Samost skozi mavrična očala
Tajda Lekše, zunaj dosega medijskih snopov, se predstavlja na svobodi fotografskega medija.
Odpri galerijo
Iz cikla Ime sreče. Foto Tajda Lekše
V in na očeh javnosti velja Tajda Lekše predvsem za vrhunsko televizijsko voditeljico. Na piki medijev, dejstvo, da si javna oseba, »postane breme, sama sem zelo mlada postala zelo znana«. Prezgodaj? »Ne, je že moralo biti tako.« In potem se je umaknila, vsaj z medijskih žariščnih točk, in je moderatorka dogodkov, dogodkov resnejše narave, kjer ji »ni treba zabavati ljudi«.
Lekšetova je jezikoslovka, a že dolgo jo privlači tudi fotografija. Ki jo je prvič resneje okusila leta 2005 na Fotopubu v Novem mestu, festivalskem tednu fotografije, »kjer narediš projekt, ga razstaviš, se učiš«. Londonski fotograf, Grk s Cipra George Georgiu fotografinji začetnici svetuje: »Pojdi bliže!« Fizično, vstopi naj v prostor. Do takrat so bili teleobjektivi, posnetki z razdalje, z nasvetom »se mi dejansko odpre prostor, se razširi, z enim stavkom, dvema besedama, mi George spremeni pogled«.
Fotopuba se udeleži tudi leto pozneje in ustvari romski ciklus iz Bršljina, črno-belo, analogno. Šlo je za »komunikacijo z Romi, posebej z deklico Nejo, fotografije odražajo njena čustvena stanja, v veliki meri globoko žalost, ki je bila tudi v meni«, morda je šlo za nezavedno terapijo.
Digital
Potem pa pride digitalizacija, »digitalne fotografije se branim z vsemi štirimi«, kupi si preprostejši fotoaparat in ogromno fotka, približno šest let. In spomladi 2013. si prifotografira prvo samostojno razstavo v Šoltu, Široko odprte oči. Šlo je za diptihe, kombinacijo dejanskega in sanjskega, realnega in imaginarnega, šlo je za dialog. Jeseni istega leta pa v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije predstavi cikel Obrazi pokrajin, pokrajine in portrete. Mimogrede navrže, da je pokrajina ne zanima več. In da fotografij računalniško ne dodeluje, »fotošopa ne uporabljam«.
Tudi tretja samostojna razstava je za njo, leta 2016 se je v Šoltu predstavila s ciklom Ime sreče, spet dvojnost, diptihi, portreti in pokrajine, bolj detajli. Iskanje »likovne, barvne, kompozicijske skladnosti«. Poteze je fotografsko zamrznila na Šrilanki, detajli so se rojevali v Sloveniji.
Razstava v galeriji Instituta Jožef Stefan je retrospektiva. Z nekaj Obrazi pokrajin, velikim delom Imen sreče, prvič pa je na ogled bršljinski romski ciklus.
S Tajdo Lekše bi se lahko deset ur pogovarjala o jezikih, pravi, kar je logično, ko pove, da se pravkar uči že devetega tujega. Ker ima izreden občutek za učenje jezikov, učenje ji je v užitek. »Jezik je lahko ječa, lahko je pribežališče. Jezik je svoboda, z jeziki si širim svet.«
In fotografija? »Fotografija pa je počitek od besed!« In spet smo pri temeljni dualnosti, beseda-slika, leva, desna polovica možganov. Fotografija je onkraj temeljnega jezika, ima svojega likovnega, »fotografija je tišina, brezbesednost«, seveda tudi jezikovno posredovana, saj je že sama misel jezik, brez te pa ni ničesar. »Fotografija je ekstaza, izstop iz sebe,« Tajda poudari, kako je bila »z eno nogo vedno v prostoru svobode«.
Vrnimo se na Šrilanko, bil je dvotedenski dopust, cmarjenje na plaži, dolgčas. Tam je bila železniška proga, na eni strani morje, hoteli, na drugi ... Tajda prestopi progo – ko se vrne, so znanci zgroženi, kako si je to upala, tvegala – ter vstopi v vasico, med domačine, nastanejo fotografije življenja, Ime(na) sreče. Domačnosti, odprtosti, prijaznosti.
Stefanovsko retro predstavitev je naslovila Sa-most. Samost kot polnost, celovitost, stanje, »ko nisi odvisen od drugih, ko si notranje svoboden«. Samost, ki v sebi skriva tudi most.
Ker je treba tudi retrospektivo umestiti v dualiteto, gotovo obstaja še perspektiva. Tajda Lekše ve, da jo ima, da je notri, v fotografiji, da se tej svobodi ne bo odpovedala, da bo, ne nazadnje, še razstavljala.
