V Avstralijo z enosmerno vozovnico
Za odkrivanje sveta ni treba zadeti na lotu ali prodati avta, hiše in ledvice.
Odpri galerijo
Dvanajst apostolov ob veliki oceanski cesti na jugovzhodu Avstralije. Je treba še kaj dodati? FOTO: Osebni arhiv
Vas služba dolgočasi? Vam je Evropa, kaj šele Slovenija, pretesna? Lahko si kupite enosmerno letalsko vozovnico za Avstralijo in začnete odkrivati svet. Po izkušnjah 26-letne Katarine Slemenik iz Slovenj Gradca za to ni treba zadeti na lotu ali prodati avta, hiše in ledvice. Dovolj so prihranki nekajletnega dela in precej volje, da poiščete cenejše načine potovanja in bivanja v krajih tam daleč spodaj.
V Avstralijo se je Katarina odpravila po dveh letih dela v Nemčiji, kamor jo je pot vodila po prvostopenjskem študiju komunikologije na fakulteti za družbene vede. Delala je v digitalnem marketingu in sčasoma ugotovila, da ta služba ni to, kar pričakuje. Lani jeseni je dala odpoved in se vrnila v Slovenijo. A ne za dolgo, saj je takrat že vedela, da jo čaka avantura, verjetno največja v življenju.
Za seboj je imela nekaj potovalne kilometrine zunaj Evrope. Že v srednji šoli je šla na izmenjavo na Japonsko, v študijskih letih je po mesec dni potovala po Združenih državah Amerike in Kubi ter pozneje po Braziliji. Imela je tudi izkušnje z vzhoda, saj je bila na Tajskem.
Kljub temu Katarina pravi, da odločitev za pot brez pravega načrta in za ne preveč določen čas nikakor ni lahka. Tako daleč, kot je Avstralija, tudi še ni šla. Ko sta se s fantom z nahrbtniki odpravila tja, na celini tam spodaj nista poznala nikogar, nobeden od njiju še ni bil tam, njuno znanje o Avstraliji tudi ni bilo kaj posebnega, nekako v evropskih okvirih. Načrt je bil preprost: videti čim več in porabiti čim manj denarja, kar je tam težko, ker je država zelo draga. Zato sta se odločila, da bosta v zameno za spanje in hrano delala pri domačinih.
Sodobnim popotnikom je zelo v pomoč splet. Za tiste, ki se odločijo potovati s čim manj stroški, je zelo dobrodošla spletna stran workaway.info, na kateri ljudje iz različnih držav objavljajo ponudbe, kaj pričakujejo v zameno za brezplačno bivanje in hrano. Čeprav je slišati kar sumljivo, Katarina pravi, da ne gre za težaška opravila ali kaj še hujšega. Večinoma potrebujejo nekajurno varstvo otrok na dan, pospravljanje po hiši, morda urejanje okolice, skratka, opravila, ki jih zmore tako rekoč vsak.
Sploh pa je hitro ugotovila, da ljudi, ki ponujajo hrano in prenočišče v zameno za pomoč, zanima predvsem družba. Avstralci so tako ali tako odprti, zato imajo zelo radi družbo ljudi z drugih koncev sveta, kamor ne glede na njihov večinski izvor spada Evropa.
Seveda pa takšen način potovanja ni preprost. Načrtovanje premikov, sploh v tako velikanski državi, kot je Avstralija, zahteva veliko časa. Še posebno če potujeta skupaj dekle in fant, saj nekateri potencialni gostitelji nočejo, da bi za začasna stanovalca dobili par.
Na enosmerni vozovnici za drugi konec sveta je bil naveden datum 13. december in destinacija Melbourne. V treh mesecih je Katarina s fantom prepotovala jugovzhodni konec Avstralije, kjer je poleg drugega največjega mesta Melbourna tudi največje, Sydney. Potem sta se odpravila še po vzhodni obali navzgor do Brisbana, tretjega največjega mesta v državi.
