Učinek metulja
Italijanski mediji so pred nekaj dnevi dogajanje v naši državi pospremili z naslovi: V Sloveniji, tako kot na vsem Balkanu, je situacija glede covida dramatična. »Pa smo spet tam, na Balkanu. Da o drugih stvareh sploh ne govorim,« je komentirala prijateljica. Zaradi vse slabših razmer pri nas so jo italijanski znanci začudeno spraševali, kaj se pravzaprav dogaja z nami, Slovenci, kako je mogoče, da virusa ne jemljemo resno. Pravzaprav bi bilo treba napisati smrtno resno. Ker za to gre. Za smrt, ki že skoraj dve leti brezbrižno in vehementno kroži med nami. V igri pa so tudi vsa ta naša omrtvičena življenja.
Nekateri se še kar ne morejo načuditi nad discipliniranostjo, ki jo iz dneva v dan dokazujejo naši temperamentni sosedi. Se je med njimi in nami morda zgodila menjava nacionalnega karakterja? Celo med poletno zrahljanimi ukrepi, ko maske na ulicah niso bile več obvezne, jih številni Italijani niso sneli z obraza. »Italijani so imeli Bergamo, to jih je streznilo,« je argument, v rabi vse od marca lani, ko so iz Lombardije začela prihajati pretresljiva sporočila o popolni kataklizmi. Noč in dan zavijanje siren, prepolne bolnišnice, prepolni krematoriji … Sprva se je zdelo preveč grozljivo, da bi bilo res. Pa je bilo.
Med Ljubljano in Bergamom je 472 kilometrov, a ta razdalja je z vsakim dnem manjša. Res je, imamo cepivo in to je pomembna razlika. Prav zato bi se morala razdalja daljšati, ne krajšati.
Če se že iz tujega trpljenja nismo dovolj naučili, bi nas morale strezniti vsaj vse smrti. Tudi tiste, ki se niso zgodile v našem domu ali stanovanju sosedov. Kako visoka mora biti številka? Je devet mrtvih na dan malo, veliko, je dovolj, da se v nas prebudi empatija? Se nas dotakne 18 končanih življenj na dan? Danes, ko nastaja to besedilo, se je številka ustavila pri 4793, ko ga boste brali, bo žal zagotovo višja. Ena številka, eno življenje. »Toliko, kot jih je umrlo, prav toliko ljudi bi se moralo uleči na tla, recimo na Trgu republike … Morda bi potem ljudje dojeli, morda bi jih to streznilo,« je predlagal 24-letnik.
V šestdesetih letih se je matematik in meteorolog Edward Norton Lorenz ukvarjal z vprašanjem, ki ga poznamo pod imenom učinek metuljevih kril. Poskušal je ugotoviti, ali lahko zamah metuljevih kril v Braziliji povzroči tornado v Teksasu. Gre sicer za matematične modele, ki jih je raziskoval predvsem kot začetnik meteorologije, a vprašanje o metuljevem učinku je lahko širše. Ali moje dejanje vpliva na dogajanje na drugem koncu sveta? Ali ožje: ali moje dejanje vpliva na ljudi v moji bližini? Odgovor je po izkušnji s pandemijo jasen.
Projekcije, kaj se bo zgodilo v Sloveniji, so bile nedvoumne, dnevi so tekli in še tečejo, vlada pa tudi v tem petkovem dopoldnevu še kar razpravlja … Kaj se je zgodilo s tistim semaforjem ukrepov, ki naj bi nas vodil, ne da bi vedno znova ugotavljali, kaj storiti? Kolikokrat nas lahko covid preseneti nepripravljene, kolikokrat nam mora še spodleteti?
Slovenija postaja učenec, ki na popravnem izpitu pade vedno znova in znova. Tudi v komunikaciji, iz katere so se, upam, kaj naučili vsaj bodoči piarovci. Zamujamo z odločitvami, ne prvič. Begamo ljudi, ne prvič. Tudi v tem tednu. Napovedujemo popolno desetdnevno zaprtje države, ki se že kmalu uradno predstavi kot napaka v zapisniku. Sledi spet nova informacija, da se stroka v resnici zavzema za zaprtje, a ji je bilo »nekako povedano«, da to ni sprejemljivo.
Gospod K. v svojem vzvišenem slogu krca zdravstvene delavce zaradi »nesprejemljivega in nespodobnega« pričakovanja o popolnem zaprtju države, češ da svojega načina dela ne znajo prilagoditi potrebam ljudi, ki ure in ure čakajo, da bodo na vrsti za cepljenje. Ob takšnem odnosu bi si svoj dan za proteste lahko omislili tudi vsi tisti, ki so v zdravstvu preobremenjeni, od medicinskih sester do vse bolj izčrpanega osebja na covidnih oddelkih. Če bi imeli čas in energijo za protest. Pa nimajo ne enega ne drugega.
Na okoljskem vrhu v Glasgowu s pogajalskih miz padajo prve drobtinice optimizma. Najbolj zahtevna pogajanja se šele začenjajo, a vzdušje je končno pozitivno. Morda je za Zemljo še upanje.
Pa za nas?
