V naslednjem življenju bom lenivec

Igralec, komedijant in organizator filmskih festivalov Matjaž Javšnik ima trenutno polne roke dela z že četrtim KGIFF-om, Mednarodnim filmfestom Kranjska Gora, ki v ta gorenjski biser privabi ljubitelje filma od blizu in daleč. V kraju s 1500 prebivalci tako letos med 27. julijem in 3. avgustom pričakujejo več kot 10.000 filmskih navdušencev.

Priljubljeni igralec bo zaradi festivala z oddihom še nekaj časa počakal. Če bi bilo po njegovo, pravi, bi brez težav ves vikend preživel na kavču, ker pa imata glavno besedo otroka, kaj takega ne pride v poštev. »Moja naloga je torej le, da zaslužim, da lahko izpeljemo njune načrte,« se pošali ob kavi v središču prestolnice.
 

Kako to, da ste za festivalsko prizorišče izbrali ravno Kranjsko Goro, in kako ste zadovoljni s festivalom v preteklih letih?

Kranjska Gora ima toliko prednosti, da bi jih v kakšnem drugem kraju težko našel. Najprej je celotno prizorišče kot filmski studio na prostem. Potem sta tu sodelovanje in podpora lokalne skup­nosti, ki je izjemna. Nimamo le podpore občine in turizma, tudi prebivalci živijo s festivalom. Povsem so ga posvojili. Delal sem že marsikje, pa še nikjer nisem doživel tako pozitivnega odnosa. Čutiti je celo pripadnost. Običajno vsi iščejo samo koristi zase, nihče pa ni pripravljen pomagati – ne finančne ne s kakšnimi uslugami ali obiskom dogodkov.

Tu je drugače in moja izkušnja s Kranjsko Goro je neverjetno pozitivna.
Tu je tromeja, tako da smo mednarodni že po lokaciji, poleg tega ima Kranjska Gora bogato tradicijo snemanja filmov. Kot filmsko lokacijo je torej nismo na novo izumili, prišli smo na zelo fino platformo, ki pa je bila v zadnjih dvajsetih letih zanemarjana. Želeli smo jo dvigniti na raven, na kateri je nekoč že bila, in pripeljati tuje producente, ki bi lahko lokacije uporabili za snemanje filmov.
 

Prednost KGIFF-a je tudi njegova sproščenost, toda festival vsako leto raste. Se ne bojite, da bi to prednost izgubil?

Zaradi majhnosti Kranjske Gore ima festival svoje meje, do kod lahko gre. Nekaj rezerve še imamo, prav veliko pa ne več. Že lani in letos spet smo uvedli brezplačno avtobusno povezavo med prizoriščem in prestolnico. Avtobus ob pol petih popoldne odpelje iz Tivolija in ob enajstih zvečer nazaj v Ljubljano. To je izjemna priložnost za vse, ki nimajo lastnega avtomobila, pa tudi za tiste, ki bi se radi še malo družili, spili kozarček vina in se brez strahu odpravili domov.


 

Kaj so letošnji festivalski vrhunci, kaj bi priporočili tistim, ki imajo morda bolj malo časa in bi si radi ogledali le dve ali tri stvari?

V sedmih dnevih se bo na enajstih prizoriščih zavrtelo več kot 70 filmov, tako da je izbira res velika. Pripravljamo osem delavnic, dva master classa, pogovore z avtorji, okrogle mize, predstavitev knjig, odprte pogovore z avtorji, sedem koncertov, dogajanja je res veliko. Začnemo v soboto, 27. julija, ob deveti uri zvečer, ko bomo premierno predvajali 13-minutni otroški film Eko Kekec in pirati s hribov, ki je lani nastal v sklopu otroških delavnic festivala.

Vsi otroški filmi so podnaslovljeni in sinhronizirani v slovenščino. Imamo tri super delavnice: delavnico storyboarda, zgodborisa, ki jo vodi Ciril Horjak, bolj znan kot Dr. Horowitz, Ana Jerič pride iz Milana in bo pripravila delavnico filmske maske: delali bomo posebne učinke, rane …, vse tisto, kar dogaja najmlajšim. Manca Dorrer, izjemna pedagoginja in igralka, bo imela delavnico o igri pred kamero. Sodelujoči na teh treh delavnicah bodo posneli krajši napoved­nik za festival. Ogledali si bomo digitalizirano različico Doline miru, v sekciji Skok čez plot v sodelovanju z njihovim filmskim centrom predstavljamo češko kinematografijo z izborom sedmih filmov. V torek bomo v okviru programskega sklopa Poglej in spreglej predvajali dva filma o Palestini. Navzočih bo kar 15 avtorjev tekmovalnih filmov in filmov, ki se vrtijo na festivalu.