V Avstraliji so Katarino najbolj navdušili njeni prebivalci. Čeprav so po izvoru večinoma Evropejci oziroma njihovi potomci, je njihov način razmišljanja zelo drugačen od evropskega. Največ jim pomeni uživanje življenja, zato porabijo velik del svojih sicer visokih dohodkov prav za to. Veliko potujejo, povsem običajno je, da si vzamejo mesec ali dva neplačanega dopusta, služba pa jih v tem času počaka. Radi odhajajo tudi na plaže, vsaj na vzhodnem, obalnem delu.
V treh mesecih, kolikor sta jih preživela v Avstraliji, sta za prenočevanje plačala le štirikrat. In kaj je treba storiti za 86 zastonj spanj in hrano? Postaviti spletno stran, vrtnariti, kuhati, očistiti hišo, okna in avtomobile ter, seveda, paziti na otroke. S takšnim načrtom si lahko privoščite tri mesece Avstralije – kjer sicer staneta dva pivi v gostilni ali škatla marlbora 20 evrov – za manj kot 1500 evrov. Če seveda odštejete letalsko vozovnico.
Večina držav je kar občutljivih, če tujci delajo pri njih brez posebnih dovoljenj. Čeprav se zdi, da v za 385 Slovenij veliki državi, kjer živi le za dobrih dvanajstkrat več prebivalcev, takšne zadeve nimajo posebnega pomena, je tudi v Avstraliji tako. Tujec, ki hoče delati, mora imeti delovno dovoljenje. Če kdo dela samo s turističnim vizumom, to velja za delo na črno. A delo po načinu workaway ne šteje v kategorijo pravega služenja denarja, saj zanj dobiš samo hrano in prenočišče. Zato lahko tako delajo tudi popotniki z navadnim turističnim vizumom.
O naslednji destinaciji potovanja, Novi Zelandiji, otočju vzhodno od Avstralije, je Katarina razmišljala že pred odhodom od doma, a je dokončna odločitev padla šele v Avstraliji. »Rekla sem si, da kdo ve, kdaj bom spet tam. In če sem že tako daleč, si je treba ogledati še Novo Zelandijo. Šlo je za geografsko logično odločitev,« je povedala Slovenjgradčanka.
Med potjo po Avstraliji sta dobila informacije, da je za oglede Nove Zelandije najbolj primeren nakup bivalnega kombija. Za to je nekaj razlogov. V nasprotju z neskončno Avstralijo, kjer je nemogoče prevoziti izjemne razdalje, je za 13 Slovenij velika Nova Zelandija povsem obvladljive velikosti za križarjenje z vozilom. Ker sta se Katarina in fant tja odpravila kot povsem navadna turista, se pravi brez načrta za delo tipa workaway, sta se tako izognila tudi stroškom za prenočevanje in kuhanje, saj je bivalni kombi opremljen z najnujnejšim za kuhanje.
A čeprav Nova Zelandija ni niti približno tako velika, kot je Avstralija, ni majhna. Na njej pa živi manj kot pet milijonov ljudi – v primerljivo velikih Italiji in Veliki Britaniji jih je, na primer, več kot 60 milijonov –, kar pomeni, da je zelo redko naseljena. In to pomeni, da je tudi turistična infrastruktura na bolj odročnih krajih zelo redko posejana. Bivalni kombi je tako najbolj logična odločitev za potovanje, še posebno če ga lahko na koncu prodaš za približno toliko, kot si ga sam kupil.
V Christchurchu, za dobro Ljubljano in še dober Maribor povrhu velikem mestu, tretjem po številu prebivalcev na Novi Zelandiji, v katerem so menda še vedno dobro vidne posledice hudega potresa pred sedmimi leti, je Katarina s fantom pristala sredi letošnjega marca. Torej takrat, ko je tam jesen. Ker je Christchurch na manj naseljenem, južnem otoku, sta najprej prekrižala tega, potem pa sta se odpeljala še na bolj obljudenega severnega, kjer sta tudi glavno mesto Wellington in največje mesto Auckland.
Če so Katarino v Avstraliji najbolj navdušili ljudje, jo je na Novi Zelandiji narava. Njene gore, reke, jezera. Po eni strani je otočje na drugem koncu sveta malo podobno Sloveniji, vendar hkrati tako drugačno, da te zlahka očara. Morda pa si lahko nekoliko predstavljamo, saj smo vsi gledali Gospodarja prstanov, ki so ga posneli prav tam, v domovini režiserja Petra Jacksona.
