Poroka za rabljen avto, ločitev za nov avto
Grega Kališnik o vseh svojih porokah.
Odpri galerijo
Srčkano. FOTO: Oste Bakal
Kar nekaj jih imam za seboj, v stranski, svatovski vlogi. Na obljubi večne zvestobe mojih staršev me ni bilo, ker sem bil očitno spočet v grehu, vsaj kar zadeva očetove nazore, materine bistveno manj. Prisostvoval sem tudi zaobljubi – ne večni, saj takšna ni nobena, pa ne zgolj zaradi zakonolomljenja, tudi zaradi smrtnosti poročencev – krvno tedaj tretjeuvrščenega sorodnika. In bil celo priča, je bilo žalivrag tako, da je ženina njegov najboljši prijatelj pustil na situ in je bil za nadomestek najboljši pač edini brat.
Tudi na poroko najboljšega prijatelja z gimnazije in začetka faksa so me povabili, vljudnost, kajne, šel sem malo jezen, saj je vzel mojo osnovnošolsko sošolko, pri kateri nikdar in nikoli nisem imel šans. Verjetno je stavila na inteligenco.
In na gradu ljubljanskem doživel šok. Frend, s katerim sva doma navijala v tedanjih časih napredno, divjaško muziko, je gori veseljačil na frajtonarske napeve in dretje, in to v živo. Sem pa že raje ledig, sem negodoval.
Malo slabše se spominjam poroke ene izmed več deset sestričen, rekli smo jim bratranke, po očetovi strani. Ker sem, pozni najstnik, v prve pol ure popadel tri, morda pet, ne spomnim se, aperitivov in zaspal vrh lesenih stopnic. Če bi telebnil z njih, bi imeli poroko in pogreb, ampak kaj pa pijanček ve, da mu grozi polom. Zlasti v polkomi.
Kako bi pozabil ohcetno veseljačenje svojih stricev, včasih tetic (po očetovi strani), tedaj mladih možakov, deklin, zdaj blagih pokojnikov. Bilo je veselo, da bi še angelčki zajokali, bilo je veselo, da se je še moj oče sprostil in se vrtel s svojimi nečakinjami, tedaj takšni prizori še niso zgledali kaznivi, na nemoralnost niti spominjali niso. Ne vem pa, ali je bil moj rodnik tedaj že abstinent.
Nekaj skokov v jarem, bolj ali manj bližnjikov in bližnjic, se nisem mogel udeležiti, pa nisem objokoval. Tako in tako ni dolgo trajalo. Včasih je ljudi narazen zvlekla usoda, tudi najčrnejša, včasih so ljudje usodo hote zapeljali v zunajzakonje.
Seveda nisem izpustil filmskih Štirih porok in pogreba, niti Moje, torej njihove obilne grške poroke, vedno se mi bo dvigalo kocinje ob dolgominutnem prizoru, in Lovca na jelene, če je bila tista fešta sploh poročna.
Bile so poroke, na katerih sem bil, pa so šle skozi, kako bi rekel, skozi grlo noter, nekje drugje pa tudi hitro ven.
Res pred kratkim pa sem bil priča, neporočna, pričeval sem zaobljubi ljubezni, da te na zadnjico zvrne. Načrtovana leto, do najmanjše potankosti. Od predjednih kruhkov, kanapejčkov do priponk, violinske note, še pesek na gradu, ne ljubljanskem, se je zdel počesan v ničlo. Zelo fajn je, da se tudi zaljubljencema s približno štirimi križi (vsak) reče mladoporočenca. Da nista več rosno mlada, se je dalo slišati po muzični zvrsti. Ki nikomur, niti meni, ni šla skozi eno uho noter in drugo ven. Bila mi je tako domačna, da je malo manjkalo, pa bi ponovil očetovo ekstremistično obnašanje spred desetletij, se sprostil in morda celo zaplesal. Na Animalse animalično, na Beatle bitlsovsko. Res malo je manjkalo. Zadolžen za vožnjo avta natankan z enim samcatim aperitivom, ki pa se v desetih urah razblini.
In ker sem obsedel kot kup, na zunaj je bilo videti, da nesreče, sem imel v učnih urah iskrene ljubezni slavljencev čas za razmislek. Katere vrste poroki še nisem štange držal. Okej, med istospolnima partnerjema, to že drži, pa ne bom globlje razpravljal. V albumu mojih porok manjka le še – moja. Najina.
Saj sva včasih pomislila nanjo, ampak pravijo, da obreda ni mogoče opraviti, če je eden pred oltarjem, drugi pa medtem zunaj čaka. Saj potem je usodni da kot bob ob steno, ladijski obok. In brezverec v cerkvi, mrmrajoč prisego, bi bil lažnivec. Res je, da nikdar nisem navijal za Križaja, ampak Stenmarka in da imam nekaj morda še hujših grehov za ušesom, ampak pred bogom ne bom lagal, pa ne le, ker ga po moji veri ni. Pa še večkrat slišim, kako sem v ponedeljek zgleden družinski kakor mož, že v sredo pa neznosen robantež.
