Pripravi se in pojdi. In ne pozabi na vodnik
Veliko knjig je bilo v zadnjem času spisanih kot hvalnica hoji. Kot bi, še posebno v preteklih dveh letih, ljudje odkrili magične lastnosti premikanja stopal, svojevrstne meditacije, ki omogoča zlitje z okolico. Po potopisnem romanu Transverzala je pisatelj Jakob J. Kenda s soavtorjem Aljažem Kendo knjižni trg obogatil še s svojevrstnim Vodnikom po Transverzali. Ta je v maniri ameriških vodnikov po dolgih pohodniških poteh lahko opora vsem, ki se bodo opogumili in spopadli s Transverzalo.
Slovenska planinska pot (SPP), ki je od odprtja leta 1953 (nastala je na pobudo mariborskega markacista Ivana Šumljaka) do leta 1991 nosila ime Slovenska planinska transverzala, je ena najbolj priljubljenih in obiskanih pohodniških dolgih poti pri nas. Uradna SPP, ki jo označuje rdeče-bela Knafelčeva markacija s številko 1, se začne v Mariboru in poteka čez Pohorje, se prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp spusti na Kras ter konča na Debelem rtiču.
Pisatelj in popotnik Jakob J. Kenda si je pred leti zadal, da bo to transverzalo »dopolnil« oziroma jo speljal s Šumljakovim izvirnim predlogom, jo torej sklenil v krog in hkrati opozoril na po krivici zapostavljene hribe in doline, ki so bili iz takih ali drugačnih, predvsem političnih, razlogov v uradni 600-kilometrski Slovenski planinski poti spregledani – notranjski, gorenjski, zasavski hribi … In rodila se je Transverzala.
Okrog 1200 kilometrov dolg prehojen krog, slabo tretjino sta mu delala družbo njegova najstniška otroka, je opisal v knjigi Transverzala, ki ni le potopis z neke poti, ampak še bolj oris vsega, kar je avtorja ob tem presunilo. Naravna dediščina, na primer, in ob njej redko poseljena slovenska divjina.
Vodnik po Transverzali zdaj sledi potopisnemu romanu oziroma preizkušenemu načinu, kako jo prehoditi – z jasnimi navodili, nasveti, opozorili. Kot sta zapisala avtorja: »Vodnik omogoča najrazličnejše načine, kako prehoditi Transverzalo, v prvi vrsti pa služi že preizkušenemu, ki se je izkazal za sijajnega: po pristopni poti iz prestolnice in nato v levo v krog. Ta način ima res krasno dramsko gradnjo, a hkrati transverzalca v marsičem postopoma uvaja, ga dovolj zgodaj preizkusi in celo uri.«
Jakob J. Kenda je pojasnil, da je Vodnik pravzaprav sledil romanu, ker so ga bralci prosili zanj: »Šli bi po Transverzali, pa si niso upali tako 'na suho', zgolj s pomočjo interaktivnega zemljevida na spletni strani poti; hoteli so še kak milijon praktičnih podatkov. Kje se zavije, kje je kakšna klopca, kje spati, kje so vodni viri, razgledi, ki jih ne smeš zamuditi. In seveda praktični napotki: v kakšnem slogu se hodi, kaj vzeti s sabo, kako se izogniti srečanju z medvedom in kaj narediti, če se to vseeno zgodi.«
Še eden izmed razlogov je bilo pomanjkanje vodnikov na slovenskem knjižnem trgu, ki bi sledili ameriškim. Kot je slikovito opisal Jakob J. Kenda, je med hojo po Apalaški poti prvič držal v rokah znameniti vodnik Davida Millerja s te poti in mislil, da je prišel v nebesa. »Nekdo je preprosto moral na evropska tla prenesti izvrstno metodologijo ameriških planinskih vodnikov po sredogorju, ki so jo razvili v zadnjih desetletjih in s katero so tiste s stare celine pustili daleč za sabo, v prahu, kot temu slikovito rečejo,« je dodal Kenda.
Profilni zemljevid po vzoru ameriških vodnikov
Vodnik po Transverzali prinaša pregledni zemljevid Slovenije, sedem zemljevidov odsekov in 22 zemljevidov krajev ob poti, pa tudi podatke, ki bodo transverzalcem prišli prav; kje so lekarne, trgovine, možnosti za spanje, vodni viri, potencialna počivališča, kam na kosilo, kakšno opremo potrebuje pohodnik. Opozori tudi na prelepe samotne kmetije, pa knjižnice, ki jih je vredno obiskati, in pojasni, kako je z označenostjo poti.