Avstralija in Nova Zelandija kljub oddaljenosti v Evropi nista neznani. Čisto drugače pa je z otočjem Samoa, kjer je Katarina s fantom zdaj. To je ena od držav, ki so najbolj oddaljene od celinskih delov sveta, na pol poti med Novo Zelandijo in Havaji, v prostranstvih Tihega oceana izgubljen kos zemlje, velik za komaj za dobro desetino Slovenije. V nasprotju z Avstralijo in Novo Zelandijo, visoko razvitima državama, je Samoa tretji svet, kjer tudi povezava skype, po kateri smo se pogovarjali, deluje tako, da je vmes kar nekajkrat mrknila.
Kaj je Katarina vedela o Samoi, preden je prispela tja? »Nič,« je poštena. Če je bila Nova Zelandija geografsko logično nadaljevanje potovanja po Avstraliji, Samoa ni bila. Vendar si je spet rekla, da če je že tako daleč, si mora ogledati še kakšno tihooceansko otočje. In letalske vozovnice za Samoo so bile, ker turistično še ni prav oblegana, najbolj ugodne.
Otoška dežela jo je prijetno presenetila. Narava je čudovita, domačini izjemno prisrčni in dobrovoljni, država z 200.000 prebivalci je tudi zelo varna. Po začetnem raziskovanju, ko sta prenočevala v za tiste kraje značilnih obalnih kolibah z osnovno opremo, Katarina in fant zdaj delata v štirizvezdičnem turističnem naselju. Avgusta pa se odpravljata še na eno tihomorsko otočje, Fidži.
Ima mlada popotnica še kakšne velike potovalne želje? Seveda jih ima. S Fidžija načrtuje nadaljevanje poti v Indonezijo, še kam po jugovzhodni Aziji, na Havaje, v Južno Ameriko. »Potovanje je kot droga. Hitro te zasvoji,« pravi Katarina. In jo bo kdaj spustila? Povedala je, da si ne predstavlja, da bi, tako kot za nekatere, potovanje postalo njen način življenja. Okvirni časovni načrt tokratne poti je leto dni, a je po drugi strani res, da je seznam potovalnih ciljev še dolg.
V Avstralijo se je Katarina odpravila po dveh letih dela v Nemčiji, kamor jo je pot vodila po prvostopenjskem študiju komunikologije na fakulteti za družbene vede. Delala je v digitalnem marketingu in sčasoma ugotovila, da ta služba ni to, kar pričakuje. Lani jeseni je dala odpoved in se vrnila v Slovenijo. A ne za dolgo, saj je takrat že vedela, da jo čaka avantura, verjetno največja v življenju.
Za seboj je imela nekaj potovalne kilometrine zunaj Evrope. Že v srednji šoli je šla na izmenjavo na Japonsko, v študijskih letih je po mesec dni potovala po Združenih državah Amerike in Kubi ter pozneje po Braziliji. Imela je tudi izkušnje z vzhoda, saj je bila na Tajskem.
Tam spodaj
Kljub temu Katarina pravi, da odločitev za pot brez pravega načrta in za ne preveč določen čas nikakor ni lahka. Tako daleč, kot je Avstralija, tudi še ni šla. Ko sta se s fantom z nahrbtniki odpravila tja, na celini tam spodaj nista poznala nikogar, nobeden od njiju še ni bil tam, njuno znanje o Avstraliji tudi ni bilo kaj posebnega, nekako v evropskih okvirih. Načrt je bil preprost: videti čim več in porabiti čim manj denarja, kar je tam težko, ker je država zelo draga. Zato sta se odločila, da bosta v zameno za spanje in hrano delala pri domačinih.
Ljudje v zameno za prenočišče in hrano pričakujejo opravila, ki jih zmore vsak, predvsem pa družbo.
Sodobnim popotnikom je zelo v pomoč splet. Za tiste, ki se odločijo potovati s čim manj stroški, je zelo dobrodošla spletna stran workaway.info, na kateri ljudje iz različnih držav objavljajo ponudbe, kaj pričakujejo v zameno za brezplačno bivanje in hrano. Čeprav je slišati kar sumljivo, Katarina pravi, da ne gre za težaška opravila ali kaj še hujšega. Večinoma potrebujejo nekajurno varstvo otrok na dan, pospravljanje po hiši, morda urejanje okolice, skratka, opravila, ki jih zmore tako rekoč vsak.