Ko še ujamem, koliko lahko bodoča sreča stane, sem vesel, da za ta denar dobiš lepo ohranjen rabljen avto. In ko prištejem, koliko ti lahko vzame ločitev, je prav, kakor je. Kajti to bi bilo že za nov avto.
Tudi na poroko najboljšega prijatelja z gimnazije in začetka faksa so me povabili, vljudnost, kajne, šel sem malo jezen, saj je vzel mojo osnovnošolsko sošolko, pri kateri nikdar in nikoli nisem imel šans. Verjetno je stavila na inteligenco.
In na gradu ljubljanskem doživel šok. Frend, s katerim sva doma navijala v tedanjih časih napredno, divjaško muziko, je gori veseljačil na frajtonarske napeve in dretje, in to v živo. Sem pa že raje ledig, sem negodoval.
Malo slabše se spominjam poroke ene izmed več deset sestričen, rekli smo jim bratranke, po očetovi strani. Ker sem, pozni najstnik, v prve pol ure popadel tri, morda pet, ne spomnim se, aperitivov in zaspal vrh lesenih stopnic. Če bi telebnil z njih, bi imeli poroko in pogreb, ampak kaj pa pijanček ve, da mu grozi polom. Zlasti v polkomi.
Kako bi pozabil ohcetno veseljačenje svojih stricev, včasih tetic (po očetovi strani), tedaj mladih možakov, deklin, zdaj blagih pokojnikov. Bilo je veselo, da bi še angelčki zajokali, bilo je veselo, da se je še moj oče sprostil in se vrtel s svojimi nečakinjami, tedaj takšni prizori še niso zgledali kaznivi, na nemoralnost niti spominjali niso. Ne vem pa, ali je bil moj rodnik tedaj že abstinent.
Nekaj skokov v jarem, bolj ali manj bližnjikov in bližnjic, se nisem mogel udeležiti, pa nisem objokoval. Tako in tako ni dolgo trajalo. Včasih je ljudi narazen zvlekla usoda, tudi najčrnejša, včasih so ljudje usodo hote zapeljali v zunajzakonje.
Seveda nisem izpustil filmskih Štirih porok in pogreba, niti Moje, torej njihove obilne grške poroke, vedno se mi bo dvigalo kocinje ob dolgominutnem prizoru, in Lovca na jelene, če je bila tista fešta sploh poročna.
Bile so poroke, na katerih sem bil, pa so šle skozi, kako bi rekel, skozi grlo noter, nekje drugje pa tudi hitro ven.
Res pred kratkim pa sem bil priča, neporočna, pričeval sem zaobljubi ljubezni, da te na zadnjico zvrne. Načrtovana leto, do najmanjše potankosti. Od predjednih kruhkov, kanapejčkov do priponk, violinske note, še pesek na gradu, ne ljubljanskem, se je zdel počesan v ničlo. Zelo fajn je, da se tudi zaljubljencema s približno štirimi križi (vsak) reče mladoporočenca. Da nista več rosno mlada, se je dalo slišati po muzični zvrsti. Ki nikomur, niti meni, ni šla skozi eno uho noter in drugo ven. Bila mi je tako domačna, da je malo manjkalo, pa bi ponovil očetovo ekstremistično obnašanje spred desetletij, se sprostil in morda celo zaplesal. Na Animalse animalično, na Beatle bitlsovsko. Res malo je manjkalo. Zadolžen za vožnjo avta natankan z enim samcatim aperitivom, ki pa se v desetih urah razblini.
In ker sem obsedel kot kup, na zunaj je bilo videti, da nesreče, sem imel v učnih urah iskrene ljubezni slavljencev čas za razmislek. Katere vrste poroki še nisem štange držal. Okej, med istospolnima partnerjema, to že drži, pa ne bom globlje razpravljal. V albumu mojih porok manjka le še – moja. Najina.
Saj sva včasih pomislila nanjo, ampak pravijo, da obreda ni mogoče opraviti, če je eden pred oltarjem, drugi pa medtem zunaj čaka. Saj potem je usodni da kot bob ob steno, ladijski obok. In brezverec v cerkvi, mrmrajoč prisego, bi bil lažnivec. Res je, da nikdar nisem navijal za Križaja, ampak Stenmarka in da imam nekaj morda še hujših grehov za ušesom, ampak pred bogom ne bom lagal, pa ne le, ker ga po moji veri ni. Pa še večkrat slišim, kako sem v ponedeljek zgleden družinski kakor mož, že v sredo pa neznosen robantež.
Ko še ujamem, koliko lahko bodoča sreča stane, sem vesel, da za ta denar dobiš lepo ohranjen rabljen avto. In ko prištejem, koliko ti lahko vzame ločitev, je prav, kakor je. Kajti to bi bilo že za nov avto.
