nekakšnem simboličnem dejanju sprave so sodelovale vse štiri države.



Monolitni nagrobni kamni v obliki spomenikov, sarkofagov ali nagrobnih plošč, ki so bili pogosto okrašeni s posvetnimi in verskimi motivi ter epitafi, so nastajali od 12. do 16. stoletja, največ, približno 60.000, pa jih je na območju BiH. V Srbiji so jih našteli okrog 4100, pokopališče Mramorje pa je ob cesti, ki vodi proti bližnjemu akumulacijskemu jezeru Perućac. Monolite, pod katere so svoje pokojnike pokopavali katoliki, pravoslavci in pripadniki tedanje Bosanske cerkve, so dolgo razlagali z vplivi renesanse, čeprav takšnih pojavov niso našli nikjer drugje.
Druga teorija jih povezuje z bogomili, vendar stečkov ni mogoče najti niti v vseh deželah, kjer so ti delovali. Znano je, da so jih gradili v bližini kamnolomov, potem pa so jih s posebnimi sanmi, v katere so bili vpreženi konji ali voli, vlekli do pokopališč. Čeprav sodijo stečki (v prevodu tisto, kar stoji) med najbolj zavarovane državne spomenike, jih na travniku varuje le nizka lesena ograja, ki jo je mogoče zlahka prestopiti. Danes je tu ohranjenih še 88 od 200 nagrobnikov, najlepše med njimi so namreč kljub teži – tehtajo vsaj tri tone – že zdavnaj odpeljali, v najboljšem primeru so pristali v različnih muzejih.



Tako kot je v tančico skrivnosti ovit izvor srednjeveških katoliških spomenikov, je svojevrstna posebnost pokopavanje svojcev na domačem dvorišču, kar je skoraj pravilo v nekaj okoliških vaseh, skozi katere nas je vodila pot. Ob njej se je namreč ves čas nizajo majhna družinska pokopališča, saj skoraj vsako posestvo zaznamujejo marmorne plošče in nagrobniki. Po eni od razlag izvira običaj iz časov turških vdorov, ko so poskušali s pokopavanjem svojcev na svoji zemlji preprečiti zaseg domačije. Kljub zakonodaji, ki že desetletja prepoveduje pokopavanje zunaj javnih pokopališč, ta navada še ni izumrla, tako kot ne prepričanje, da se pokojniki sem in tja vrnejo v tuzemsko življenje, spijejo kavo ali sok, se okrepčajo z najljubšo jedjo, oblečejo staro jopico. Vse to je namreč mogoče najti na tamkajšnjih grobovih, ki so pogosto le nekaj metrov od domače hiše.

Daljnogleda Brata Tarabić

Reka Drina, po kateri smo pluli do Višegrada, nastane z združitvijo Tare in Pive, nato pa nadaljuje svojo 340-kilometrsko pot do Črnega morja. S hidroelektrarno Bajina Bašta prispeva v srbsko električno omrežje največji delež energije. Izvemo še, da je hidroelektrarno, ki je bila ena največjih v tedanji Jugoslaviji, leta 1966 pognal predsednik Tito, z njo pa je povezana tudi znamenita prerokba bratov Miloša in Mitra Tarabića iz bližnje vasi Kremna, da bo reka stekla po hribu navzgor.



Brata sta, pravijo, v začetku 19. stoletja napovedala številne dogodke, ki so se uresničili mnogo pozneje – med njimi prvo in drugo svetovno vojno, atentat na kneza Mihaila Obrenovića, nekatere izume, denimo telefon in televizijo, pa tudi način, kako so vodo iz reke Drine pognali navzgor. Potem ko so z zajezitvijo Drine pridobili akumulacijsko jezero Perućac, so namreč odvečno vodo speljali 800 metrov više, na 1050 metrov visoko Taro, kjer se v akumulacijskem jezeru Zaovine kopiči za sušna obdobja. Takrat jo po gigantskih ceveh vrnejo navzdol, da zagotovi manjkajočo električno energijo.

Nekateri napovedani dogodki bratov Tarabić, verjamejo mnogi, ki obiskujejo njuno rojstno hišo, se bodo še zgodili – tudi tretja svetovna vojna, ki sta jo opisala takole: »Ko poljsko cvetje izgubi milost, ko človek izgubi milost, ko reke izgubijo svoje zdravje … takrat bo nastopila največja svetovna vojna … V mestih bo veliko hrane, vendar bo zastrupljena. Mnogi jo bodo jedli in takoj umrli.«



Bolj optimistična vizija bratov je prihod železne poti in »kočije«, iz katere se bo vil dim. Tako sta napovedala ozkotirno železnico, ki je povezovala Beograd s Sarajevom in Dubrovnikom. Promet je tekel po njej od februarja 1925 do leta 1974, ko so odprli novo progo, Beograd–Bar. V času gradnje je železnica, skupni projekt kraljevine Srbije in Avstro-Ogrske, veljala za eno najdražjih v svetu. Danes v turistične namene obratuje samo njen krajši del, tako imenova Šarganska osmica, ki so jo obnovili leta 1999. Vije se kot pentlja, njen najlepši del pa poteka od Mokre Gore do postaje Šargan Vitasi v Srbiji, na kratki poti z 22 predori, šestimi mostovi in 300 metri višinske razlike pa se ves čas nizajo zgodbe.