Sploh pa je hitro ugotovila, da ljudi, ki ponujajo hrano in prenočišče v zameno za pomoč, zanima predvsem družba. Avstralci so tako ali tako odprti, zato imajo zelo radi družbo ljudi z drugih koncev sveta, kamor ne glede na njihov večinski izvor spada Evropa.
Seveda pa takšen način potovanja ni preprost. Načrtovanje premikov, sploh v tako velikanski državi, kot je Avstralija, zahteva veliko časa. Še posebno če potujeta skupaj dekle in fant, saj nekateri potencialni gostitelji nočejo, da bi za začasna stanovalca dobili par.
Na enosmerni vozovnici za drugi konec sveta je bil naveden datum 13. december in destinacija Melbourne. V treh mesecih je Katarina s fantom prepotovala jugovzhodni konec Avstralije, kjer je poleg drugega največjega mesta Melbourna tudi največje, Sydney. Potem sta se odpravila še po vzhodni obali navzgor do Brisbana, tretjega največjega mesta v državi.
V Avstraliji so Katarino najbolj navdušili njeni prebivalci. Čeprav so po izvoru večinoma Evropejci oziroma njihovi potomci, je njihov način razmišljanja zelo drugačen od evropskega. Največ jim pomeni uživanje življenja, zato porabijo velik del svojih sicer visokih dohodkov prav za to. Veliko potujejo, povsem običajno je, da si vzamejo mesec ali dva neplačanega dopusta, služba pa jih v tem času počaka. Radi odhajajo tudi na plaže, vsaj na vzhodnem, obalnem delu.
V treh mesecih, kolikor sta jih preživela v Avstraliji, sta za prenočevanje plačala le štirikrat. In kaj je treba storiti za 86 zastonj spanj in hrano? Postaviti spletno stran, vrtnariti, kuhati, očistiti hišo, okna in avtomobile ter, seveda, paziti na otroke. S takšnim načrtom si lahko privoščite tri mesece Avstralije – kjer sicer staneta dva pivi v gostilni ali škatla marlbora 20 evrov – za manj kot 1500 evrov. Če seveda odštejete letalsko vozovnico.
Katarina Slemenik s koalo, saj veste, kje. FOTO: Osebni arhiv
Večina držav je kar občutljivih, če tujci delajo pri njih brez posebnih dovoljenj. Čeprav se zdi, da v za 385 Slovenij veliki državi, kjer živi le za dobrih dvanajstkrat več prebivalcev, takšne zadeve nimajo posebnega pomena, je tudi v Avstraliji tako. Tujec, ki hoče delati, mora imeti delovno dovoljenje. Če kdo dela samo s turističnim vizumom, to velja za delo na črno. A delo po načinu workaway ne šteje v kategorijo pravega služenja denarja, saj zanj dobiš samo hrano in prenočišče. Zato lahko tako delajo tudi popotniki z navadnim turističnim vizumom.
Dežela kivijev
O naslednji destinaciji potovanja, Novi Zelandiji, otočju vzhodno od Avstralije, je Katarina razmišljala že pred odhodom od doma, a je dokončna odločitev padla šele v Avstraliji. »Rekla sem si, da kdo ve, kdaj bom spet tam. In če sem že tako daleč, si je treba ogledati še Novo Zelandijo. Šlo je za geografsko logično odločitev,« je povedala Slovenjgradčanka.
Za oglede Nove Zelandije najbolj primeren nakup camperja, torej bivalnega kombija.
Med potjo po Avstraliji sta dobila informacije, da je za oglede Nove Zelandije najbolj primeren nakup bivalnega kombija. Za to je nekaj razlogov. V nasprotju z neskončno Avstralijo, kjer je nemogoče prevoziti izjemne razdalje, je za 13 Slovenij velika Nova Zelandija povsem obvladljive velikosti za križarjenje z vozilom. Ker sta se Katarina in fant tja odpravila kot povsem navadna turista, se pravi brez načrta za delo tipa workaway, sta se tako izognila tudi stroškom za prenočevanje in kuhanje, saj je bivalni kombi opremljen z najnujnejšim za kuhanje.
