Srečna družina na jesen življenja

Gospodinjska skupnost v Davči združuje šest starejših, ki v slogi in miru živijo na hribovskem posestvu Petra Prezlja.
Objavljeno
06. maj 2018 09.00
Posodobljeno
06. maj 2018 20.22
Idila v Davči. FOTO: Leon Vidic/Delo
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Dobro leto je od takrat, ko sta na srednjegorsko kmetijo prispeli prvi stanovalki, zadnja se je peterici pridružila pred nekaj tedni. Prepričala sta jih mir in narava, predvsem pa možnost, da lahko starost preživijo v prijaznem sobivanju z drugimi. Kot bi si ustvarili novo družino.

Do neformalne gospodinjske skupnosti za starejše v Davči se je treba kar strmo povzpeti, saj leži kmetija Prezljevih na tisoč metrih nadmorske višine. Še pred nekaj leti je v njej deloval penzion, razlaga Peter Prezelj, ustanovitelj gospodinjske skupnosti za starejše. Gostje so prihajali od vsepovsod, dokler niso poplave povsem uničile davške ceste. Prezelj, gostinec po izobrazbi, je med sezono, predvsem poletno, delal od jutra do mraka, pa še ponoči, če je bilo treba. Ko se je naveličal garanja za turiste, je pomislil, da bi svoj penzion lahko ponudil starejšim ljudem, ki lahko še kolikor toliko poskrbijo zase, da v miru in naravi preživijo jesen življenja. Še sam ne ve, kje je nekoč zasledil besedno zvezo »gospodinjska skupnost za starejše«, pa se mu je ta zamisel počasi začela oblikovati.

Pred leti je poskušal dobiti kakšne uporabne informacije tudi na ministrstvu za delo in socialne zadeve, a mu kaj dosti niso znali pomagati, saj tega niti niso poznali, tako da »sem sam v glavi sestavil, kako naj bi to delovalo, in nisem nikogar več nič spraševal«. Uporabil je svoje izkušnje iz turizma, saj je moral poskrbeti za vsako malenkost, ki so jo obiskovalci potrebovali, vse, od trgovin naprej, je precej oddaljeno. En sam stavek v reviji Vzajemnost, ki je namenjena starejšim, je zadostoval – »vabimo starejše, osamljene, ki želite bivati na podeželju« –, da se je vsul plaz klicev in povpraševanj, tudi ljudi, ki bi želeli odpreti podobno skupnost. To kaže, sklepa Prezelj, da je pri nas veliko starejših, ki so osamljeni, imajo slabo pokojnino, si ne želijo v dom, potrebovali pa bi takšno obliko sobivanja.


Redki imajo pogum


image
Leon Vidic Kot bi bili doma.


»A le malo, morda odstotek od teh, je bilo dovolj pogumnih in odločnih, da so se za to odločili.« Največja ovira je bilo vprašanje, kaj storiti s svojo nepremičnino, na katero so tako zelo navezani, da se od nje niso mogli ločiti. Vse mogoče zgodbe je poslušal po telefonu, ko so klicali – kako so sami, osamljeni v veliki hiši, brez denarja, otroci so nekje daleč ali so z njimi v slabih odnosih, vendar se niso zmogli odločiti za to, da bi hišo, ki je ne morejo več vzdrževati, prodali ali jo dali v najem. Nekateri, so, pravi Prezelj, pomislili, da gre za nekakšno prevaro, tudi svojci. »Ti, ki so se odločili, so prodali svoje nepremičnine, če so jih imeli, razdelili denar, prišli k nam in tukaj, se mi zdi, nekako spet zaživeli.«

Eni od stanovalk, ki je doma zaradi osamljenosti zdrsnila v depresijo, so selitev v gospodinjsko skupnost v Davči predlagali zdravniki, pri katerih se je zdravila. »Zdaj je veliko bolje, le še sem in tja se ji zatresejo roke,« izvem. Peter meni, da bi več takšnih možnosti sobivanja, ki bi jih pri nas krvavo potrebovali, zmanjšalo zdravstvene težave starejših, ki velikokrat izvirajo iz osamljenosti, depresije. »Če bi starejši, še preden pridejo v takšno stanje, imeli možnost bivanja v družinskih skupnostih, bi se ta družbena problematika zagotovo izboljšala,« je prepričan.
 