V spremni besedi k Sa-mosti je Tatjana Pregl Kobe med drugim zapisala: »Odsotnost časa daje vsem fotografijam Tajde Lekše impresivno liričen ton. Avtorica prepušča veliko prostora za vsebinsko in razpoloženjsko interpretacijo gledalcu. Njene fotografije so večinoma tihe, umirjene. Na njih tudi sence pripovedujejo svojo simbolično zgodbo. Sence dreves in ljudi. V njih je močno čutiti tisti trenutek, ko fotografska kamera zamrzne čas ... Fotografije Tajde Lekše ne govorijo le o stvarnem, temveč sprožajo čustva, njen avtorsko zreli način obravnave fotografije se kaže z razmerjem med zgodbo, kompozicijo in svetlobo. Kot bi jih posnela skozi mavrična očala.«
Lekšetova je jezikoslovka, a že dolgo jo privlači tudi fotografija. Ki jo je prvič resneje okusila leta 2005 na Fotopubu v Novem mestu, festivalskem tednu fotografije, »kjer narediš projekt, ga razstaviš, se učiš«. Londonski fotograf, Grk s Cipra George Georgiu fotografinji začetnici svetuje: »Pojdi bliže!« Fizično, vstopi naj v prostor. Do takrat so bili teleobjektivi, posnetki z razdalje, z nasvetom »se mi dejansko odpre prostor, se razširi, z enim stavkom, dvema besedama, mi George spremeni pogled«.
Avtoportret.
Fotopuba se udeleži tudi leto pozneje in ustvari romski ciklus iz Bršljina, črno-belo, analogno. Šlo je za »komunikacijo z Romi, posebej z deklico Nejo, fotografije odražajo njena čustvena stanja, v veliki meri globoko žalost, ki je bila tudi v meni«, morda je šlo za nezavedno terapijo.
Digital
Potem pa pride digitalizacija, »digitalne fotografije se branim z vsemi štirimi«, kupi si preprostejši fotoaparat in ogromno fotka, približno šest let. In spomladi 2013. si prifotografira prvo samostojno razstavo v Šoltu, Široko odprte oči. Šlo je za diptihe, kombinacijo dejanskega in sanjskega, realnega in imaginarnega, šlo je za dialog. Jeseni istega leta pa v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije predstavi cikel Obrazi pokrajin, pokrajine in portrete. Mimogrede navrže, da je pokrajina ne zanima več. In da fotografij računalniško ne dodeluje, »fotošopa ne uporabljam«.
Tudi tretja samostojna razstava je za njo, leta 2016 se je v Šoltu predstavila s ciklom Ime sreče, spet dvojnost, diptihi, portreti in pokrajine, bolj detajli. Iskanje »likovne, barvne, kompozicijske skladnosti«. Poteze je fotografsko zamrznila na Šrilanki, detajli so se rojevali v Sloveniji.
Razstava v galeriji Instituta Jožef Stefan je retrospektiva. Z nekaj Obrazi pokrajin, velikim delom Imen sreče, prvič pa je na ogled bršljinski romski ciklus.
S Tajdo Lekše bi se lahko deset ur pogovarjala o jezikih, pravi, kar je logično, ko pove, da se pravkar uči že devetega tujega. Ker ima izreden občutek za učenje jezikov, učenje ji je v užitek. »Jezik je lahko ječa, lahko je pribežališče. Jezik je svoboda, z jeziki si širim svet.«
In fotografija? »Fotografija pa je počitek od besed!« In spet smo pri temeljni dualnosti, beseda-slika, leva, desna polovica možganov. Fotografija je onkraj temeljnega jezika, ima svojega likovnega, »fotografija je tišina, brezbesednost«, seveda tudi jezikovno posredovana, saj je že sama misel jezik, brez te pa ni ničesar. »Fotografija je ekstaza, izstop iz sebe,« Tajda poudari, kako je bila »z eno nogo vedno v prostoru svobode«.
Vrnimo se na Šrilanko, bil je dvotedenski dopust, cmarjenje na plaži, dolgčas. Tam je bila železniška proga, na eni strani morje, hoteli, na drugi ... Tajda prestopi progo – ko se vrne, so znanci zgroženi, kako si je to upala, tvegala – ter vstopi v vasico, med domačine, nastanejo fotografije življenja, Ime(na) sreče. Domačnosti, odprtosti, prijaznosti.
Stefanovsko retro predstavitev je naslovila Sa-most. Samost kot polnost, celovitost, stanje, »ko nisi odvisen od drugih, ko si notranje svoboden«. Samost, ki v sebi skriva tudi most.
Ker je treba tudi retrospektivo umestiti v dualiteto, gotovo obstaja še perspektiva. Tajda Lekše ve, da jo ima, da je notri, v fotografiji, da se tej svobodi ne bo odpovedala, da bo, ne nazadnje, še razstavljala.
Iz cikla Romi, Bršljin. Foto Tajda Lekše
V spremni besedi k Sa-mosti je Tatjana Pregl Kobe med drugim zapisala: »Odsotnost časa daje vsem fotografijam Tajde Lekše impresivno liričen ton. Avtorica prepušča veliko prostora za vsebinsko in razpoloženjsko interpretacijo gledalcu. Njene fotografije so večinoma tihe, umirjene. Na njih tudi sence pripovedujejo svojo simbolično zgodbo. Sence dreves in ljudi. V njih je močno čutiti tisti trenutek, ko fotografska kamera zamrzne čas ... Fotografije Tajde Lekše ne govorijo le o stvarnem, temveč sprožajo čustva, njen avtorsko zreli način obravnave fotografije se kaže z razmerjem med zgodbo, kompozicijo in svetlobo. Kot bi jih posnela skozi mavrična očala.«