Nazaj k izviru smo z dvema filmoma posvetili nedavno preminulemu Dušanu Makavejevu. Na jezeru Jasna 31. julija s koncertom Marka Hatlaka in FUNtanga slovesno odpiramo tekmovalni del programa. Sledi pogovor z avtorico iranskega dokumentarnega filma Ljubljena, ki so ga uvrstili med deset najbolj vročih dokumentarcev leta. Imamo še dva posebna dogodka: 2. avgusta v Planici pod velikanko podeljujemo nagrade za prispevek k razvoju svetovne kinematografije. Letos nagrado prejme legendarni ruski režiser Viktor Kossakovsky, ki prihaja s svojim novim filmom Aquarela, drugi častni gost pa je hollywoodski zvezdnik Crispin Glover, ki bo nastopil na dveh live šovih. Imeli bomo tudi pogovor z Mileno Zupančič in Tadejem Golobom o njeni biografiji, predstavitev knjige o ženskah v slovenskem filmu …
 

Filmski festivali rastejo kot gobe po dežju. V čem je vaša prednost pred drugimi?

Najprej je tu fantastična kulisa, ki je filmski studio na prostem. Potem je tu koncept, ki je zelo drugačen, ni zadrt, ni malomeščanski. Avtorji so tu zato, da se slovenski mladi filmarji in filmarji nasploh družijo. Kranjska Gora je tako majhno prizorišče, da si v srečanja skoraj prisiljen. Vsakega lahko pocukaš za rokav in mu poveš, kaj počneš. Če imaš dobro idejo, lahko koga celo prepričaš za sodelovanje. Tujim gostom predstav­ljamo tudi različne slovenske pokrajine in njihovo kulinariko, seveda pa ne pozabimo na zorni kot filmske produkcije, predstavimo najlepše lokacije …, da se morda kdo odloči snemati pri nas.
 

Posebno nagrado ste namenili ženskim avtoricam.

Res je, ajdovska deklica gre v roke ženski, ki je pustila poseben pečat, ne glede na to, s katero vejo filmske umetnosti se ukvarja. Novost je tudi nagrada Boštjana Hladnika, ki jo bomo podelili najboljšemu kratkemu filmu.
 

Ste pripravljeni na morebitno slabo vreme?

Smo, čeprav držimo pesti za lepo, saj ima ogled filmov pod milim nebom poseben čar. Na voljo pa je krasen ljudski dom, ki je bil pred kratkim popolnoma obnovljen.
 

Kaj pa v zasebnem življenju, se pustite kaj zmotiti dežju?

Sem improvizator in tako festivale kot življenje jemljem kot neko organsko dogajanje, kot živ organizem, ki se spreminja iz sekunde v sekundo. Na spremembe se odzivam tako, da grem skoznje z najmanjšo mogočo škodo.

Ste si dopust že privoščili ali bo prava priložnost zanj po festivalu?

Zmeraj gremo že januarja smučat, februarja in marca smo šli na Šrilanko in Maldive in tam smo si dobro napolnili baterije. Potem sem bil spet malo priden, nakar smo pobegnili v Barcelono. Zdaj smo tri tedne preživeli v Piranu, kjer smo imeli otroški festival Zrno soli in smo združili dopust z delom. Zdaj me čakata dva dneva Motovuna, sledi Kranjska Gora, nato pa si bomo privoščili oddih ob Kolpi. Letos gremo drugič, ampak kaže, da bo postala ta destinacija tradicionalna. Otroka sicer že kujeta načrte za naslednji februar, tako da vem samo, da moram zaslužiti. (smeh)
 

Pravite, da se v življenju radi prepuščate toku. Torej tudi pri načrtovanju dopusta raje improvizirate, kot da bi naštudirali vse podrobnosti?

Seveda. Če kam gremo, mi povsem zadostuje, da imam pri sebi zobno ščetko in kreditno kartico.
 

Se radi kam odpravite ali raje ostanete doma?

Zelo rad kam grem in vse leto veliko potujem tudi zaradi festivalov. Všeč mi je tudi, da potujejo otroci in tako spoznavajo nove kulture. Še vedno pa sem najraje doma in radi pravimo, da tako živimo na vikendu.
 

Katera počitniška destinacija se vam je doslej najbolj vtisnila v spomin? Kam bi se radi vrnili?

Letošnje potovanje na Šrilanko in Maldive je bilo tako in hkrati prvo, da smo bili z otrokoma zunaj Evrope. Oba sta bila izredno navdušena in tudi sam bi to potovanje z veseljem ponovil. Za oktober načrtujemo nov po­dvig, ne vem še natančno kam, otroka sanjata o Ameriki, mene pa potem naslednje leto vleče na Filipine. Najprej padajo ideje, potem pa doma dvigujemo roke.
 

Vikendi so v igralskem poklicu mnogokrat delovni. Ste v prostih trenutkih nagnjeni k ležanju na kavču ali se ob koncu tedna raje odpravite na družinski izlet?

Ko se bom reinkarniral, bom lenivec. Vsako sekundo bi lahko izkoristil za to, da bi ležal, bral in ne delal nič. Jasno pa je, da si tega ne moreš privoščiti, če imaš otroke.