Solidarnost in stroga pravila


Kmetija Prezljevih ima 500-letno tradicijo, pojasni gostitelj. Ob prihodu ga ujamemo ravno z lopato v roki, saj je bilo treba zemljo znositi na grede. »To je moja služba, vsak dan sem tukaj. Pomagal bom urediti vrt, skupaj bomo popravili ograjo …« našteva. Ob tem je tudi »šofer, hišnik, peljem jih k zdravniku, v trgovino, včasih pomagam kaj malega skuhati, pa ono, drugo, tretje … Včasih se malo usedemo, poklepetamo.« Pri Prezljevih je sicer najemnikom na voljo enajst sob s kopalnico, vendar vseh ne bodo oddali, sprejeli bodo še največ dva ali tri starostnike. »Idealna oblika skupnosti, ki še deluje kot družina, se mi zdi nekje do osem, devet ljudi. In mi res delujemo kot nekakšna družina,« pove. Ker njegovi stanovalci kuhajo sami – v začetku tedna določijo jedilnik za ves teden, nato pa gredo enkrat na teden v nabavo –, bi bilo težko premetavati lonce za deset in več porcij. Tudi različnih interesov bi bilo toliko, da bi se težko uskladili. Že zdaj imajo trdno postavljena pravila, ki se preprosto ne smejo prekršiti. Vsakomur, ki pride, mora biti jasno, da so vsi enakopravni, da nihče med njimi ni šef. Bistveno je, da pridejo skupaj ljudje dobre volje. Strogo je prepovedano čezmerno pitje alkohola in kajenje v hiši, zlasti v sobah. »To je predvsem zaradi njihove varnosti. Zgodilo se je, da nas je moral nekdo zaradi tega že zapustiti,« pove Peter.

image
Leon Vidic Peter Prezelj rad priskoči na pomoč.


Šest starejših zdaj sobiva pri njem, pet deklet in en fant, starih od dobrih 60 do skoraj 80 let – v nasprotju z domom za starejše spodnje starostne meje za sprejem ni, pogoj je le, da lahko skrbijo zase. »Med seboj si tudi pomagamo, kot denimo gospodu Marjanu, ki je prišel na posestvo po zlomu kolka. Sprva je komaj hodil in potreboval malo več pomoči, zdaj se že kar sam znajde, bergle so pa v kotu.« Na posestvo pride tudi patronažna služba, če bi bilo treba, ni pa njihova skupnost zasnovana tako, da bi sprejemali nemočne ali bolne, ki potrebujejo nego ali zahtevnejšo oskrbo. »Dogovorjeni smo, da jim potem, ko ne bi mogli več skrbeti zase, pomagamo poiskati prostor v katerem od domov za starejše.« Vmesne možnosti, kot je oskrba na domu, tu ni. S Prezljem so sklenili povsem običajne najemne pogodbe: za bivanje plačajo 300 evrov na mesec, skupaj s hrano, ki jo kupujejo sami, in drugimi potrebščinami, porabijo v povprečju 400 evrov na mesec. »Hrano za zajtrk in večerjo si izbirajo sami, vsak ima svojo polico v hladilniku. Kosila so pa skupna.«
 

Strah pred samoto


Vsi, ki so poiskali zavetje pri Prezljevih, so na ta ali oni način ostali sami. Vsak je dobil svojo sobo s kopalnico in balkonom, kuhinja, jedilnica in vse drugo, kar spada zraven, je v souporabi. Tudi vrt – v zimskih mesecih pridelajo nekaj zelenjave v topli gredi – obdelujejo skupaj, kolikor pač kdo zmore in želi. Pomaga jim Petrov brat, ki se na posestvu ukvarja s kmetijstvom. O tem, kako imajo med seboj razdeljene vloge tisti teden, ni bilo nobenega dvoma: Polonca je zalivala solato v topli gredi, v kuhinji sta kuhalnici vrteli Lili in Helena – »za kosilo bodo danes testenine s sirovo omako in solata z vrta« –, Ivanka je pripravila mizo, za katero bo šesterica sedla skupaj, drugi bodo pospravili z mize, pomesti je treba stopnice pa še kaj malega postoriti. Med kosilom kramljajo in si razdelijo jedi, »saj se tudi kdaj skregamo, ampak kakšnih hujših sporov pa ni. Ko je treba kaj oprati v skupnem pralnem stroju, se zmenimo. Jaz perem zase in za Ivanko, Polonca zase in za Marjana, vse gre,« pove Helena. Kako preživljajo prosti čas? »Počivamo, gledamo televizijo, skupaj sedimo in poklepetamo … pozimi sem pletla, vsak dan grem na sprehod … ni nam dolgčas.« V kino ali gledališče jih ne vleče preveč, »vsega tega sem imela že dovolj. Želim si le v miru, tu, v naravi, preživeti leta, ki mi še ostanejo,« pove ena od sogovornic in pokaže na svoj parkirani avto. »Lahko grem, kamor hočem, vendar mi ni do tega. Ste videli, kako lepo je ob ribniku?«

