V nadaljevanju preberite:

V Ledenih stezah, kultni in na resničnih dogodkih temelječi športni komediji, jamajška bob ekipa odpotuje na zimske olimpijske igre v kanadskem Calgaryju. Kot popolnim zimskošportnim eksotom jim niso tuji le mraz, sneg in led, ampak tudi profesionalizem ekip, ki merijo na najvišja mesta. V nekem prizoru si Derrice Bannock, najbolj ambiciozni član jamajške posadke, ogleda večerni trening švicarske reprezentance. Hrepeneče opazuje postave v rdečih kombinezonih, ko druga drugo tolčejo po čeladah in ko odštevajo eins, zwei, drei. Njegova perspektiva je tudi gledalčeva, zato se zdita švicarska usklajenost in osredotočenost povsem nedosegljivi, skoraj nezemeljski.

Ko sem v začetku januarja tekel po klancih v okolici Kapchorwe, ugandskega atletskega središča, sem se počutil podobno kot Bannock v Calgaryju. Okoli mene so bili sami švicarji. V sosednji Keniji je tekaški turizem tako razvit, da zlahka srečaš belopoltega tekača, ki bi se na ljubljanskem maratonu le stežka uvrstil v prvo polovico, v Ugandi pa je tovrstnih zanesenjakov precej manj. Tudi počasnih domačinov ni na pretek, zato se zdi ugandska lahkotnost povsem nedosegljiva, skoraj nezemeljska.

Ugandska atletika je dolgo capljala za etiopsko in kenijsko in morda bi še vedno, če ne bi bilo tekaško-organizacijskih inovatorjev, kot je Nizozemec Jurrie van der Velden. Zastopnik številnih vrhunskih atletov, ki je vso poklicno kariero zaposlen v podjetju Global Sports Communication, je pred petnajstimi leti svoje nadrejene prepričal, da bi lahko Uganda postala naslednja tekaška velesila. Odobrili so mu službeno pot v tedaj povsem neznano okolje, v katerem je tako rekoč iz nič vzpostavil sistem, ki je še danes daleč od popolnega, a je kljub temu »obrodil« tri aktualne svetovne rekorde: v polmaratonu (57:31) ga je postavil Jacob Kiplimo, v tekih na 5000 in 10.000 metrov (12:35,36 in 26:11,00) pa van der Veldnov klient Joshua Cheptegei.