A čeprav Nova Zelandija ni niti približno tako velika, kot je Avstralija, ni majhna. Na njej pa živi manj kot pet milijonov ljudi – v primerljivo velikih Italiji in Veliki Britaniji jih je, na primer, več kot 60 milijonov –, kar pomeni, da je zelo redko naseljena. In to pomeni, da je tudi turistična infrastruktura na bolj odročnih krajih zelo redko posejana. Bivalni kombi je tako najbolj logična odločitev za potovanje, še posebno če ga lahko na koncu prodaš za približno toliko, kot si ga sam kupil.
V Christchurchu, za dobro Ljubljano in še dober Maribor povrhu velikem mestu, tretjem po številu prebivalcev na Novi Zelandiji, v katerem so menda še vedno dobro vidne posledice hudega potresa pred sedmimi leti, je Katarina s fantom pristala sredi letošnjega marca. Torej takrat, ko je tam jesen. Ker je Christchurch na manj naseljenem, južnem otoku, sta najprej prekrižala tega, potem pa sta se odpeljala še na bolj obljudenega severnega, kjer sta tudi glavno mesto Wellington in največje mesto Auckland.
Potovanje je kot droga, zasvoji te, pravi Katarina. FOTO: Osebni arhiv
Če so Katarino v Avstraliji najbolj navdušili ljudje, jo je na Novi Zelandiji narava. Njene gore, reke, jezera. Po eni strani je otočje na drugem koncu sveta malo podobno Sloveniji, vendar hkrati tako drugačno, da te zlahka očara. Morda pa si lahko nekoliko predstavljamo, saj smo vsi gledali Gospodarja prstanov, ki so ga posneli prav tam, v domovini režiserja Petra Jacksona.
Kje je Samoa?
Avstralija in Nova Zelandija kljub oddaljenosti v Evropi nista neznani. Čisto drugače pa je z otočjem Samoa, kjer je Katarina s fantom zdaj. To je ena od držav, ki so najbolj oddaljene od celinskih delov sveta, na pol poti med Novo Zelandijo in Havaji, v prostranstvih Tihega oceana izgubljen kos zemlje, velik za komaj za dobro desetino Slovenije. V nasprotju z Avstralijo in Novo Zelandijo, visoko razvitima državama, je Samoa tretji svet, kjer tudi povezava skype, po kateri smo se pogovarjali, deluje tako, da je vmes kar nekajkrat mrknila.
Kaj je Katarina vedela o Samoi, preden je prispela tja? »Nič,« je poštena. Če je bila Nova Zelandija geografsko logično nadaljevanje potovanja po Avstraliji, Samoa ni bila. Vendar si je spet rekla, da če je že tako daleč, si mora ogledati še kakšno tihooceansko otočje. In letalske vozovnice za Samoo so bile, ker turistično še ni prav oblegana, najbolj ugodne.
Samoa, tropski raj v Tihem oceanu, je bila prijetno presenečenje. FOTO: Osebni arhiv
Otoška dežela jo je prijetno presenetila. Narava je čudovita, domačini izjemno prisrčni in dobrovoljni, država z 200.000 prebivalci je tudi zelo varna. Po začetnem raziskovanju, ko sta prenočevala v za tiste kraje značilnih obalnih kolibah z osnovno opremo, Katarina in fant zdaj delata v štirizvezdičnem turističnem naselju. Avgusta pa se odpravljata še na eno tihomorsko otočje, Fidži.
Ima mlada popotnica še kakšne velike potovalne želje? Seveda jih ima. S Fidžija načrtuje nadaljevanje poti v Indonezijo, še kam po jugovzhodni Aziji, na Havaje, v Južno Ameriko. »Potovanje je kot droga. Hitro te zasvoji,« pravi Katarina. In jo bo kdaj spustila? Povedala je, da si ne predstavlja, da bi, tako kot za nekatere, potovanje postalo njen način življenja. Okvirni časovni načrt tokratne poti je leto dni, a je po drugi strani res, da je seznam potovalnih ciljev še dolg.