Lili, izvem, prihaja iz Poljanske doline in je prava strokovnjakinja za vlaganje zelenjave. Marsikaj, kar so pridelali, je bilo čez zimo spravljeno v kozarcih: paprike, kumare, stročji fižol, paradižnikova mezga. »Še zdaj imamo toliko vloženih gob, da bodo prej nove, preden bomo lanske pojedli,« se smeji Helena. Prihaja iz Črnomlja, kjer je zaradi bolezni zlasti poleti težko prenašala vročino, za selitev v Davčo pa se je odločila tudi zaradi strahu pred samoto. »Ko sem videla Petrov oglas, sem s hčerjo prišla pogledat, se odločila in potem zaradi bolezni prišla še dva meseca pozneje, kot sem nameravala,« pove gospa, ki se je upokojila kot ravnateljica gimnazije.

Kdaj stanovanjske skupnosti?
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so nam potrdili, da gospodinjske skupine v domovih že nastajajo, še posebno primerne pa da so za osebe z demenco. Na ministrstvu so izvedli regijske posvete in ustanovili info točke (več na spletni strani MOP), kjer bodo dobili informacije ljudje, ki želijo koga povabiti v sobivanje, in tisti, ki se želijo vključiti v neformalno obliko bivanja, kakršna je v Davči. »Nekaj teh primerov v Sloveniji že deluje. Stanovalci plačajo najem in si sami organizirajo življenje, podobno, kot da so doma. Sobivanje več starejših omogoča ustrezno kakovost življenja, saj zmanjša življenjske stroške, širi socialno mrežo, odpravlja osamljenost in lajša vsakdanja opravila.«
Na vprašanje, kdaj bo pri nas po avstrijskem zgledu zaživela mreža stanovanjskih skupnosti s koncesijo, tudi na kmetijah, pa so pojasnili, da z ministrstvom za kmetijstvo sodelujejo pri poskusnem izvajanju dopolnilnih dejavnosti socialnega varstva na kmetijah. Ker ob sedanji zakonodaji kmetije ne bi izpolnjevale pogojev za takšno dejavnost, je kmetijsko ministrstvo pripravilo predlog sprememb uredbe o dopolnilni dejavnosti. Te bi usmerili »v razvoj nove oblike ponudbe za starejše in druge ciljne skupine, ki ponujajo celodnevne in dnevne oblike bivanja za odrasle in starejše. Kmetija ponuja prenočišče, hrano in družabništvo; vse potrebne zdravstvene in socialne storitve pa stanovalci dobijo iz okolja (tako, kot da živijo doma). Ta oblika je primerna za starejše, ki še ne potrebujejo pomoči pri osnovnih dnevnih opravilih,« še razlagajo na MDDSZ.
 


Tudi z družino Petrovega brata, ki ima dve majhni deklici, so navezali pristne stike, izvem po kosilu, ko sedemo v pokrito ložo ob hiši. »Vsi skupaj smo kot velika družina, deklici včasih kar celo dopoldne preživita pri nas,« pove druga Helena, ki je bila več kot 40 let zaposlena kot pediatrinja. »Z Marjanom sva oba iz Kranja, zato imava kup skupnih znancev in preteklih dogodkov, tako da najdeva veliko tem za pogovor,« pove. »Sestro sem prosila, da me pripelje sem, na ogled, pa sem takoj rekla: samo sem grem,« pravi nekdanja zdravnica. V treh dneh je prodala stanovanje, razdelila vse imetje, »obdržala sem samo tisto, kar mi je nekaj pomenilo: nekaj slik, to je mamin angelček, nekaj najljubših kosov pohištva,« nas sogovornica popelje po svojem novem bivališču, stilsko opremljeni sobi in ganku, kjer si je uredila kotiček za počitek in branje. »Včasih sem risala, zdaj rada berem, pravkar sem prebrala knjigo Janeza Milčinskega Leta za pet drugih.«

V Davčo se je priselila zadnja od šesterice, pred dvema tednoma. »Za to skupnost sem izvedela po televiziji in sem raje prišla sem kot v dom starejših Naklo, čeprav sem bila tam prijavljena in so me tudi že sprejeli.« Med drugim so domovi bistveno dražji, pa tudi kakovost življenja se ne more primerjati med domom in takšno družinsko skupnostjo v naravi, pravi sogovornica, ki si najbolj od vsega želi počitka in mirovanja. »Vesela sem, da se je v Sloveniji našel gospod Peter, ki tako misli in tako ravna.«
 