Starinski vlak, ki mu pravijo Nostalgija in vanj občasno vprežejo staro parno lokomotivo Ćira, med drugim povezuje tudi obe turistični znamenitosti, ki ju je ustvaril režiser Emir Kusturica. Profesor, kakor mu pravijo domačini, je namreč na srbski Mokri gori postavil leseno etno mesto Drvengrad ali Kustendorf, v katerem je vse od apartmajev, restavracije, slaščičarne, hotela z bazenom, kinodvorane, cerkve in režiserjevega novega doma.



Nekaj let pozneje je v Višegradu zasnoval še Kamengrad ali Andrićgrad, v spomin na pisatelja Iva Andrića. Nekakšno mesto v mestu stoji nedaleč od znamenitega mosta Mehmeda Paše Sokolovića, še enega spomenika zgodovine, ki je zaslužil vpis na Unescov seznam. Most je namreč nastal daljnega leta 1577, Ivo Andrić pa ga je opisal tudi v romanu Most na Drini (v izvirniku Na Drini ćuprija).



S finančno pomočjo vlade Republike srbske je Kusturica Kamengrad gradil natanko tri leta, odprli so ga junija 2014. V trdno grajenih stavbah je načrtoval hostel in hotel, ki pa še ni dokončan, kinodvorano, inštitut in knjižnico Iva Andrića ter akademijo dramskih umetnosti, vendar, izvemo, vsi projekti niso zaživeli. Nemalo težav je imel provokativni režiser tudi z lokalnimi oblastmi, a po vsem sodeč so jih zgladili, saj je v osrednji stavbi na osrednjem trgu, takoj za pisateljevim kipom, zdaj nastanjena višegrajska občinska uprava. Najbolj živahen je bil te dni v Andrićevem mestecu turistični vrvež na vrtovih gostinskih lokalov, nanizanih okrog trga.




***


Razstava fotografij o Tari  v Ljubljani



Med zanimivosti, ki jih srečamo na in ob reki Drini, je tudi lesena hiška na skali, v bližini Bajine Bašte. Zgrajena je sredi reke, po kateri poteka državna meja med Srbijo in BiH. Izvemo, da jo je v 60. letih prejšnjega stoletja prvič postavil lani umrli Milija Mandić – Gljiva, član tamkajšnjega kajakaškega kluba. V njej so hranili kajake, uporabljali pa so jo tudi za počitek in zabavo. Deroča voda jo je do zdaj vsaj petkrat odnesla s seboj, nam pove Ranko Milanović iz narodnega parka Tara, vendar so jo vedno znova postavili, nazadnje leta 2010. Zdaj je zasnovana tako, da je mogoče dve steni dvigniti, da reka spomladi, ko je najvišja, steče skozi. Leta 2012 je t. i. hiška na Drini doživela svetovno slavo, potem ko je National Geographic njeno fotografijo, ki jo je posnela Irena Becker, madžarska fotografinja, rojena v Novem Sadu, izbral za fotografijo meseca avgusta. Hiška je postala turistična znamenitost, obiskujejo jo turisti in fotografi, kot eden od motivov Bajine Bašte pa je tudi na številnih razglednicah in drugih spominkih.

Fotografije Irene Becker bodo od 10. maja na ogled tudi v Ljubljani. V galeriji Pasaža pod Nebotičnikom bodo ob 18. uri odprli razstavo fotografij o narodnem parku Tara, ki sta jih ustvarila fotografa Irena Becker in Szabo Bela.

***

Čarobni prstan

Zahodna Srbija se z več srednjeveškimi samostani (manastiri), ozkotirno železnico Šarganska osmica, lesenim mestecem Drvengrad in neokrnjeno naravo na zavarovanih območjih okrog reke Drine prebija med zanimivejše turistične lokacije. Slovenski turisti so tam že leta najbolj zvesti obiskovalci, pravi Goran Glišić, direktor turistične organizacije Taratours, ki je zasnoval Čarobni prstan – tridnevni program, ki vključuje namestitev s polpenzionom, vožnjo s starim vlakom, ogled katerega od manastirov in obeh mest Emirja Kusturice. Med najbolj priljubljenimi deli programa je triurna vožnja s turistično ladjico Grizly po reki Drini in jezeru Perućac od Bajine Bašte do Višegrada (52 kilometrov). Med drugim se je mogoče med obiskom povzpeti tudi na 1050 metrov visoko planino Tara z več kot 100 kilometri planinskih poti in čudovitim razgledom na reko in jezero Perućac. Razgledna točka Banjska stena, izvemo, je najbolj obiskano razgledišče v vsej Srbiji.