Zemljevid z vrisano potjo bi bil resda idealna osnova za daljinsko pot, a kdo jih bo nosil s seboj v nahrbtniku? Okrog 30 preglednih zemljevidov odsekov in krajev je ročno izrisala akademska slikarka Nina Čelhar, za drugo je Kenda uporabil profilni zemljevid. Ta ne zavzame veliko prostora in ga je zato mogoče uporabno spraviti v knjižno obliko, hkrati pa je dovolj minimalističen in pregleden, da bo pohodnikom ponudil geografsko podporo.
Zavedati se je treba, da Vodnik po Transverzali ni knjiga, na kateri bi si napasli oči, saj slikovnega materiala v njem skorajda ni. Ker njegovo bistvo niso fotografije slovenskih gora, pač pa gre za pragmatično knjižico z uporabnimi nasveti in zemljevidi. »Naslovnica seveda mora biti vpadljiva in vabeča in ta dobesedno sijajna fotografija na njej, delo Aleša Krivca, to gotovo je: vabilo na pot, k uporabi vodnika pač, jasno, tudi k nakupu. Sicer pa fotografije v vodniku nikakor niso dobrodošle: to so vendar vtisi nekoga drugega, največkrat tudi idealizirani vtisi, celo zavajajoči: tvoja pot bo drugačna, sam jo moraš izkusiti, kakršna pač je,« je pojasnil avtor.
Prednost dobrih vodnikov je po njegovih besedah v pragmatičnosti in utilitarizmu. Vsebovati morajo samo bistvene podatke, izražene karseda jasno in po možnosti slikovno, z ikonami. S soavtorjem, sinom Aljažem, sta se naslonila tudi na najboljšo slovensko vodniško tradicijo, od Tineta Miheliča do vodnika po osrednjih Julijcih Romana Tratarja. »Ti naši in drugi evropski mojstri vodništva znajo opisati res samo najnujnejše, dati pri tem tudi zelo dober vtis o opisovani poti, zraven pa z minimalnimi sredstvi vendar izstopiti kot ljudje. A nekje v ozadju, nežno, tako da ne posegajo v intimno vez med planincem in goro,« je povedal Jakob J. Kenda.
Številni Slovenci so med epidemijo koronavirusa na novo odkrili gore, v Alpah in nižje je mrgolelo pohodnikov. Večina jih v domače gore zahaja na enodnevne ture, drugi bodo v Transverzalo morda zagrizli po etapah. Odgovorov na vprašanje, v čem je smisel hoje, je najbrž toliko, kolikor je ljudi, ki bi jim to vprašanje zastavili.
Irski nevroznanstvenik Shane O'Mara v knjigi Hvalnica hoji piše, da so naši možgani in telesa ustvarjeni za gibanje. Bralcu ponudi znanstvene dokaze, da z redno hojo izboljšamo ne le svoj način razmišljanja, ampak tudi krepimo lastno ustvarjalnost. Hoja je budnica našega telesa in duha. Krepimo zdravje, da, piše O'Mara, a tudi udejanjimo družbene spremembe.
Norveški pustolovec in pisatelj Erling Kagge pa je v knjigi Hoja poskušal najti odgovore na vprašanja, zakaj hodimo, od kod in kakšen je naš cilj. Kaj vse se – v maniri naših prednikov – med hojo lahko naučimo. Pisatelj Jakob J. Kenda je prepričan, da cilje in smisle dveh mesecev hoda najbolj preprosto povzame krilatica: vsaka transverzala ti da natanko tisto, kar najbolj potrebuješ.
»Na bolj pragmatični ravni pa je tega toliko, kolikor je ljudi. Nekdo bi si rad povrnil ali okrepil zdravje. Kdo drug se želi postaviti na noge. Se zliti z naravo. Splesti tesnejše vezi s prijatelji ali svojimi otroki. Se počutiti bolj živega. Premagati samega sebe. Se spokoriti. Trpeti. Se spoznati. Spoznati svojo domovino in svoje ljudi. Razmisliti. Se veseliti. Ali samo uživati v preproščini planinskega življenja,« je razmišljal.
In za konec nasvet vsem, ki se spogledujejo s celotno Transverzalo, strnil v par besed – pripraviti se, iti. Boljšega zase in za vse svoje človek ne more narediti.