Skupnosti v domovih


Podobne gospodinjske skupnost, kakršna živi v Davči, v zadnjih letih organizirajo tudi domovi za starejše. Tako največkrat delujejo kot eden od oddelkov doma, v katerem imajo stanovalci možnost bolj samostojnega življenja in sodelovanja pri gospodinjskih opravilih. »Žal pa domovi pogosto trčijo ob ovire, največkrat finančne narave. Dodaten problem so stare zgradbe, v katerih delujejo, saj so bile zgrajene pred 40 ali več leti ter arhitektonsko in tehnično niso primerne za preureditev v sodobnejše oblike skrbi za starejše,« razlaga Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Takšnih oblik tako za zdaj ni prav veliko, saj so slovenski starostniki precej navezani na svoj dom in ga le neradi zapustijo. Razlog za to pa bi utegnilo biti tudi dejstvo, da so slovenski domovi zelo ugodni za starostnike, ki so še pokretni in samostojni, »saj za približno 600 evrov na mesec dobijo očiščeno in ogreto sobo, kakovostno hrano, oprana oblačila ter možnost udeležbe pri različnih skupnih dejavnostih. Takšni ceni alternativne oblike težko konkurirajo.«

Velik problem je po Bizjakovem mnenju tudi odsotnost usmeritev, ki bi jih dala država. »Vsi vemo, da država že dvajset let govori o vzpostavitvi sistema dolgotrajne oskrbe, ki pa žal še ni ugledal luči sveta. Morda pa državi ustreza trenutni sistem, v katerem večino bremen pomoči v starosti nosijo starostniki in njihovi svojci?« se sprašuje.

Kakor pravi Bizjak, »ponudnika nastanitvenih zmogljivosti iz Davče poznamo zgolj iz medijev. Po našem mnenju ne gre za socialno-varstveno storitev, gre pa za dobrodošlo obliko (so)bivanja (tudi) starejših.« Prepričan je, da bomo takšne in podobne alternativne oblike za (so)bivanje samostojnih starejših zagotovo potrebovali, saj so neustrezna bivališča eden glavnih problemov slovenskih starostnikov.

Za projekt gospodinjske skupnosti, ki bi delovala v samostojnem prizidku že obstoječega, majhnega doma, so se odločili tudi v DSO Naklo, vendar so naleteli na kup težav, predvsem finančnih. Za projekt, ki bi bil v celoti vreden 900 tisoč evrov, so v okviru regionalnega razvojnega programa že pridobili 350.000 evrov, a vse skupaj se je ustavilo na nedavni seji občinskega sveta, na kateri naj bi svetniki odločali o sofinanciranju. Za bivalno skupnost, v kateri bi živelo 15 starostnikov, bi morala razliko, torej dobrih pol milijona evrov, prispevati občina Naklo. Ker se svetniki niso mogli zediniti, je župan točko umaknil z dnevnega reda.
 

Uresničevanje pravih idej se pogosto ustavi pri denarju


Usoda sodobne gospodinjske bivalne skupnosti v Naklem je tako negotova. Kakor razlaga direktorica doma Preddvor Andreja Valant, »bivanje v takšni gospodinjski skupnosti daje poudarek na zasebnost, varnost in individualnost«. V skupini je 15 enoposteljnih sob z lastnimi sanitarijami, ki so s kuhinjo in dnevnim prostorom povezane v celoto. Stanovalcem pomaga gospodinja oskrbovalka, po lastnih željah in sposobnostih se lahko vključujejo tudi v aktivnosti, ki že potekajo v domu. Ker je bivalna skupina prizidana k domu za starejše, ima stanovalec, če bi potreboval zdravstveno nego ali oskrbo, na voljo strokovno usposobljeno osebje – zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt, pojasni direktorica. Gospodinjska skupnost bi bila namreč z domom povezana s hodnikom, kar bi pomenilo preprosto prehajanje med obema enotama. Bivanje bi bilo čim bolj prilagojeno individualnim željam in potrebah, če pa bi starostnik sčasoma potreboval domsko oskrbo, se mu tako ne bi bilo treba seliti v drugo ustanovo.

»Naša filozofija je zelo preprosta in nas vodi, da razvijamo takšne programe in storitve, ki jih bomo, ko bomo ostareli in nam bodo pešale moči, uporabljali tudi mi sami. S tem ciljem razvijamo v domovih za starejše različne programe in pomoči tako v institucijah kot v lokalnem okolju,« pravi direktorica DSO Preddvor, ki v Naklem izvaja dejavnost skrbi za starejše.

Na žalost se uresničevanje pravih idej pogosto ustavi pri denarju in obstoječih normativih.